Zanos sozvenenja

Salamander je legendarna skupina. Njeni začetki segajo pol stoletja nazaj, ko se je tedanja zasedba v sodelovanju s Tomažem Pengovom odločila raziskovati in zvočno udejanjati nove oblike odnosa med glasbo in poezijo. V spominu tedanjih generacij so ostali izjemni nastopi, vendar skupina nikoli ni izdala albuma, s čimer je njen legendarni status le še rastel. Albumski prvenec Salamander (Dallas Records, 2025) nas je presenetil letos. Status je skupina upravičila, saj nas je album navdušil, sama skupina pa je čar svojega inovativnega pristopa in glasbeno-poetične presežnosti prenesla na nove generacije. Glasba in poezija nas učita, da sta zvok in beseda krhka in ranljiva, da sta že v zasnutku povezana z izzvenevanjem, praznino pomena in tišino. Kljub tej krhkosti se v prepletu zvokov in petja človekov posluh in prisluh razpreta lepoti vsega, kar je. Svet zveni. Svet poje. 

Dopisoval sem si s pesnikom in klaviaturistom Milanom Deklevo, pesnico in vokalistko Bogdano Herman ter kitaristom in aranžerjem Jerkom Novakom.

Petdeset let je od začetkov Salamandra, vi pa ste izdali prvenec. Ste v zrelih letih, a tako mladostne, igrive in žive glasbe že dolgo nisem slišal. Mladostnost in vitalnost izžarevate bolj kot mnogi mladi ljudje, soočeni z izzivi sedanjosti in prihodnosti. Od kod se napajate? Poznam kar nekaj umetnikov, ki so se hitreje postarali, tako da zgolj umetnost ne more biti …

Bogdana Herman: Odgovor na to vprašanje bi bil lahko zelo dolg, pa ne bo. V življenju sem doživela veliko hudega in veliko čudežno lepega. To velja za slehernika. Razlika med nami je ena sama: kdor ima življenje rad, kdor se rad vse življenje uči in kdor ima rad ljudi, bo do konca dobival, deloval in dajal. Do konca bo mlad.

Milan Dekleva: Prijazno od vas, da ste nam pripisali zrela leta, in še bolj prijazno, da našo glasbo imenujete mladostno, igrivo in živo. Najbrž je takšna zato, ker jo – kljub različnim značajem – doživljamo na soroden način. Doživljamo jo kot užitek skupnega zvenenja. Zanos sedanjosti, v katerega se vpletajo naše izkušnje in nepredvidljivost vsega, kar nas čaka. Biti predan glasbi, to je danes oguljena fraza. Če pa razmislimo, kaj predanost muziciranju pomeni, spoznamo, da gre za zanos, ki nas prevzame v toku zvenenja. Ne vemo točno, kje smo se znašli in kaj se nas dotika. Vsekakor nekaj močnega, kar zasvoji telesa in duše.  

Jerko Novak: Z Alešem Kacjanom sva le nekoliko mlajša od preostalih članov skupine, a vseeno opažam to, kar ste začutili tudi vi. Imate popolnoma prav, Salamandri so mladostni, izžarevajo več energije in optimizma kot marsikateri mlajši. Še vedno in kljub porazni situaciji v svetovnem merilu glede vojn in medčloveških odnosov ter splošni brezperspektivnosti verjamejo v sanje, tako kot v svojih študentskih letih, ko so se pogumno in brezkompromisno borili za boljši jutri državljanov. Še vedno so pripravljeni vlagati v svoje ideje in prepričanja, upajo, da je svet lahko prijaznejši od tega, ki nas trenutno obdaja. Božo Ogorevc pa je v nekem intervjuju dejal, da smo Salamandri dobra in kvalitetna skupina zaradi energije, ki jo premoremo in izžarevamo posamezniki. Drži, a še nekaj drugega je tu posredi: predvsem dolgoletne izkušnje.

Slišati ste izjemno uglašeni, gibki, odzivni, sploh glede na to, da vaša glasba počiva na improvizaciji. Zdi se, da sta vsak ton in beseda na svojem mestu. Ali to izhaja iz večdesetletnih praks in izkušenj? Ste se tako zlili z glasbo, da vas ne more več vreči iz sedla?

Bogdana Herman: Vse, kar ste napisali v prvem stavku tega vprašanja, je povezano s sposobnostjo zaznavanja. Poslušanje in opazovanje sta zame dve ključni komunikacijski veščini, s pomočjo katerih se je mogoče povezovati in uglaševati, tudi v improvizaciji. Vsi, ki se brez notranjih zavor ukvarjamo z glasbo, poznamo bežna božanska doživetja, ko se med igranjem (in petjem) dva, trije ali vsi v skupini zavemo hipnega presežka v sozvenenju, se radostno spogledamo in hitimo novim doživetjem naproti. 

Milan Dekleva: Po mojem mnenju so improvizacija, zapis skladb in besedil in aranžmaji uravnoteženi. Drugače povedano: uglašenost je posledica sočutenja in tudi vztrajne vadbe. Če prisluhnem posnetkom z naših prvih nastopov in jih primerjam s trenutnim igranjem Salamandra, so spremembe velike. Lahko rečem, da se na vsaki vaji naučim kaj novega. Pri »zrelih letih« je to spodbudno in osvežujoče.

Jerko Novak: Najprej naj povem, da v skupini delujemo trije, ki smo se vse življenje profesionalno ukvarjali z glasbo (Aleš, Lado, Jerko), in trije, ki so poleg svojega primarnega dela vlagali veliko časa in energije tudi v ustvarjanje in poustvarjanje glasbe (Bogdana, Milan, Božo). Nismo jazzovski glasbeniki, katerih osnova za ustvarjanje je bila in vedno bo improvizacija. Prav gotovo pa smo bili nekoč vsi ali pa smo še vedno zaljubljeni v različne zvrsti glasbe, kot so klasika, jazz, sodobna glasba, etno, rock in kar še ostane. Skratka, člani skupine Salamander globoko spoštujemo glasbeno tradicijo in njene dosedanje veličastne in brezčasne stvaritve.

Izjemno sem ponosen na svoje razgledane in svetovljanske prijatelje, saj svoj čas delim ne le z njimi kot glasbeniki, temveč tudi kot literati in vsestranskimi esteti. Rad srkam iz njihove pronicljivosti in modrosti. Pravo veselje je brati njihove dovršene, duhovite in v sijajni slovenščini zapisane dopise. Stvarem so  pripravljeni priti do dna, v tem so podobni našim staršem. Zavedam se, da časov, ko so se ljudje posvečeno in poglobljeno ukvarjali s sabo in okolico, žal ne bo nikoli več. In tak, do sebe in drugih silno zahteven in brezkompromisen, mi je ostal v spominu tudi naš dragi, zdaj žal preminuli ustanovni član, Tomaž Pengov. 

Na vajah si torej pustimo kar precej časa, da pridemo do določene forme, da skladbe gladko in naravno stečejo. Mene osebno veseli, da posnetki na plošči delujejo urejeno, kot aranžer sem se namreč zelo bal, da bi delovali kaotično.        

Jerko, navedeni ste kot avtor aranžmajev. Kakšen je bil vaš pristop k temu delu? Vaša improvizacija ni prosta, tako da me zanima tudi, kako vsi skupaj gledate na razmerje med improvizacijo in vnaprej določeno formo. Kaj vam to razmerje pomeni in daje kot glasbenikom?

Jerko Novak: Najprej naj povem, da je naša zasedba (glas, kitara, klavir, klarinet, violina, flavta) nenavadna v tem smislu, da nimamo basa ali bobna. Navidezna odsotnost ritma bi bila lahko preohlapna in preveč razpuščena za sproščeno muziciranje in improvizacijo, a se zdi, da nam omogoča še več svobode. Klavir in kitara naj bi bila v naši skupini nosilca trdne ritmične in harmonične zgradbe, po kateri se kar se da brez naprezanja in čim bolj naravno sprehajajo in pogovarjajo med seboj glas in preostali solistični inštrumenti. A Milanu je pri klavirju bolj kot ritmična komponenta pomembna tista linija, ki obkroža glas, je v neprestanem dialogu z njim in ga svobodno okrašuje in barva. Tako je morala kitara prevzeti trdno ritmično osnovo, okoli katere se napletajo različne zgodbe Milanovega bogatega glasbenega stavka. Ta ritmični potek kitarskega glasu je torej moj glavni aranžerski prispevek k Milanovim skladbam.       

Včasih je meja med skladanjem in aranžiranjem skladb tenka. Milan piše zahtevne skladbe, z mnogimi drznimi modulacijami iz ene harmonije v precej oddaljene, marsikdaj z melodijo v pevskem glasu, ki s svojimi disonancami dodatno opredeljuje že tako disonančne akorde. Tudi v delih, namenjenih improvizaciji, je ponavadi precej oddaljenih harmonskih skokov, ki zahtevajo še več znanja in prilagodljivosti pri improvizaciji, celo jazzarji bi včasih kar zatarnali. Zato sem v improvizacije nekajkrat dodal moje lažje akordične postope, a vedno v soglasju z avtorjem Milanom in ostalimi. Milan in Lado pri improvizacijah delujeta svobodno, venomer si sproti izmišljata sole, jaz na pol, med svojim soliranjem si želim tudi čim več ritmične podpore, Božo pa ima vse sole pripravljene vnaprej. Bogdana redko improvizira, pred sabo ima tehnično težke Milanove pevske linije, ki jih po potrebi spremeni, flavtist Aleš je šele po snemanju plošče postal naš redni član, je pa že pokazal vse svoje sijajne improvizatorske potenciale. V našem odprtem odnosu do improvizacije torej ne čutim in ne vidim nič napačnega, saj tudi jazzarji včasih vnaprej pripravijo svoje improvizacije v celoti, delno ali pa sploh ne. Občutek imam, da je manko resne jazz šole ali jazz osnov pri nas prednost, ki daje našim improvizacijam pristni in naravni zven, verjetno tudi manj predvidljiv in naučen. Nekateri soli zazvenijo enostavno, kar se mi zdi prednost, predvsem pa so enkratni in originalni ter seveda v popolnosti odražajo tako stanje naših duš in značajev kot tudi preteklih glasbenih izkušenj. Moja vloga aranžerja ni bila toliko v tem, da sem kakorkoli spreminjal Milanov originalni notni tekst, včasih sem le zaradi forme dodal kakšen takt. Poleg že povedanega v zvezi z ritmičnim potekom skladb sem se torej precej ukvarjal tudi s prehodi med različnimi deli kompozicij in kontrasti med njimi ter seveda z njihovim zvenom ali barvo, v tehničnem smislu s količino in načinom igranja posameznih inštrumentov (predvsem v izogib monotonosti ali prezasičenosti) ter zahtevami in sledenjem dramaturškemu loku. Pa še nekaj je pri naši skupini zanimivo: dva izrazita klasika in s tem tudi trdna formalista, Jerko in Aleš, na diametralni strani pa dva, Milan in Lado, ki s sprotno improvizacijo vedno znova rahljata vezi in trdne verige forme; dobra, zmagovalna in dopolnjevalna kombinacija. Pa še sijajna Bogdana in Božo s svojimi res odštekanimi soli.

Zaradi vsega naštetega skladbe Salamandrov ni mogoče ujeti v enostavne oznake kateregakoli stila, na kar smo posebno ponosni. Da pa smo na pravi poti, nam pomagate tudi vi, ki verjamete v našo glasbo in to na glas izjavljate. Pomembna je tudi podpora s strani prijateljev, mnogih med njimi profesionalnih glasbenikov, ki nas hvalijo in dajejo priznanje našemu delu. Brez takega pozitivnega odziva javnosti je težko ali sploh ni mogoče ustvarjati in vztrajati.

Pri improviziranju je vendarle bistveno presenečenje, dogodek, ki ga poslušanje posnete glasbe ne more prenesti. Vaša poezija stalno govori o ciklih porajanja in odmiranja, o praznini in žareči polnosti. Seveda v toku, kjer se ta navidezna protislovja združijo v nekakšni Vse-Enosti. Se vam zdi, da improvizacija in vaša glasba posebej s svojim tokom in cikli, z dogodki in vzorci ustreza idejam te poezije? In da gre torej za ujemanje vsebine in oblike?

Milan Dekleva: Upam, da gre za ujemanje vsebine in oblike. Želim si, da bi bila zvok in beseda Salamandra v korelaciji, ki ju bogati in osvobaja. Mislim pa, da na to vprašanje lažje odgovorita Bogdana in Jerko. In seveda vsi tisti, ki skupino Salamander poslušajo.

Bogdana, vaša vokalna interpretacija poezije je prav tako zelo močna. Tudi sami ste pesnica, kar je gotovo pomembno pripevalo k temu. Pri vas se pomen in zven, petje in besedilo zdijo organsko prepleteni, nerazločljivi. Kako sami gledate na razmerje med poezijo in petjem, sploh glede na to, da interpretirate tudi ljudsko glasbo?

Bogdana Herman: Tudi izgovorjena beseda je muzika. Od nekdaj tako slišim vsakršno njeno zvočnost, najsi bo bolj ali manj estetska. Premalo estetska je v politiki. A tam je tudi vse premalo žlahtne misli, ki bi kaj dala na odlično prihodnost. Trenutno ne. Kar naj zveni staromodno. A ko vidim sedanjost, hkrati vem, da je v svetovni politiki miselna in jezikovna vulgarnost na enem svojih zgodovinskih vrhuncev in da se bo, tako kot se z bibavico morja plima umakne oseki, ta vulgarnost naposled umaknila novim humanističnim obzorjem, katerih dalje se ne bodo merile z višino BDP. 

Vse pesmi, naj bodo ljudske ali z avtorskim besedilom, me najprej zanimajo kot besedila. Če mi besedilo ni blizu, pesmi ne bom pela. V pesmih Milana Dekleve srečujem že več kot petdeset let razkošno mešanico zena, svetovljanstva in oboževanja izjemnih izraznih možnosti slovenskega jezika. Ta jezik sicer izgublja tonemskost, ki ob zanimivih nizih širokih in ozkih in še kakšnih vokalov še poudarja njegovo muzikalnost, in izgublja tudi nekatere izjemne zgodovinske prvine, kot sta na primer dvojina ali podredja. A mi se ne damo. Natančneje: Milan Dekleva se ne da in jaz tudi za nič na svetu ne bi pela besed in besedil, ki niso zapisana v visokem jezikovnem standardu.

Pri ljudski pesmi je drugače: tu obožujem narečne besede, moj kriterij za izbor pa sta etični in socialni vidik vsebine sporočil. 

Milan, zdi se mi, da vaše poezije večinoma nimajo za mistično ali duhovno, najbrž tudi zato, ker tovrstno poezijo večinoma povezujemo z abrahamskimi tradicijami. Ampak ko se poglabljam v vašo besedo, se mi zdi, da gre tu za isto tradicijo pesnjenja, da gre za duhovnost, mistiko, če želite. Bi se strinjali s tem? In kako pomembno je to v današnjem svetu? Zanima me tudi, kaj glasba da vaši pisavi?

Milan Dekleva: Zdi se mi, da smo se na Zahodu zazidali v celice literarnoteoretičnih in zgodovinskih oznak. Če besedi mistično in duhovno zamenjam z besedama skrivnostno in vseobsežno, lahko mirne duše pritrdim, da jima poezija, ki jo izpisujem, sledi. Izvira iz občutka, da je naše začasno bivanje na svetu skrivnost, rojena in iztekajoča se v vseobsežno. Prepričan sem, da poezija drugačna sploh ne more biti. Pomislimo na Hafisa in Dizdarja, Heraklita in Empedokla, vedske in budistične pesnike, daoiste in Ovidija, trubadurje in simboliste, Murna in Detelo – vsi nagovarjajo čudež kozmične nedoumljive igre. Stvarnost poezije je spiritualnost univerzuma.

Je to v današnjem svetu pomembno? Ali je v ontološkem, spoznavnem in etičnem pomenu ustvarjalnosti, ki tvori obzorje človekovega zavedanja?

Milan Dekleva: Kot sem zapisal že v knjižico zgoščenke Salamander: glasba mehča pomen besed z občutenjem minljivosti. Pesem se med izvajanjem spreminja v mandalo iz peska, ki čaka, da jo bo izbrisal veter. 

Nekje sem zasledil, da vas skrbi slabo stanje zadev v svetu in da bi vendarle radi malce vplivali nanj, tudi z glasbo. S svojim načinom igranja nas res učite, kako presegati vsiljeno osamljenost, kako se povezati, biti solidaren, se organizirati, preizkušati ideje. Če izhajamo iz glasbe Salamandra, kaj je tista substanca, ki jo lahko prenesemo v vsakdanje življenje, v družbeno življenje, da bomo zmožni soočenja s to krizo?

Milan Dekleva: Substanca, po kateri sprašujete, je človeška smrtnost. Glasba in poezija nas učita, da sta zvok in beseda krhka in ranljiva, da sta že v zasnutku povezana z izzvenevanjem, praznino pomena in tišino. Kljub tej krhkosti se v prepletu zvokov in petja človekov posluh in prisluh razpreta lepoti vsega, kar je. Svet zveni. Svet poje. 

Jerko Novak: Zdaj pa nekaj verjetno že stokrat zapisanega: kdaj pa je glasba že koga užalila, ga vrgla na tla, pobila? Ali ni bila glasba večna tolažnica in znanilka boljših časov, v katerih se različni ljudje različnih mnenj in statusov poenotijo v njeni lepoti in veri v lepši skupni jutri ter skupaj zaplešejo?  

Nameravate po koncertu v Švicariji še igrati? Ali se boste zdaj, ko je vaše delo posneto in ovekovečeno, zadovoljili in potegnili črto?

Bogdana Herman: Nekateri si zagotovo predstavljamo, da smo z ovekovečenjem našega dela postavili trdno osnovo za nadaljevanje raziskav sozvenenja glasbil in besed. A o tem ne vem kaj dosti. Mi se pogovarjamo o sprotnih stvareh, na primer o naslednji vaji …

Milan Dekleva: Ah, jaz bi rad igral, če si smem pomagati z Godardom, »do zadnjega diha«. Črto bom, če si tega ne bom več želel, potegnil sam, če ne bom zmogel, pa kdo drug.