Velika riba zgodovine

Moja vojna harmonika, široko oglaševani kabaret s pesnikom, pisateljem in založnikom Alešem Štegrom ter harmonikarjem Jurijem Torijem v glavni vlogi, je rimana pripoved o pesnikovem dedu, ki sta jo režirala Jernej Lorenci na odru in Jan Cvitkovič na videu. Marketinški pomp, ki je spremljal uprizoritve, se je izkazal za upravičenega. Resnično gre za izjemno dodelan in profesionalno izpeljan večžanrski in multimedijski projekt, kakršne redko najdemo pri nas. Ne manjka poskusov povezovanja pesniške besede, zvoka in performansa, ampak tako lično oblikovane celote v zadnjih letih verjetno nismo videli. Gotovo temu botrujejo tudi produkcijska sredstva, ki so omogočila izpiljeno režijo ter učne ure igre. Pripoved v največji meri legitimirajo občasna čustvena intenzivnost in metafizične poteze, vpraševanja in upodabljanja neujemljivih časovnosti, življenja in smrti. Moja vojna harmonika je v slovenskem prostoru zgled estetsko dovršenega in komercialno uspešnega literarno-glasbene hibrida, na vsebinski ravni pa pušča odprta vprašanja, tako v dobrem kot slabem.  

Šteger pripoved o dedu Matiji Zorcu pove na poetiziran način, pri čemer se realije prepletajo s pesniško imaginacijo, artikulirajo skozi podobe in metafore ter neočitno rimanje. Ob pregovorni anemičnosti slovenskih pesnikov na odru njegov obraz in glas v različnih legah delujeta presenetljivo izrazno. Torijeva harmonika ima skoraj vlogo filmske glasbe. Na minimalistično, a kontrastno osvetljenem odru male dvorane Duške Počkaj v Cankarjevem domu besede, zvoki in podobe igralca Iva Barišiča delujejo nenavadno intenzivno, vsi elementi se prepletajo kot niti, ki tvorijo pisano tkanino, besede in drugi zvoki pa se spreminjajo v notranje podobe. Medtem ko opazujemo oder, pred našimi notranjimi očmi živijo neke druge slike. Skratka, zdi se, kot da noben predstavljeni medij ni to, kar izvorno je, da ni harmonika ali beseda ali film, temveč iz vseh prihajajo na plan lastnosti, iz katerih se tvori nekaj novega. Pri tem je opazna izrazito elegantna režije, in sicer tudi v detajlih. Denimo, ko ne igra, Tori sedi s kitaro in na pomenljiv način posluša pesnika.

Kljub podrejenosti glasbe se srečamo z očarljivimi finesami, množenji in pritajevanji zvoka. Solo nastopu je ob posnetku Barišičevega plesa posvečen zadnji del, ki je simpatičen, vendar morda nekoliko prisiljen, kot bi bilo treba harmoniki nujno posvetiti še nekaj časa v zameno za prostor, ki je bil prej odvzet. Tori in Šteger sta v duetu nastopala že prej; takrat smo lahko videli in slišali bolj surovo materijo, kjer je bilo Torijevo igranje telesno bolj animirano, kar pa za majhni prostor Cankarjevega doma in v konceptu celostne predstave pač ni primerno.

Kljub izvirnemu pesniškemu jeziku se pripoved oprijema nekaterih ustaljenih vzorcev postkomunistične evropske kulture. V njej slišimo odmeve obsodb vseh totalitarizmov pa jančarjevskega lika, ki sredi zgodovinske vihre želi zgolj živeti. Vprašanje je, kaj ti tropi pomenijo v danem trenutku. Po eni strani se zdi, da sredi leve in desne inkvizicije, ki ta hip ne pušča prostora za mišljenje in razumevanje posameznih izkušenj, predstavljajo nekaj prodornega. V navalu političnega besa in pritiskov se zdi izpostavljati takšne zgodbe potrebno in pogumno. Po drugi strani pa hitro zapademo v neokonservativizem devetdesetih, v nekritični antikomunizem, ki je bil pravzaprav prihuljena promocija kapitalističnih družbenih razmerij. Moja vojna harmonika iz teh očitnih dvoumnosti ne naredi preboja, in čeprav je v danem trenutku provokativna, je varno vpeta v dane zgodovinske diskurze. Gladkost, izčiščenost forme je tako na neki način pogojena tudi s samim besedilom. Pri tem pa moramo upoštevati, da trenutni levičarski diskurzi v literaturi in odrskih umetnostih niso nič bolj izvirni, saj se ujemajo v vedno iste fraze o kapitalizmu, neoliberalizmu, v emocionalno nabito pravičništvo, kjer konceptualna budnost usahne. Štegrova izpeljava je skladna z njegovim pozicioniranjem v evropskem literarnem polju, saj je izrazito srednjeevropska, tudi germanska. Kot nekdo, ki s svojim delovanjem v tujini med slovenskimi literati izstopa, zaseda mesto, ki se razlikuje od ostalih, hkrati pa je to pozicija, ki je bila zelo priljubljena v devetdesetih letih in na začetku novega tisočletja, morda vse do krize. 

A če se vrnemo k umetniškim učinkom, pripoved v največji meri legitimirajo občasna čustvena intenzivnost in metafizične poteze, vpraševanja in upodabljanja neujemljivih časovnosti, življenja in smrti. Moja vojna harmonika je v slovenskem prostoru zgled estetsko dovršenega in komercialno uspešnega literarno-glasbene hibrida, na vsebinski ravni pa pušča odprta vprašanja, tako v dobrem kot slabem.