Verdijeva Luisa Miller

Sloviti Giuseppe Verdi (1813–1901) je med letoma 1844 in 1850 napisal kar deset novih oper. Med njimi se odlikujeta Macbeth in Luisa Miller (1849). Prvič so tridejanko uprizorili istega leta v Neaplju. Nedvomno je po melodiki še kako vezana na Rossinijevo, Donizettijevo in Bellinijevo izročilo, libreto zanjo pa je po znani Schillerjevi tragediji Spletkarstvo in ljubezen napisal Salvatore Cammarano, ki je reduciral politični moment predloge in poudaril ljubezensko dramo. Z njo je povezan tudi družbeni konflikt, četudi je potek dejanja ostal skoraj nedotaknjen: ljubezen (na vasi, gradu in v Millerjevi hiši – prvo dejanje), spletka (v Millerjevi hiši in na gradu – drugo dejanje) in strup (v Millerjevi hiši – tretje dejanje). Za Verdija je bila ta zgodba prvi stik z dramo, ki se odigrava v meščanskem okolju, in zanj kot specialista za pevske ansamble je bil to izziv, ki ga je znal odlično izkoristiti. Ker je glasba Luise Miller po izraznosti izredno intimna, že napoveduje nežnost in patos Traviate. Kljub temu je v Luisi Miller še veliko (kompozicijskih) neizenačenosti. Razvoj dramaturgije, libreta in glasbe pa je vseeno vseskozi napet in se dviga od konvencionalnega (1. dej.) do izvirnega in najpomembnejšega (3. dej.). Celotno aktualno vodstvo Opere in baleta SNG Ljubljana si lahko čestita za najnovejšo postavitev, imeli so res srečno roko že od začetka, izbora in uvrstitve solistov, najodgovornejših postavitvenih sodelavcev pa vse do zadnje malenkosti; kajti opere (in baletne) predstave se ves čas gledajo in poslušajo!  

V risu teh Verdijevih značilnostih s sredine 19. stoletja se je odvijala tudi tokratna ljubljanska operna premiera. Najodgovornejši in najpomembnejši umetniki so z vsemi modernimi zmožnostmi in povezanimi določili partiture celotni potek prikazali v kar najkreativnejši luči. Za dirigenta Davida Šveca in režiserja Lutza Hochstraasteja (oba tuja gosta pa še koga) bi lahko že takoj na začetku zapisal, da sta delo opravila odlično. Če vzamem v ozir, kar moram, sodobno ali totalno gledališče, postavitev izkazuje vse, od minimalistične scene Rudolfa Rischerja, kostumografije Bettine Richter in oblikovanja svetlobe Jasmina Šehića, kar bi bil šele prvi poustvarjalni krog, vse do nosilcev glavnih vlog, ki so peli na premieri (šest jih je pa še dvoje epizodnih vlog). Basist Peter Martinčič je s temeljito igralsko in sonorno pevsko vlogo spet več kot pozitivno presenetil v vlogi grofa von Walterja, odličen gostujoči tenorist Jenish Ysmanov iz Kirgizistana pa je zagotovo prekosil vse dosedanje Rodolfe, ki sem jih slišal in videl. Kako tudi ne, saj prihaja iz Milana, kjer je že odpel in bo še gostoval z obsežnim in najzahtevnejšim tenorskim repertoarjem. Zato pa turški baritonist Cüneyt Ünsal v vlogi Millerja zaradi prepogostih intonančnih težav ni imel najbolj srečnega dneva. Zvezda tega večera je bila zagotovo naša sopranistka Martina Zadro v naslovni vlogi. Bila je igralsko prepričljiva, pevsko pa več kot zanesljiva. Mezzosopranistka Urška Drašček Rojko in basist Zoran Potočan sta bila v vlogah Federice in Wurma prav tako suverena. Dve epizodni vlogi Laure in Kmeta sta odpela in odigrala mezzosopranistka Ana Pavlov Pervanje in tenorist Rusmir Redžić. Seveda pa tokratne ljubljanske operne predstave Verdijeve Luisa Miller ne bi bilo brez opernega zbora (zborovodkinja Željka Ulčnik Remic) in orkestra (koncertni mojster Igor Grasselli). Tukaj je zaslužnih še precej drugih udeležencev iz zaodrja; te Verdijeve opere v zdaj že tradicionalnem izvedbenem italijanskem jeziku s slovenskimi in angleškimi nadnapisi ne bi bilo brez njih. Celotno aktualno vodstvo Opere in baleta SNG Ljubljana si lahko čestita za najnovejšo postavitev, imeli so res srečno roko že od začetka, izbora in uvrstitve solistov, najodgovornejših postavitvenih sodelavcev pa vse do zadnje malenkosti; kajti opere (in baletne) predstave se ves čas gledajo in poslušajo!