Zaključek 21. Kulturnega poletnega festivala na domžalskem Studencu z Jesensko pesmijo

Vrednost, mesto in vloga slovenskega samospeva so bili ponovno izmerjeni na nastopu pevskih solistk in solistov ter pianistke, ko se je končal letošnji več kot uspešni 21. Kulturni poletni festival Studenec 2021 pri Domžalah. Tega je sicer zaznamovala letošnja uspešnica na velikem škocjanskem odru, veseloigra s petjem Pri Belem Konjičku, zdaj pa smo v prezbiteriju cerkve sv. Lenarta v bližnji Krtini prisluhnili še programsko pomenljivemu nastopu treh pevcev ter pianistke v skrbno izbranem repertoarju vokalno inštrumentalnih miniatur na tematiko Jesenske pesmi. Nastopili so sopranistka Pia Brodnik, mezzosopranistka Sara Briški Cirman in tenorist Gregor Ravnik ob klavirski spremljavi Andreje Kosmač. Skrbno izbran, dramaturško ubran in zanimiv spored v številnih tujih jezikih in povednost celotnega večera so bili v domeni odlične pevke, pedagoginje in neke vrste stalnice glasbeno gledaliških prireditev na Studencu, Pie Brodnik. Izbrala je evropski repertoar samospeva ter mu dodala nekaj duetov in zaključni tercet. Slovenski delež štirih avtorjev s petimi samospevi je prevladoval. To pomeni, da bi veljalo tudi na tako velikem odru, kot je škocjansko pokrito gledališče, gojiti tovrstne glasbene nastope. Seveda ne prav tam, v samem gledališču, pač pa v podobnih intimnih arhitekturnih prostorih, kot je v gotsko poslikani cerkvi v Krtini. Za vse to imamo repertoar ter izvrstno mlado generacijo pevk in pevcev iz kvalitetne pevske šole na Akademiji za glasbo. Brez dvoma je to milje, v katerem tako pedagogi kot njihovi študentje in diplomanti spoznajo, da je kljub (pre)močni operni poustvaritvi vendarle prav samospev tisti, ki ga velja gojiti kot nenehno »higieno glasu«.

Dikcijo vseh 18 del 14 tujih evropskih skladateljev smo najprej slišali v izvirni nemščini: dva dueta R. Schumanna z vmesnim tenorskim deležem, nato pa so se izmenjali F. Schubert, F. Mendelssohn Bartholdy, J. Brahms, E. Grieg, E. Elgar, P. I. Čajkovski, C. Gounod, G. Faure, E. Chausson in za sklep še slovenski delež: od polpreteklih Zorka Prelovca in Lucijana Marije Škerjanca pa vse do aktualnih skladateljev, kot sta Andrej Makor in Aldo Kumar. V dodatku smo nato slišali še edini trospev, tercet, priredbo notranjske ljudske pesmi Jesen Oskarja Deva. Odlične dikcije v nemščini, norveščini, angleščini, ruščini in francoščini ter seveda slovenščini so dodale svoje k interpretacijam ter podkrepile in utrdile mesto in vlogo samospeva, odlične pevske šole, ki jo na ljubljanski Akademiji za glasbo vodi prav Pia Brodnik. Kot stara znanka škocjanskega odra že več kot dvajset let se je tokrat izkazala v eni najzahtevnejših in hkrati najbolj prefinjenih glasbenih oblik in zasedb: v solih, duetih in tercetu. Zagotovo je bila med vodilnimi od omenjene trojice, sicer pa sta tako mezzosopranistka kot tenorist njena pedagoška varovanca (s pravkar odpetima magistrskima izpitoma). Vrh večera je bil v Griegovem samospevu Jesenska nevihta (C. Richardt). Njen zvonki in še vedno prodorni sopranski glas se je iz cerkvenega prezbiterija razlegal v cerkveno ladjo. Bila je več kot kos norveščini, mi pa smo pesem spremljali tudi v projiciranih slovenskih prevodih. Tik pred njo sta svoj vrhunec odpela mezzosopranistka Sara Briški Cirman v Brahmsovem Jesenskem občutku (A. v. Schack) in tenorist Gregor Ravnik v Elgarjevi Pesmi jeseni (A. L. Gordon). Seveda pa ne moremo niti mimo deleža pianistke in korepetitorke Andreje Kosmač. Ta je ves čas večera, ki je trajal neprekinjeno skoraj uro in pol, sedela za odlično pripravljenim klavirjem v cerkvenem prezbiteriju in bila, tako kot velevata oblika in zasedba samospeva, enakovredna sogovorka večera. Občinstvo se je temu primerno odzvalo, saj je bila cerkvena ladja kar preobilno napolnjena. V večer se je podobno intimno, kot je izzvenel glasbeni del, vključil še moderator Igor Velše, vmes pa se je oglasil tudi Matej Primožič, predstavnik JSKD Domžale. 

To pomeni, da bi veljalo tudi na tako velikem odru, kot je škocjansko pokrito gledališče, gojiti tovrstne glasbene nastope. Seveda ne prav tam, v samem gledališču, pač pa v podobnih intimnih arhitekturnih prostorih, kot je v gotsko poslikani cerkvi v Krtini. Za vse to imamo repertoar ter izvrstno mlado generacijo pevk in pevcev iz kvalitetne pevske šole na Akademiji za glasbo. Brez dvoma je to milje, v katerem tako pedagogi kot njihovi študentje in diplomanti spoznajo, da je kljub (pre)močni operni poustvaritvi vendarle prav samospev tisti, ki ga velja gojiti kot nenehno »higieno glasu«.