Kasandra, sodobnica

Milan Dekleva, eden najpomembnejših živečih slovenskih pesnikov in tudi odličen klaviaturist, je bil v sedemdesetih letih s skupino Salamander eden od pionirjev povezovanja poezije in zvoka pri nas. Zasedba je bila znana po svojih improvizacijah, vendar za seboj ni pustila nobenega albuma. Presenetljivo se je po dolgih letih znova na odru pojavila lani na pesniškem festivalu Lirikonfest v Velenju. Osupljivo in ganljivo je bilo opazovati skupino starejših, ki v glasbenem in odrskem smislu pravzaprav ni izgubila vitalnosti. 

Nedavno je v sodelovanju Založbe Pivec in RTV Slovenija izšla Deklevova pesniška zbirka z albumom, kantato za osamljeni ženski glas in klavir. Vokalistka je Vesna Zornik, ki jo poznamo kot pevko zdaj že klasičnega benda ljudske glasbe, Katalene. Dekleva tudi v tokratnih verzih ne odstopa od svoje ustaljene motivike, ki se razpenja med antično grško mitologijo in zenovsko ontologijo. V konceptualnem izhodišču je mit o Kasandri, v katero se je zaljubil Apolon in ji v zameno za ljubezen podaril jasnovidnost, in potem ko ni držala obljube, je jasnovidnost postala prekletstvo, saj Kasandrinim prerokbam nihče ni verjel. Mit je torej nekakšno simbolno morje, v katero je, da bi ga oživili, mogoče zaplavati le pesniško, s subtilnimi zamahi pesniške misli, ki v sebi združuje unikatno gledišče in univerzalno občutenje skupne psihične zasnove. Čeprav gre za posodobitev, ta ni očitna, v pesmih ni nobenih realij, ki bi nakazovale na zgodovinski čas. Posodobitev se odvija na ravni forme: v izbrušenem prostem verzu, ki pronicljivo brede po arhetipskem svetu, in svobodni vokalni interpretaciji. Zajeta je tudi v diskurzu, ki se blago dotika sodobne evropske misli in sodobnega dojemanja časa ter duševnih stisk. Težko bi se domislili ustreznejše pevke, kot je Vesna Zornik, ki že v matični skupini bujno oživlja izročilo prednikov. Songi so polni barv, čustev in jasnih predstav, pri čemer nimamo občutka, da je glasba ali poezija bolj v prvem planu, obe se namreč brezšivno prežemata. Potem ko poslušamo album, smo kar nekako prisiljeni brati pesmi z glasom, ki smo ga slišali v songih. Podobno brezšivna je harmonija med mislijo in emocijo, kar priča o prepričljivi pesniški viziji.

V glasbenem pogledu delujeta Milan Dekleva in Vesna Zornik mimetično, in to dvojno. Dekleva s klavirjem na ravni glasbene semantike, izbire veselih ali otožnih melodij in spreminjanja tempa oponaša klasični dramski trikotnik, ki se je razvil v okvirih starogrške tragedije, pevka pa z glasovnimi melodijami večinoma sledi klavirskim. Vendar razliko ustvarja z zvenom in izjemnim čustvenim nabojem, ki ga je zmožna vnesti v petje. Ko poje, se zdi, da se besede rojevajo še enkrat, in pred nami se izrisuje življenjska pot deklice in kasneje ženske, ki nikakor ni oddaljena mitska figura, ampak lik, ki ga lahko podoživi tudi sodobni poslušalec. Morda bi bil lahko ta naboj le še bolj niansiran, saj zdaj niha med izjemno radostjo in izjemno žalostjo. Ampak nasploh je taka polarnost značilnost tragike. 

Poleg vprašanj o naravi časa, večnosti in minljivosti je zanimiv uvid v psihološki razvoj ter neprestano spreminjajoča se razmerja moči v erotični dinamiki, ki ga tako oživljeni mit ponuja. Songi so polni barv, čustev in jasnih predstav, pri čemer nimamo občutka, da je glasba ali poezija bolj v prvem planu, obe se namreč brezšivno prežemata. Potem ko poslušamo album, smo kar nekako prisiljeni brati pesmi z glasom, ki smo ga slišali v songih. Podobno brezšivna je harmonija med mislijo in emocijo, kar priča o prepričljivi pesniški viziji. Ko se po tegobah, ki jih junakinja doživlja sredi življenja, nazadnje ciklično vrnemo v starost kot nekakšno novo otroštvo, zlitost s svetom, se nam zdi, da smo dobili mnogo več vsebine, kot bi pričakovali od številke, ki označuje časovno dolžino albuma. Se pravi, za kratek čas smo izstopili iz časa. Kar pa je tudi povezano z osrednjo temo mita. Jasnovidnost, ki jo pridobimo z odraslostjo, je v zavedanju obzorja smrti, vsa stiska tega obdobja življenja pa najbrž posredno izhaja iz premagovanja tega zavedanja. Da bi se s starostjo le povrnili v izhodišče!