Žar borbe v imenu koncerntne forme

Pet let je minilo. Pet let od okrogle desete in pet let do nove, petnajste obletnice. Ampak če je bil Welcome to the Gypsyland (2019) jubilejno začrtan, Balkan Boys pa so vijugali po že začrtanih in znanih poteh, je Grill že bolj konkretna zabava. Ne taka, kamor prideš prvič. Bolje je, če si že bil. Balkan Boys je skupina, ki je bila predvozač Goranu Bregoviću in Dubiozi kolektiv, kar je ena od legitimacij. Vse to so dali fantje skozi. In Welcome to the Gypsyland je to dobro proslavil. Zdaj pa je nastopilo vprašanje: do kdaj bodo Balkan Boys še fantje, kdaj bodo možje? Očitno z jasnim ciljem, da je album odslikava koncertov. Logična premisa, ki tokrat ciljno vabi poslušalca. A kako prepričati, da si koncertni bend, vreden nepozabne izkušnje? Za izhodišče lahko služi izjava iz intervjuja za MMC, ki jo je podal Rok Nemanič (vokal, trobenta, flavta): »Čez cel album smo iskali, kaj bi bil naš zvok, da bi postali še bolj prepoznavni. Zvočna slika je pri vsaki pesmi malo drugačna. Grill je zato edini primerni naslov.« Okoliščine albuma niso nepomembne: gre za post-pandemični album zasedbe, ki je menjavala člane, a je vztraja dovolj dolgo, da je ugotovila, kaj hoče. In to želi pokazati. Grill je nastal zato, da bi ponudil in ponavljal in nabiral še več v živo. S čimer ni prav narobe. Še več, Grill je dal sam sebi odgovor, kako priti do albuma, ki ima kar najbolj koncerten občutek. Kajti to je tisto, kar Balkan Boys so.

Grill se navzlic želji po lastnem zvoku in celo žanru začne neobremenjeno. Balkan Blues je inštrumentalni nastavek, skoraj preskromen, zato pa sporočilen. Temelji na bendovski izkušnji. Naprej porine trobento, vendar je zasnova precej bolj bluesovska, moderna, celo nebalkanska. Sledi pesem Sekund ili dva, ki ne čaka na nič in nikogar. Takšna pesem s takšnim vokalom je tradicionalnost, v kateri je modernost prej ovira. Sekund ili dva ne prinaša ravno veliko novega, se pa udobno počuti. Kar se pozna na vokalu, ki dobro pelje pesem, četudi ne ve točno, kam bi se umestil. Izkušen? Še mlad? Kar je prelomno, zelo, sta dve skladbi v slovenščini. Zdaj, ko se slovenščino skoraj zahteva. Svet se segreva je prelom in tako tudi izpade. Ne toliko zaradi besedila, ki ga je nezgrešljivo spisal Jernej Dirnbek – Dimek, ampak zato, ker se zdi, da se je, ko je prišla odločitev za slovensko besedilo, spremenila struktura pesmi kot take. In zvoka. In benda. V verzu je to čisto običajna pop/folk rock pesem, celo migetava za bolj južnoameriške žanre, zato zlasti na račun domiselnih tolkal deluje kot samba, ki je samba, ampak ne čisto zares. Je balkanska samba. S Svetom se segreva Balkan Boys dobijo nekaj, kar je zanje prelomno, čeprav hkrati z verzom »kaj bo z nami, ko se led stopi« ne deluje prelomno. Balkan Boys imajo priložnost, da se s takim komadom dokažejo kot možje, izkoristijo tveganje. Kar pa je izpadlo precej drugače. Ni ravno tveganje. Našli so zatočišče in poiskali izkušenega (so)avtorja ter pesem, ki jo danes potrebuješ, če želiš nagovoriti občinstvo, ki še ni bilo na tvojem koncertu. Svet se segreva previdno dozira, produkcija je nežna in odmerjena, vokal tipajoč. Bo to zares privabilo več ljudi? Je to radijski moment? 

Mnogo bolj prezentna je Gipsy Queen, pod katero se podpisuje skladatelj in pozavnist Denis Beganović – Kaykay. Zakaj bolj prezentna? Bend je zrel, vokal zgodben in fatalističen, produkcija pa dejansko »koncertna«, res je prisotnega nekaj ciganskega. Dikcija, angleško regionalna, je nujna, uspešna, melodična. Tu je vsega več, tu je zasedba Balkan Boys doma. Kar odtehta četrti album te sorte, četudi bend posega v prostor, ki je nezgrešljivo blizu Magnificu. Ampak Grill začne zares peči, ko pride sredina s komadom Brat Pirat, ki deluje kot trenutek, ko oglje ravno dovolj žari za pravo peko. Kitarsko, električno, bobnarsko. Bend je bend. Tak komad zmorejo le ljudje, ki so že dalj časa skupaj. Prodorne so zlasti električne kitare (Emir Ibrakić), ki album potisnejo naprej, solaže na trobenti dobijo podlago, na kateri so melodije zgodbene in se niti ne opazi, vsaj ne pretirano, da gre za inštrumentalni komad. Povedano drugače, vokal ne manjka, saj spregovorijo trobente. Prav je imel producent Gaber Radojević, ko je dejal, da so fantje v teh komadih najboljši in najmočnejši. Ni težko opaziti. Morda zato, ker vokal več vzame kot daje. 

Potem pride trenutek albuma, ko je tveganja (pre)več. Prirejati Bella Ciao? Zdaj, po toliko različicah, potem ko je pesem postala himna Netflixove serije La Casa de Papel? Kaj še narediti z ljudsko pesmijo, ki je šla v uho in zgodovino kot partizanska himna in postala politični napev, dokler ni serialno skoraj zamašila ušes? Izbor tako očitne pesmi obrne prizmo: pesem na neki način pove, kaj in kdo je bend. In odgovor je: nekje vmes. Če kdaj, je tukaj vokal pod drobnogledom. Bolje rečeno, ima šus. In še so rezerve. To ni primarno žurerska pesem, premalo polna je, vokalu da poudarek tam, kjer naj bi prav bend dal več. Ni lahko zajeti bendovske izkušnje, ampak troblje in dubiozovske sirene pred šusom obetajo nekaj povsem drugega. To vseeno ni močen trenutek albuma.

Mnogo bolj zrela pesem, ena tistih, ki bi morale podpisati album, je Život stari. Tu je jedro, srž. Ne samo zaradi tematike – lepši nedosegljivi in nepovratni časi brez družabnih omrežij –, ampak zaradi načina, kako je prav ta tema predstavljena. Humorno? Ja. Dinamično? Ja. Melodično? Ja. Če kdaj, je tu Grill najokusnejši, ko »hteo bi, da imam više slobode / ali internet me vodi žedan preko vode«. Tega manjka, namreč lekcij, humorja, svežine, naukov. To zagrabi, četudi v srbohrvaščini. Prepričljivo je, suvereno in nezgrešljivo. Neobičajno je morda le to, da zdaj vnuki hlepijo po dedkovih časih tako »klasično«. Toda nemara je to paradoks časa in prostora, v katerem obstajajo Balkan Boys. Izdatno to poudari še Romantic moment, ki je produkcijski biser albuma Grill. Pri njem je sodeloval priznani DJ in producent Tomy DeClerque. Ta ne želi preveč izstopati, benda ne želi ponesti predaleč. Če se pesem le posluša. Brez ozadja. V Balkan Boys pravijo, da so videospoti nujno zlo, in prav ta pesem je vizualna. Romantic moment je komad, prikladen za Emo, ker se v sredini povsem preda prelomu v njenem stilu, vendar je jasno, da bi tam povsem pogorel. Ampak bi pa našel občinstvo. 

Uradni del albuma sklene Margherita, še druga skladba v slovenščini, katere besedilo je spisal Andraž Gartner. Gre za sinteza tega, kar bi lahko bilo, a hkrati ne more biti. Je in ni. »Že dolgo časa pijem samo margarito / le njen okus mi vzel je tla pod nogami / vzel bi jaz njen strastni despacito / niti mojito, pil bom samo cedevito«, skratka združevanje svoje sorte. S čimer ni nič narobe, ampak zdaj je pač jasno, da je bistvo zasedbe Balkan Boys predvsem vajb. Ne gre pa skriti, da ko zasedba preklopi v slovenščino, se obda z latinskim žanrom. Vajb album resda ima, vendar ni tako koncerten, kot si to želi biti. To ni album, ki bi stekel in se prelevil v takšni formaciji in postavitvi v nepozaben koncert. Bi bil pa prav koncertni album slej ko prej najprimernejši. Če ne kar nujen. Live album. Dokaz? Dodatni skladbi Oj mala in Me gusta z Godbo Slovenskih železnic z lanskega koncerta v Cankarjevem domu sta najkonkretnejša argumenta. V živo, to je bistvo. In takšen bi lahko bil ta album v celoti. 

Grill je nastal zato, da bi ponudil in ponavljal in nabiral še več v živo. S čimer ni prav narobe. Še več, Grill je dal sam sebi odgovor, kako priti do albuma, ki ima kar najbolj koncerten občutek. Kajti to je tisto, kar Balkan Boys so. Če skratka povzamemo: potrebujejo čim več koncertnih posnetkov, ne le dveh na koncu.