07.03.2018
Večer avtobiografskih glasbenih izpovedi
Koncertni abonma v Kulturnem domu Franca Bernika se ob stalnem umetniškem sodelovanju uveljavljenega klarinetista Mateja Bekavca hitro uveljavlja kot prireditelj glasbenih dogodkov, ki močno presegajo lokalni pomen.

Današnja dostopnost fonogramov je močno popačila naravna razmerja med zvrstmi umetniške glasbe. Operna in simfonična glasba sta s svojo pisano paleto in silovitim dinamičnim razponom prenehali biti praznična izjema. Postali sta samoumevni del vsakdana, ki našo lakoto po glasbeni umetnosti teši le še z močno začinjeno hrano. Ob tem pa smo otopeli za subtilnejše glasbene zvrsti, ki so pretežno ozvočevale nedavno minuli svet in so danes, žal, samo še hrana za sladokusce. Sodobni kulturni stihiji se upirajo le maloštevilni glasbeni umetniki. Nekaj se jih je predstavilo na koncertu v Kulturnem domu Franca Bernika, ki se ob stalnem umetniškem sodelovanju uveljavljenega klarinetista Mateja Bekavca hitro uveljavlja kot prireditelj glasbenih dogodkov, ki močno presegajo lokalni pomen.
Spored je uvedlo delo Dženaza za klarinet in tolkala sodobne slovenske skladateljice Tine Mauko. Z osebnimi doživetji prežeto delo je pretanjen glasbeni odsev duševnega soočanja z »nelogičnostjo minljivosti«, kot je zapisala avtorica.
Spored je uvedlo delo Dženaza za klarinet in tolkala sodobne slovenske skladateljice Tine Mauko. Z osebnimi doživetji prežeto delo je pretanjen glasbeni odsev duševnega soočanja z »nelogičnostjo minljivosti«, kot je zapisala avtorica. Pritajeni toni glasbe so naleteli na izredno zbranost poslušalcev, v dvorani je potihnilo običajno presedaje, mrmranje in pokašljevanje. Izvajalca sta ustvarila pristno komorno vzdušje, ki je začaralo občinstvo. Raznobarvni in dinamično niansirani zvok klarineta (Mate Bekavac), ki je izstopal kot simbol individualnega, se je v privlačnem improvizirajočem toku postavljal nasproti nenavadnim zvočnim barvam, ki jih je z izjemnim občutkom za dinamična ravnovesja iz različnih tolkalnih inštrumentov mojstrsko izvabljal tolkalec Jože Bogolin.
V drugi točki večera je nastopil Godalni kvartet Accadèmia, ki je izvedel drugo z osebnimi doživetji zaznamovano delo, Godalni kvartet št. 1 v e-molu, »Iz mojega življenja« Bedřiha Smetane. Čeprav je skladba napisana za komorno zasedbo, izdaja skladatelja, ki je zaslovel predvsem s svojimi operami in simfoničnimi pesnitvami. Njegov glasbeni stavek prinaša za godalni kvartet nenavadne zvočne postopke in dinamične kontraste, katerih ustrezna izvedba napreza moči komornega ansambla do skrajnih meja. Člani ansambla in še posebej prva violinistka Mojca Fortin ter druga violinistka Beti Bratina so se mojstrsko izogibali intonacijskim pastem, ki jih skrivajo dolgi, v paralelnih intervalih vodeni odseki, ki tako pogosto skazijo izvedbo te skladbe. Violistka Gea Pantner Volfand, katere part je nespregledljivo individualizacija skladateljeve osebnosti v avtobiografski pripovedi, je občuteno podala vso širino Smetanove izpovedi, ki sega od trpke tragike do lirične, nostalgične sentimentalnosti. Čeprav mu je skladatelj namenil manj vidno vlogo, je violončelist Zoran Bičanin prispeval zanesljiv harmonski in ritmični temelj.
Zvočna barvitost je v širini in obsegu dosegla vrh v zadnji točki večera, Septetu v E-duru, za klarinet, dva rogova, fagot, violino, violo in violončelo Josefa Miroslava Webra, tako naslovljenem »Iz mojega življenja«. Manj znano, a vešče napisano delo iz zadnjega desetletja 19. stoletja je bilo dostojno slovo od romantičnega stoletja. V njem se zlivata očitna programska naravnanost in zvočna tradicija večinoma vedre ansambelske komorne glasbe za mešane zasedbe pihal in godal. Webrova zasnova izkorišča predvsem zvočne kontraste med godalnim in pihalnim delom zasedbe, ki so bili v izvedbi dovolj uravnoteženi. Mojca Fortin in Mate Bekavac sta mojstrsko odigrala vodilni in tehnično dokaj zahtevni melodični vlogi, ki ju je skladatelj zaupal violini in klarinetu. Gea Pantner Volfand (viola) in Zoran Bičanin (violončelo) sta poustvarila s pastoznimi zvočnimi barvami naslikan altovski in tenorski protiglas. V pihalskem delu ansambla je podobno nalogo uspešno opravljal fagotist Leonardo Caligaris, medtem ko sta hornista Erik Košak in Lenart Istenič težje našla svoje mesto v zvočnosti in interpretacijskem konceptu ansambla.