Zlata zbirka

Zanimiv paradoks je, da je velike zmagovalne pesmi na festivalih Slovenska popevka pela v alternacijah z izvajalci, ki so pri nas potem prevzeli vlogo »nosilcev« pesmi, medtem ko so onkraj meje najbolj znane njene različice. Tako je z zmagovalko iz leta 1963, Malokdaj se srečava (hrv. Rijetko te vidim), in tudi iz leta 1964 proslulo Poletno nočjo (hrv. Ljetna noć), ki jo je pri nas proslavila Marjana Deržaj, Betina alternacija pa je svoje dokončno zgodovinsko mesto, ki si ga zasluži, dobila šele leta 2012 na kompilaciji Zlati jubilej slovenske popevke (ZKP RTV SLO), čeravno je bila njena različica objavljena že leta 1997 na njeni kompilaciji Spomin, vendar ne v takem zgodovinskem festivalskem kontekstu. Primerjava dveh izvedb Marjanino ponarodelo bombastičnost postavi ob Betino umirjeno, otožno interpretativnost, kot bi Johnnieja Raya postavili ob bok Sinatri ali Doris Day ob bok Peggy Lee. Podobno velja za Malokdaj se srečava; govorimo seveda o slovenskih izvedbah.

Pričujoča kompilacija je ena zadnjih iz niza Zlatne kolekcije, v katerem so pri Croatia Records na plošče zapisali večji del zgodovine svoje popularne glasbe, in to spoštljivo in z zgodovinsko podlago, kar se pri nas dogaja zgolj izjemoma. Pisec izdatnega spremnega besedila je Vladimir Frantar, poznavalec in zbiralec slovenske popevke. Beti Jurković je snemala tako za srbski PGP RTB kot hrvaški Jugoton, predhodnika zdajšnje založbe Croatia Records, bila pa je tudi ena izmed treh slovenskih pevk, ki so pri PGP RTB že v začetku šestdesetih let dobile veliko ploščo, desetpalčno sicer, a nič ne de. Poleg nje sta jo dobili še Marjana Deržaj in Majda Sepe, a zgolj Beti v dveh različicah, srbohrvaški in slovenski.

Na pričujoči kompilaciji najdemo prerez Betine festivalske zgodovine (Opatija, Slovenska popevka) in še precej drugega gradiva, ki je izšlo onkraj naših meja. Tu so velike uspešnice, kot denimo Autobus Calypso z Markom Novoselom iz leta 1959 in deset let mlajši Kazačok, Distelova Scubi dubi ter obe zmagovalni slovenski popevki v hrvaških različicah, pesmi z zagrebškega in s splitskega festivala v šestdesetih in, poleg že nekaterih omenjenih, še precej drugih predelav svetovno znanih uspešnic, ki smo jih nekoč za single in EP-je prevajali in predelovali po tekočem traku, nekateri bolj uspešno (A. Dedić), drugi manj. Tu je Apaš Shadowsev, You Are My Special Angel Bobyja Helmsa, prenarejen v Tvoja je ljubav kao sunčev sjaj, precej italijanskih kancon, recimo La partita di pallone Rite Pavone pa Runolist (Edelweiss) iz filma Moje pesmi, moje sanje … Kar pa je morda najpomembnejše, je dejstvo, da je bila Beti Jurković tudi pomembna in uspešna avtorica; in pričujoča kompilacija prinaša nekatere njene najbolj znane avtorske pesmi, denimo Naša je noć iz leta 1967 ali Ljubav stvara čuda z Belimi vranami, ki jo je zapela na festivalu Zagreb 69. Na zagrebškem večeru šansonov leta 1970 je zapela svojo Pričaj mi o njoj, srečamo pa tudi nekatere ljudske teme, denimo Trezinko in Regiment.

Tisti, ki po spletu iščete njen že omenjeni zgodnji album in male plošče iz obdobja po velikih zmagah na Slovenski popevki, si brez zadržkov omislite Zlatno kolekcijo. Škoda je sicer, da moramo ob vsaki taki izdaji ponovno opozarjati na domačo brezbrižnost. Kdaj bomo, kot se to že dolgo dogaja na Hrvaškem in drugod po svetu, dobili box-sete izvajalcev, ki so pisali zgodovino naše popularne glasbe, in doživeli, da bodo te multiploščate zbirke opremljene tudi z eseji, kot je denimo Frantarjev na pričujoči kompilaciji ali kot to v tujini počnejo Escott, Guralnick in podobni? Nikar ne recite, da ni piscev; jih je malo, niso pod žarometi, a obstajajo. Če se ne motim, je svoj box-set pri nas doslej dobil zgolj Oto Pestner, pa še to bolj po lastni (zbirateljski) trmi kot po želji tistih, ki so za tako početje odgovorni. Ne morem si misliti, kako bi bilo, če bi pri nas kdo trznil in namesto na »Kdo bo to kupil?« pomislil na »Ti posnetki pišejo našo zgodovino, zato jih je treba ohraniti za prihodnje rodove!«. Ob vprašanju, kdo bo vse to plačal, namreč strokovnjake, delo in tako naprej, pa se raje sploh ne ustavljajmo, sploh zato, ker nacionalno hišo še vedno menda podpiramo tudi davkoplačevalci. In ko posledično ob vsakem Eurosongu vedno znova poslušam o »nacionalnem interesu«, me kar oblije zona.