02.06.2018

Večer vojne in miru v Muzeju novejše zgodovine

V spremljevalnem programu razstave grafik Otta Dixa z naslovom Der Krieg (Vojna) v Muzeju novejše zgodovine je v Cekinovem gradu nastopil godalni kvartet Accademia.

Aleš Nagode

Kvartet Accademia
Foto: © Kvartet Accademia

Glasbena in likovna umetnost sta dva izraza človekove duhovne ustvarjalnosti, ki si ne bi mogla biti bolj vsaksebi. Prva beži z minevanjem časa, druga je za stoletja zamrznjena v času, prva, od nekdaj abstraktna, z muko hlasta po opredmeteni vsebini, druga posnema naravo in predmetnost, z muko iščoč abstraktni izraz. Pa vendar sta se po zaslugi Veleposlaništva Zvezne republike Nemčije na svojstven način srečali v spremljevalnem programu razstave grafik Otta Dixa z naslovom Der Krieg (Vojna) v Muzeju novejše zgodovine, ki nas ob stoletnici konca prve svetovne vojne opominja na strahote industrializirane vojne.

Prireditelj koncerta je imel srečno roko pri izbiri izvajalcev. Nastopil je godalni kvartet Accademia, ki ga sestavljajo Mojca Fortin (1. violina), Beti Bratina (2. violina), Gea Pantner Volfand (viola) in Zoran Bičanin (violončelo). Kvartet Accademia se v zadnjih letih vedno prepričljiveje uveljavlja kot eden najboljših slovenskih komornih sestavov. Njihov umetniško tehtni in vsebinsko premišljeno zasnovani spored, poln simbolnih povezav s časom in dogodki, ki jih je sprožila velika vojna, je zazvenel v dvorani Cekinovega gradu, ki se je izkazala kot idealno prizorišče za koncerte godalne komorne glasbe.

Koncertni večer godalnega kvarteta Accademia je poslušalcem prinesel mnogo užitka v izjemnih zvočnih uresničitvah treh pomembnih del glasbe 20. stoletja. Hkrati nas je spomnil na strahote, ki jih je ob ideološki zaslepljenosti zmožen storiti človek, in to celo v dobi, ki se ima za višek človeške civilizacije. Na drugi strani je pokazal, da v človeškem duhu še vedno tli božanska iskra, ki je zmožna v lepoto preliti še tako strašno izkušnjo. To je zelo optimistično sporočilo.

Spored je uvedla zelo redko izvajana skladba Pokopališče (To Kimitirio) Mikisa Theodorakisa, ki povzema skladateljeve travmatične izkušnje iz časa druge svetovne vojne in neposredno sledeče grške državljanske vojne. V njej se je prvič pokazala vrednost izredno primerne akustike dvorane v Cekinovem gradu. Vsaj enkrat smo lahko doživeli godalni kvartet v okolju, ki se ni bojevalo z glasbenimi linijami njegovih članov. Glasbeni stavek Theodorakisove glasbe iz pariškega obdobja, v katerem sta vešče uravnotežena linearnost samostojno razvijajočih se linij in njihovo harmonsko, vertikalno sozvenenje, je zažarel v transparentni in zvočno diferencirani uresničitvi članov godalnega kvarteta.

Enake kvalitete so še močneje prišle do izraza v Godalnem kvartetu, op. 11 Samuela Barberja. Člani kvarteta so dodobra izkoristili možnosti, ki jih za pretanjeno oblikovanje glasbene interpretacije ponuja Barberjeva glasba. Ta ne skriva vplivov klasicistične in zgodnjeromantične literature za godalni kvartet. Zaradi ritmične in intonacijske natančnosti so neverjetno dobro uspeli siloviti zvočni efekti, vsi člani kvarteta pa so se izkazali tudi z občutenim podajanjem liričnih mest, v katerih je skladatelj izkoriščal zvočne barve različnih godalnih inštrumentov. V prelivajočih se, ekspresivnih toplih barvah je zažarel drugi stavek, bolj znan v skladateljevi priredbi za godalni orkester. Člani kvarteta so predvsem pokazali sposobnost za tisto, kar je vrhunska vrlina komornega ansambla: fleksibilno individualizacijo posameznih glasov glasbenega stavka, ki jo narekuje motivični tok glasbenega gradiva.

Če smo mislili, da skoraj ni več prostora za stopnjevanje umetniškega učinkovanja, nas je v nasprotno prepričala zadnja točka večera, Godalni kvartet št. 8 v c-molu, op. 110 Dimitrija Šostakoviča. Člani kvarteta so z natančnim oblikovanjem artikuliranih, dinamičnih in zvočnih značilnosti glasbenega toka izrisali celotni kozmos glasbenih vzdušij, motivičnih kontekstov in preoblikovanj, ki jih preživlja osnovni motiv, izpeljan iz skladateljevega imena. Popeljali so nas od uvodnega počasnega stavka, ki deluje kot nekakšen meditativni moto, preko silovitega Allegra molto in groteskno burkaškega Allegretta do resignirano ponotranjenega Larga, ki se izteče v izhodiščno vzdušje prinašajoči zaključni stavek. Zopet so nas navdušili ne le s tehnično zanesljivostjo, temveč predvsem z domišljeno interpretacijo in izredno pozornostjo za podrobno oblikovanje individualnih glasbenih linij.

Koncertni večer godalnega kvarteta Accademia je poslušalcem prinesel mnogo užitka v izjemnih zvočnih uresničitvah treh pomembnih del glasbe 20. stoletja. Hkrati nas je spomnil na strahote, ki jih je ob ideološki zaslepljenosti zmožen storiti človek, in to celo v dobi, ki se ima za višek človeške civilizacije. Na drugi strani je pokazal, da v človeškem duhu še vedno tli božanska iskra, ki je zmožna v lepoto preliti še tako strašno izkušnjo. To je zelo optimistično sporočilo.