17.03.2019

Vražje samoizpovedi čisto pravega vražjega benda

Same babe mi že od nekdaj delujejo ironično melodramatično, precej ljudsko in ravno prav asfaltno, kot nekakšen zmahan kolovoz, ki se ne more odločiti, ali pelje iz vasi v mesto ali iz mesta v vas. Da so Vražji bend, je že vnaprej vedel pesnik Ervin Fritz, in ni se zmotil.

Gregor Bauman

Vražji bend

Same babe

Vražji bend

Založba Pivec
2019

Vemo, kaj lahko pričakujemo v naslednjih dneh z neba, ko se na kupu znajdejo same babe … Vsaj v ljudskem diskurzu je moč izluščiti kar nekaj »nesreč« na temo tovrstnega regljanja, ki jih je v filmu Tistega lepega dne po noveli Cirila Kosmača ponazoril režiser France Štiglic. Da sem si v uverturi recenzije sposodil nekaj pogledov v vzvratno ogledalo slovenskega literarno-filmskega izročila s humorne platforme, vsekakor ni naključje. Same babe mi že od nekdaj, no, odkar sem se prvič resneje zakopal v njihove stvaritve (2009/10), delujejo ironično melodramatično, precej ljudsko in ravno prav asfaltno, kot nekakšen zmahan kolovoz, ki se ne more odločiti, ali pelje iz vasi v mesto ali iz mesta v vas. Da so Vražji bend, je že vnaprej vedel pesnik Ervin Fritz, in ni se zmotil. Celo posegel je v svojo že napisano pesem in prilagodil zadnjo kitico ter s tem Samim babam postavil »nevidni« izziv, da okoli nje zgradijo zgodbo o sebi ob svoji petnajstletnici. Rezultat tega je na plinskem šporgetu zakuhan in zabeljen album s petnajstimi pesmimi, kot se ob vmesnem jubileju tudi spodobi. 

Kot da neskončni seznam žanrov Same babe neboleče povezujejo z avtorskimi nagoni, raznimi preklopi med mainstreamom in eksperimentom, včasih s poudarjenimi vplivi od drugod, drugič s kolažiranjem lastnih (skupnih in posameznih) dogodivščin oziroma glasbeno-karakternih predzgodb. Ravno na podlagi teh si skupina vse to lahko privošči. In rezultat je razgiban album, ki prav teži k temu, da razkraja monotonost oziroma virtuozno dolgočasje, s katerim se pogosto soočamo pri tovrstnem žanrskem kolažiranju.

Naslovna ali prva pesem na albumu – ja, tudi vinilka je na voljo – Vražji bend v bistvu že odgovori na vsa morebitna vprašanja, kar se projekta tiče. Same babe so aktiven bend, ki med stili ne preskakuje zgolj med različnimi pesmimi, temveč nagle preskoke izvaja tudi znotraj pesmi samih. Pri tem lahko zgolj ugibamo, koliko tehtnega aranžerskega premisleka je zadaj in koliko odpade na spontani umetniški nagon. Še več, vedno bolj se zdi, da Same babe ustvarjajo svoj žanr, poimenovan po skupini sami. Morda se na prvi posluh to sliši pretenciozno, vendar ni: »Na vprašanje, kakšno glasbo pa poslušaš?« je odgovor »Same babe« dovolj vseznačen, da ni potrebno naštevati množice žanrov, in to od bluesa, jazza, kabareta do rocka, mariačijev, ljudske glasbe/napevov, šansona z vsemi pripadajočimi mitologijami in vse vmes in še kaj. Nekaj podobnega je v rabi, kadar razpravljamo o skupini Calexico, če si sposodim primerjavo, ki me je prešinila med čudovitim babjim koncertom v Kinu Šiška januarja letos. Predvsem pa gre za skupino, ki se ne skriva za neživljenjskimi metaforami, poduhovljenimi ali nerazumljivimi verzi, temveč stavi na jasno bistvo pripovedi, kjer so življenjske izkušnje in glasbene veščine predstavljene na način, ki je vsem razumljiv in dostopen. Same babe se nam namreč kot čisto pravi Vražji bend na albumu Vražji bend razgalijo do obisti v vražje duhovitem manifestu, ki pelje od splošnega k osebnemu. In še nekaj je treba izpostaviti: sekstet se je na nadvse vešč način izognil pretiranim ambicijam ter s tem dovolil, da pesmi zadihajo na osebnoizpoveden in hkrati neodvisen način. Nobenega pritiska ni zadaj, zgolj muziciranje v sproščenem tonu. Šansonsko, za prosto (džuboks) rabo v točilnicah, ki si takšen naziv sploh še zaslužijo. A da ne bo nesporazuma, rešpekt do pesmi v nobenem trenutku ni pod vprašajem! 

Kot da neskončni seznam žanrov Same babe neboleče povezujejo z avtorskimi nagoni, raznimi preklopi med mainstreamom in eksperimentom, včasih s poudarjenimi vplivi od drugod, drugič s kolažiranjem lastnih (skupnih in posameznih) dogodivščin oziroma glasbeno-karakternih predzgodb. Ravno na podlagi teh si skupina vse to lahko privošči. In rezultat je razgiban album, ki prav teži k temu, da razkraja monotonost oziroma virtuozno dolgočasje, s katerim se pogosto soočamo pri tovrstnem žanrskem kolažiranju. Preskoki se namreč ne dogajajo za vsako ceno, temveč imajo dramaturški in pripovedni smisel. Besedilo še bolj osmislijo v obliki alternativnega šansona, ki se kje nagiba bolj proti tradiciji, drugje k bolj sodobnim rockovskim vodam. Razpon je širok in pelje od popotnega bluesa (Balada o pivskem bratcu, Vlak za Koper) do nekaterih vseprisotnih soldatskih vtisov in otožnicah (Mušnice bele), postpunkovskega pospeška (Videl sem Kitajca), ruskega melosa (Pleši, pleši, dekle), rawhidejevskega jahanja (Hudobec) in nove »I got You, Babe« predelave Ježkove pesmi Pismo za Mary Brown. Same babe pač ne morejo iz svoje kože ter si znova sposojajo nekatere pesmi, ki so dovolj babje, da ne štrlijo iz opusa. Poleg že omenjenih Balade o pivskem bratcu (Janez Menart) in Videl sem Kitajca (Tomaž Šalamun) so tu še Krinko razkrinkaj skupine Sedem svetlobnih let oziroma Andreja Trobentarja in Boruta Činča, Smrtek češkega underground pesnika Egona Bondyja (semkaj sodi tudi pesem Mušnice bele, ki jo je Bondy zložil za referenčno disidentsko češko(slovaško) rockovsko skupino The Plastic People of the Universe) in Lepotičenje Ervina Fritza, ki v svojem recitalu na plošči tudi napove gostovanje pevke Maje Predatorie v skladbi Žalostna pesem za kontrabas. Vse pesmi, tudi avtorske, so izvedene s pravšnjo mero zdrave zafrkancije, začinjene s ščepcem groteske.     

In to še ni vse. Vsako naslednje poslušanje albuma na plano izvabi nove skrite odtenke vražjega projekta, ki na zunaj deluje kot nepovezan kolaž literarnih vtisov, od znotraj, po osvojitvi nadrealne črtice v obliki spremnega besedila izpod peresa Vikija Babe, pa kot osmišljena celota. Naj pada (zdaj) dež!