05.01.2025

Tretja plovba z melanholično domiselnostjo dvojca

Rio in Anu plove, zadovolji, poteši z močnim veslanjem. Za dvojec, ki se tretjič razširja v Tretji kanu, je to znana plovba melanholije, ki vabi k soncu na znan način.

Jaša Lorenčič

Rio in Anu

Tretji kanu

Rio in Anu

samozaložba
2024

Kanu ima svoj ritem, tempo, pot, kanu je pač kanu. Les, veslo, voda. Nekaj večnega, pomirjujočega je v kanuju. Športno rečeno, ni kajak, ni narejen za raznolika, dolga, burna popotovanja. Kanu je narejen za opazovanje, premišljevanje, sodelovanje in, ja, melanholijo. Če katera, potem zadnja beseda podpiše Tretji kanu. In ta zdaj vse to le še okrepi na tretjem albumu Rio in Anu. Vprašanje, če je res minilo že pet let, dobi odgovor z lahnim zamahom pisanega vesla po mirni reki. In z zamikom. Ja, minilo je slabih pet let od drugega albuma Plovemo Tretjega kanuja, ki je primarno dvojec in po potrebi bend. Ampak čas lahko mine, lahko pa tudi preteče, in Tretji kanu ne glede na čas ali spremembe v postavi teče. Mirno, vse odkar je po Krki iz Novega mesta splavil prvega V vesolje (2017) in nato Plovemo (2019). Zdaj je prišel do konceptualne zgodbe Rio in Anu, domislice dveh, ki sta našla sonce in odšla za njim, kot gre osnovna nit. Anja Pavlin in Jan Medle, jedro zasedbe, sta sonce sicer našla že pred časom, že prvič in nato drugič. Sploh bi se dalo reči, da sonca ni težko zgrešiti. A precej manj je takih, ki gredo za njim tako vestno in rade volje. Tretji album dobro vozi, lepo se pelje, niti za hip ne obstane, ne zatrese, ne pretrese. Plove. Zadovolji, poteši. Za dvojec, ki na naslovki gleda v podstrešno steno in knjižno polico, po svoje deluje tudi kot sklepna pot. V tem ni nič nujno dokončnega, se pa pokaže, da bi Tretji kanu lahko posegel dlje.

Nenavadno izpade, ko je albuma konec malenkost po tem, ko preteče pol ure. Zdi se namreč, da traja precej dlje. V pozitivni maniri, čeprav je začetek manj konkreten. Uvodna skladba Iz rumenega plašča je skoraj kapljičasto tipajoča, ne tako izrazita. Za tretji album skoraj preveč tipa, saj je kvalitetni vokal Anje Pavlin v takem nizu skladb manj prepoznaven, bolj prepišen. Cel komad je bolj studijsko zastavljen, kitare se domiselno priplazijo izza ozadja v sicer svetlem komadu o marjeticah. »Iz rumenega plašča me pogledajo milo / in zdramijo dan, / kot bi iskale opravičilo, / da so še vedno zavite v celofan,« se glasi prikupni refren, v katerem je morda vendarle preveč vijuganja za pesem, ki ima tak potencial v spremljevalnih vokalih. Album takoj nato, v Daj še en poljub, znova ponudi deljenje vokala. Tretji album dokončno odgovarja na vprašanje, kdaj je Tretji kanu najbolj izrazit. Ko Anja in Jan zapojeta skupaj. V Daj še en poljub Anja ovije Janov vokal kot vzajemno vrnjeni poljub. Produkcija izkušenega in prepoznavnega Petra Penka je po pričakovanjih precej izdelana, a na takem tretjem albumu potrebuje nekaj, kar preseže vsoto posameznih delov. In to dobi, z zadržkom in postopoma. Rio in Anu je tudi album, kjer je bas kitara občasno še bolj v ospredju, sploh v še eni neprekosljivi izvedbi Dejana Gerbeca RadakovićaSondže v reprezentativni skladbi Na zadnji julijski dan. (Bas kitaro je sicer na albumu v rokah držalo pet različnih basistov.) Dobrodošla in konkretna spremljava, dovtip svetlemu ženskemu vokalu v komadu, ki rad pluje po že prepluti reki. Takšen je prvi del, prvi tris komadov. Glasba za premolk, premor, premirje. Nekaj, kar ni pop, a bi lahko bilo. Nekaj, kar je popevkarsko, a se s tem ne obremenjuje. Težko je najti kaj primerljivega na sceni, ki ima skupni imenovalec v nacionalnem radiu. S takimi prvimi tremi skladbami Tretji kanu nima primerjave v melanholiji. Ne na tako sproščen način. Tretji kanu ima premišljene songe, gre vanje, ne ozira se na nič. Ampak je vseeno koristno, da gre dalje. 

Zato ni prav nič napačen rockerski komad V mestu je vroče, ki štrli zaradi ritma, udarnosti, rifov, pospešenosti. To je bendovski komad, v katerem deljenje vokalov v verzu izvleče iz osnovnega dvojca najboljše. To ni le Medletov komadov, pingpong dvojca je. Je pa res, da V mestu je vroče deluje zelo večerno, kot premor od dnevne plovbe. Kar je dobrodošlo. Zdi se, kot da je kanu priplul do živahnega pomola in za hip pokukal na obrežje, si vzel prosto, čas za žur. Sledeči komad Daješ mi rože, ki je po svoji strukturi zelo post-synth-pop osemdesetih (za klaviaturami je skoraj avtorski, a nevpadljivo, Dejan Slak – Sleyk), je povratek v domačni kanu. Skoraj filmski povratek. Gotovo najbolj hitovski komad. Zrel, poln, preprost, a ne popreproščen, četudi je odmik od uvodnega trojčka še izrazitejši od rockerskega pridiha V mestu je vroče. Kajti Daješ mi rože je premočrtna plovba, taka z namenom, smislom, združevanjem. To je koncept(ualnost). Druga oseba ednine se pričakovano, toda mamljivo zlije v prvo osebo dvojine. Z dvojnim vokalom. V osnovi nič ne izstopa, prinaša pa nekaj, česar prej še nismo zasledili. Kitare so precej rockersko klasične, zvončkljanje v ozadju slikovito, skoraj kot déjà vu, enako velja za ravno dovolj močne klaviature, toda pesem pelje naprej refren. Z vokalom oziroma vokaloma. Pri vsem tem je najboljše to, da Daješ mi rože ni izjema. Ni, kajti popevanje v naslednji sorodni skladbi, Ali čutiš, s preizpraševanjem sproti niza odgovore. Tretji kanu s temi tremi komadi na sredini tretjega albuma vesla močneje. Izkušeno. Duet je neprekosljiv, brez slišnega naprezanja. Zdi se, kot da bi Tretji kanu stopil na pomol, poslušalca pa postavil v kanu in ga pognal po reki. Če kaj, je to jedro, bistvo tega albuma. Da je taka sproščenost, taka objetost tisto edinstveno. 

Naslovna skladba Rio in Anu sporoča, da »ne odletita, streljajo v nebo«, ker se (ne) ve, »kam sta skrila drobce / pisane in skeleče, / ki jih ovijajo pesmi / žalostnih dni in sreče, / s kovčki za slepe in speče«. Zavidanja vredno je to njuno sonce, vredno krogel. »Kje sta našla sonce, / v kotu okrogle hiše, / ki jo zakrivajo polkna, / polkna okrogle hiše, / ki jo zakrivajo sence? / našla sta sonce.« Nezgrešljiva je skoraj pretenciozna romantika tistih, ki najdejo sonce v takih kotih, toda za Tretji kanu, ki je najprej melanholija, šele nato vse ostalo, je to ne toliko napredek kot smer, pot, celo cilj. Doseženi cilj, četudi je jasno, da bo Tretji kanu plul še naprej po reki, ki je tako dolga, kolikor ima izvirne kreativnosti. Za zdaj še ni presahnila. Je pa res, da se občasno zdi, da se zavesla tudi proti toku navzgor, kot da v želji ponovno ujeti že prepluto pot. Kajti pozna se, da je takšno plutje udobno. (Ne)hoteno. 

Naj me odnesejo okrepi zvočno moč, a ne pelje tja, kamor vodita Rio in Anu. Počasi postane koncept, izhajajoč iz dveh že izdanih albumov, tudi predvidljiv. Čeprav noben komad niti slučajno ne deluje ne predolgo ne prekratko, bi bilo po treh albumih dobrodošlo videti še kaj, še kakšen odmik, še kaj, kar album zdaj le nakaže. Blizu temu so kvečjemu sveži Liščki, že zaradi akustične, domačne tematike, ki je pospremila izid albuma. »Ni mi žal, da nisem ptica, ki se seli v tople kraje / Ni mi žal, da sem v palače svoje naselila vse vprašaje,« je popotnica za Rio in Anu kot album, ki ve, kam ne bo šel, in rad pove, kje je. In očitno je to dovolj. Tretji kanu je bil in ostaja v osnovi dvojec. Rio in Anu sta postala naslovna junaka tretjega albuma, in prišla sta do konca, enega. 

Tretji kanu ima zdaj še tretji del, ampak ne moremo se znebiti občutka, da bi veljalo pokukati v še kakšen kanu. Ali še bolje, kreniti po še kakšni bolj zaviti, negotovi reki. Ali na pomol ter opazovati, kakšen je ta kanu. Tretji album dobro vozi, lepo se pelje, niti za hip ne obstane, ne zatrese, ne pretrese. Plove. Zadovolji, poteši. Za dvojec, ki na naslovki gleda v podstrešno steno in knjižno polico, po svoje deluje tudi kot sklepna pot. V tem ni nič nujno dokončnega, se pa pokaže, da bi Tretji kanu lahko posegel dlje. Ne le z Alfijem Nipičem, kot je Anja Pavlin presenetljivo zapela v mimovozeči skladbi Lepo počasi. In če smo na Odzvenu ob prvencu izrazili upanje, da bo Tretji kanu izdal več kot dva albuma, tokrat dodajamo, da upamo na še kak bolj vihrav, dinamičen, vokalno še bolj prepleten album. Ker to zna in zmore. Ker lahko najde še več poslušalcev. Ker je reka dolga in široka.