V prostoru skupnega zvena

»Tako sveže glasbe danes v Ljubljani ne igra nihče,« se je v reviji Stop leta 1976 pridušal Stane Sušnik, ko je pisal o skupini Salamander. Ta se je po peščici koncertov (med drugim v kleti Moderne galerije, gledališču Glej in Narodni galeriji) in televizijskem gostovanju (v oddaji Slovenski rock 76) v poznih sedemdesetih letih prejšnjega stoletja počasi razblinila v mnoštvo manjših zasedb in projektov njenih članic in članov. Poleg gonilnih sil, Tomaža Pengova in Milana Dekleve (glasbenika, besedilopisca in poeta), so bili to takrat še Bogdana Herman (vokal), Jerko Novak (klasična kitara), Božo Ogorevc (violina), Lado Jakša (klarinet, saksofon) in ostali, ki so prihajali in odhajali, denimo Metka Zupančič, Meta Stare, Sašo Malahovsky, Matjaž Krainer, Tomo Pirc. Kompozicije in nasploh besedila seveda nosijo močan podpis Milana Dekleve, a bistveni doprinos k aranžmajem pridaja vsak glasbenik posebej, kar je razvidno tako v skupnih (med)igrah kot tudi v redkih solističnih odpihih. Muzika se nosi kolektivno, nikoli sama, tudi ko zabrede v mehke, tišje, zračnejše lege. V teh se vsi zdijo še posebno doma. Salamader je torej še vedno bolj kot vse drugo prostor skupnega zvena.

Po štirih desetletjih zatišja so se spričo obeleženja sedemdesetletnice preminulega člana Tomaža Pengova oktobra 2019 (koncert z naslovom Kamor greš, ki ga je predvajala tudi nacionalka) ponovno sestali v kvintetu Dekleve, Hermanove, Ogorevca, Novaka in Jakše ter zaigrali Deklevove kompozicije Na vratih Barcelone, Orfej brez ptic, Beseda v srcu gore in Dan. In te pesmi smo slišali tudi na razprodanem torkovem koncertu na Vodnikovi domačiji. 

Po začetnem ogrevanju s skladbo Čas, ki jo je Milan Dekleva uvedel z besedami: »Predstavljam si, da je svet nastal iz ženskega glasu,« je že pri Jajcu z aranžmajskim flamenko pridihom pričelo rahlo deževati. Občinstvu (povečini sestavljenem iz sodobnikov in sodobnic Salamandra), ki je razpiralo dežnike in se začelo malce nemirno presedati na stolih, sta se kompoziciji Hipnosi in Orfej brez ptic, sestavljeni iz več tem, razložili v rahlem nelagodju nad nenapovedano vremensko nepriliko. Vsi nastopajoči so medtem na odru dobili okrepitev v nosilcih dežnikov, a ko je začelo treskati in liti kot iz škafa, je vsem postalo jasno, da koncerta v danih okoliščinah vendarle ne bo mogoče izpeljati. Po dobri uri hektičnega iskanja primernega prostora se je koncert nadaljeval v dvorani Vodnikove domačije.

V prelomljenem večeru se je izkazalo, da se glasbena in poetska srž Salamandrov, če gre verjeti virom, v vseh teh desetletjih ni bistveno spremenila. Kompozicije in nasploh besedila seveda nosijo močan podpis Milana Dekleve, a bistveni doprinos k aranžmajem pridaja vsak glasbenik posebej, kar je razvidno tako v skupnih (med)igrah kot tudi v redkih solističnih odpihih. Muzika se nosi kolektivno, nikoli sama, tudi ko zabrede v mehke, tišje, zračnejše lege. V teh se vsi zdijo še posebno doma. Salamader je torej še vedno bolj kot vse drugo prostor skupnega zvena. To se je morda še najbolj izkazalo v skladbi Šum Šumi Schumann (če sem si zapomnila pravi naslov), kjer se je kolektiv zapredel v harmonično medzvočje, ki ga je subtilno barval Jakšev dialog med dafom (obročasta tamburinska perkusija) in klarinetom.

Poetično lirična besedila, tudi s kakšnim hudomušnim vložkom, so precej kompleksno in ambiciozno vgrajena v zvočno tkanje, kar predstavlja izziv tudi za pevske lege Bogdane Herman. Ta se danes s patino srebrnega glasu besedila Dekleve trudi čimbolj suvereno voziti med raznimi melodičnimi vrivki in oprimki ter med menjavami glasbenih tem, ki se včasih brez pravega suspenza in nenavadno odrezavo prelomijo v drugačen prostor. 

Ponovno obujanje legendarnih skupin iz dolgega spanca ne obstaja brez pridiha nostalgičnosti in pričakovanj, prav tako kot tudi ne brez vzporejanja okoliščin, v katerih je nastajala muzika, s tistimi, v katerih je ponovno vzniknila. Ta svet se je v zadnjih štirih desetletjih radikalno spremenil. Muzika zasedbe Salamander ostaja zvesta estetiki, ki jo je informiral in oblikoval čas, v katerem je obstajalo upanje in optimizem neke mladosti. V zlomljenem, utrujenem času antropocena se zato oglaša povsem drugače, čeprav morda zveni podobno ali celo enako kot tam in takrat. Lahko bi celo rekli, da takšne glasbe danes v Ljubljani ne igra nihče (več).