Prvenec legendarnega Salamandra: oživljajoča mladostnost boomerjev

Skupina Salamander velja za pionirko improvizirane glasbe na Slovenskem. Oblikovala se je že pred petimi desetletji in na začetku tesno sodelovala z legendarnim kantavtorjem Tomažem Pengovom. Že od začetka je bil njen namen povezovanje poezije in glasbene improvizacije. Zgodovina je tekla svojo pot, člani skupine so se menjali, v vsem tem času pa nikoli niso izdali albuma. To je pri zasedbi, ki se zanaša na improvizacijo, eksperiment ter živi stik besede in glasbe, bolj razumljivo kot pri industrijsko naravnani studijski skupini. Z diskografsko odsotnostjo je pri ljubiteljih glasbe iz desetletja v desetletje po svoje tako še dograjevala svoj kultni status. Med uživanjem v albumu ponotranjamo entuziazem, solidarnost, poetično vizijo članov zasedbe. Salamandru ni treba biti političen, da bi nas učil, kako presegati osamljenost, kako se organizirati in povezati v nečem dobrem. Presegamo dihotomijo med bežnim trenutkom in večnostjo, med podobami domače narave in svetom. Boomerske vrednote avantgard in hipijev nas mlajših najbrž ne bi mogle nagovoriti, če zasedba ne bi bila deležna določene konceptualne in poetične prilagoditve. Tako pa se nam tisto, kar se je zdelo mrtvo ali staro, zdi karseda živo in mladostno. Gre za paradoksnost, za smisla polno protislovnost, ki zaznamuje tudi Deklevove verze in duhovno vizijo.

Člani zasedbe so v upokojenski dobi in odločili so se, da je to primeren čas, da sled svoje umetnosti vendarle prenesejo tudi na nosilec zvoka. Brez dvoma modra odločitev. In to ne le zato, ker je izkušena in spremešana zasedba v vsem tem času izpopolnila svoje glasbene in improvizacijske veščine, temveč tudi zato, ker je pesniška zasnova, za katero je odgovoren danes že neštetokrat nagrajeni književnik in klaviaturist v skupini, Milan Dekleva, skupaj s prakso povezovanja besede in zvoka, ki korenini v zgodovinskih avantgardah, času izjemno primerna. Času razpada modernosti, zaključevanja razsvetljenstva kot dobe vere v možnost idejnega in tehnološkega urejanja sveta. Dobe genocida, ekoloških katastrof, podivjanega imperializma, polarizacije, algoritmov, negotovosti in nihilizma. Antonio Gramsci je med drugim znan po znamenitem citatu, da stari svet umira, novi pa se še ni rodil, in ta čas je čas pošasti. Ta je danes vsaj toliko aktualen, kot je bil med obema vojnama, ko je mislil in pisal Gramsci. Če je razplet druge vojne prinesel svetovni »red« po meri ZDA, pa ta danes razpada na resnično planetarni ravni, ki daleč presega evrocentrične fantazije prve in druge vojne ter vključuje tudi klimatski kolaps. 

Člani skupine Salamander pripadajo generaciji, ki je verjetno zadnja pretežno modernistična generacija pred nastopom postmoderne, generaciji boomerjev, če se izrazimo v podcenjevalni govorici mladih. Dekleva se je z dediščino pošastnega dvajsetega stoletja ukvarjal v svojem pisanju, tudi v zadnjem hibridnem romanu Lističi. Poleg interesa za avantgarde je tu še interes za zen budizem in kozmološke perspektive, ki presegajo antropocentrizem moderne. Vse te ideje so se na albumu zgostile v skoraj perfektni obliki in v perfektnih razmerjih. Tako boomerski Salamander predstavlja pravo osvežitev v sodobni slovenski glasbeni produkciji, saj se v tej glasbi izražata izjemna mladostna vitalnost in igrivost. Vitalnost in igrivost, ki ju v današnjem temačnem in na videz brezperspektivnem svetu pogosto primanjkuje mlajšim.

Deklevova poezija je kontemplativna in mistična. Morda bodo poznavalci Deklevovega pisanja ob drugi oznaki povzdignili obrv, vendar se nam ob približnem poznavanju zgodovine tako imenovane mistične poezije ter svetovnih duhovnih filozofij in praks zlahka razkrije na ta način. (Na tem mestu ni prostora za podrobnejšo razlago.) Deklevovi verzi so izpisani s kontemplativno in filozofsko pronicljivostjo ter mojstrstvom podobe in zvena, ki je značilno za tega že kanoniziranega pesnika. Tematsko so naravnane ontološko, ukvarjajo se torej z vprašanjem biti same. Ta je razpeta med Praznino in polnostjo, med minevanjem in trajanjem, izničenjem in porajanjem, med ničem in vsem. V tej vseobsegajočnosti se izraža posebna skrb za planet in v njej se razpirajo stanja zavesti, ki takšno skrb omogočajo. Skrb se izraža z rabo kristalno jasnih podob naravnih ciklov, ciklov vzpenjanja in padanja, ki so po svojem bistvu povezani v veliko Vse-Enost, do katere dostopamo, ko nam postane vseeno za sebične interese.

To porajanje in minevanje opazimo tudi v glasbi, a glasba sama je obenem poezija, ne moremo reči, kje je meja med besedo in zvokom. Budna pozornost na trenutek je bistvena tako za improvizacijo kot za različne kontemplativne prakse. Če je glasba kot taka časovna umetnost, je improvizacija še umetnost trenutka kot nečesa, kar je izvzeto iz običajne časovnosti. Zvok skupine Salamander spominja na klasični fusion s pridihom zvokov sveta. Mestoma deluje kot zvok starih mojstrov angleškega progresivnega rocka. Ne gre za prosto improvizacijo, saj so pesmi tudi aranžirane. Aranžerski del je opravil Jerko Novak. V okviru danih form slišimo neverjetno čuječnost in uglašenost vseh članov skupine, ki se odraža tudi v posamičnih solističnih izletih klarineta, kitare, godal. Novaka srečamo še na tolkalih, Boža Ogorevca na violini, Lada Jakšo na klarinetu in tolkalih, pri treh komadih pa je v gosteh še Aleš Kacjan s flavto, klavesom in marakasom. Ti nas, ujete v kontemplaciji in gibanju duha, v spregi z besedo včasih ponesejo v meditativne višave, ki presegajo običajno glasbeno izkušnjo. Gre za glasbo, ki je na svojih vrhuncih presežek glasbe, nekaj, kar v primerjavi z običajno industrijsko produkcijo deluje čezglasbeno. Navdušuje tudi vokalistka Bogdana Herman, ki z močjo svojega glasu, z nostalgično artikulacijo besed in entuziazmom izžareva iz pesmi v pesem. V tej igri in prilagajanju se nam skozi celotni album zdi, da je vsak ton na svojem mestu in da je na svojem mestu tudi vsaka beseda. Gre za omenjeno Vse-Enost, ki se utelesi v praksi, v glasbi.

Med uživanjem v albumu ponotranjamo entuziazem, solidarnost, poetično vizijo članov zasedbe. Salamandru ni treba biti političen, da bi nas učil, kako presegati osamljenost, kako se organizirati in povezati v nečem dobrem. Presegamo dihotomijo med bežnim trenutkom in večnostjo, med podobami domače narave in svetom. Boomerske vrednote avantgard in hipijev nas mlajših najbrž ne bi mogle nagovoriti, če zasedba ne bi bila deležna določene konceptualne in poetične prilagoditve. Tako pa se nam tisto, kar se je zdelo mrtvo ali staro, zdi karseda živo in mladostno. Gre za paradoksnost, za smisla polno protislovnost, ki zaznamuje tudi Deklevove verze in duhovno vizijo. Salamander je dal od sebe vse, kar je lahko dal, in dal je ogromno. Na nas tudi mlajših poslušalcih pa je, da mu prisluhnemo brez predsodkov. Kar najbrž ne bo preveč težko, saj sta mojstrstvo in toplina te glasbe tista, ki že sama raztapljata vsakršne bariere in uveljavljena razmerja med tistim, kar je dojeto kot starejše, in tistim, kar je dojeto kot novost. Seveda ima tudi album svoja nihanja, enkrat nas bo pritegnil bolj, drugič manj, kakšna skladba je izrazitejša kot druga, ampak za vsako se zdi, da je vanjo vložene kar največ skrbi. In vsaka je, tako kot dobra pesem v pesniški zbirki, svet zase. Najpomembnejše pri albumu Salamander pa je to, da se ga je težko naveličati.

Da bi doživeli vso polnost izraza in pomena skupine, velja ujeti njen nastop v ljubljanski Švicariji v petek, 27. junija. Na podlagi prvoosebne izkušnje, ko nas je zasedba leta 2021 presenetila na literarnem festivalu Pranger v Rogaški Slatini in nepričakovano na nepričakovanem kraju občinske stavbe, daleč od večjih mestnih središč, ustvarila neverjetno prezenco, pričakujemo, da bo po nekaj letih vaj in načrtovanj tokratna izkušnja še bolj izpopolnjena. Če je to sploh mogoče.