Znano na svež način

Med raznolikimi tradicijami afriške glasbe velja malijska (ki kajpak ni enotna, marveč vsebuje različne sloge, etnične tradicije itd.) za eno najbolj posebnih, navzven najprepoznavnejših ter tudi najprodornejših. K sreči smo od afriških glasbenikov na domačih odrih imeli priložnost gostiti in bolj nadrobno spoznavati prav malijske. Tako smo iz Malija doslej že gostili (praviloma na Drugi godbi) dober ducat imen, pri čemer nas še bolj kot kvantiteta radosti dejstvo, da smo (z izjemo žal pokojnega kitarskega mojstra Alija Farka Toureja) lahko prisluhnili vrhunskim imenom s tistega konca sveta, kot so pevci Oumou Sangare, Salif Keita in Rokia Traoré, kitarista Djelimady Tounkara in Lobi Traoré, zasedbi Tinariwen in Tamikrest ter nenazadnje veteranski pevec in kitarist Boubacar Traoré, ki nas je prvič navdušil na drugogodbaškem večeru daljnega leta 1998, ko smo imeli priložnost primerjati tri različne pristope k malijski tradiciji (razen njega sta nastopila še pevka Nahawa Doumbia ter Habib Koite z bandom Bamada).

Na tistem odličnem trojnem odmerku žlahtne glasbe je Traoréjev delež še posebej izstopal; čeprav ga je spremljal samo tolkalec na kalabaš in je koncert potekal na velikem odru Križank, je bil nastop kljub temu ognjevit in zvočno izjemno bogat. Prav zaradi teh lepih spominov sem pred vnovičnim gostovanjem na Cankarjevih torkih malček dvomil, da bomo spet slišali tako dober koncert. Pa sem se pošteno uštel! Traoré je s svojo neposrednostjo, šarmom, odlično izvedbo ter skladno medigro med njim in preostalima instrumentalistoma v zasedbi, tolkalcem Madieyem Niangom in francoskim orgličarjem Vincentom Bucherjem, praktično že s prvo pesmijo začaral razprodani klub. Malijski akustični kitarist in pevec je pletel akorde in občasne solistične parte na sila preprost način. Vokalni deli so povečini spremljali na kitari odbrenkano melodijo, ki se je zdela premočrtna, a je v izvedbi izkušenega pevca z milim glasom – ta se je le občasno spuščal v ekstreme, bodisi v visoke registre bodisi malone šepetanje – vnesla v prostor magijo, skozi neštete spremembe z dodajanjem inštrumentalnih okraskov pa je nosilna tema z vsakim ponavljanjem akumulirala več in več energije in zanosa.

V tako omamno repetitivno strukturo komadov sta ubrano, a spet nekoliko po svoje in rahlo (v)stran od glavne teme vstopala tolkalec in orgličar, slednji z rezkimi, predirnimi soli, prvi pa na kalabašu s poudarjanjem ritma. Včasih je Niang zapletene ritmične strukture razširjal z dodajanjem poudarkov ali sinkopiranjem, drugič spet je ritem umiril v preprosto in enakomerno tolčenje po iz buče narejenem glasbilu. Nič manjše vloge pri ritmiziranju ni imelo občinstvo, ki je urno sprejelo povabilo tolkalca, naj sodeluje, nekajkrat pa se je trojici pridružilo ploskanje tudi čisto spontano. Razgreto občinstvo je dodatno vzpodbudilo nastopajoče; še zlasti Traoré se je razigral ter med guganjem in zibanjem ob ploskanju občinstva spontano vzklikal in bodril tako kolega kot poslušalce.

Za razliko od večine koncertov na Cankarjevih torkih je ta potekal v enem kosu, kar se je spričo opisane dinamike in počasne akumulacije energije iz pesmi v pesem izkazalo za zelo dobro odločitev. Zaradi občutka »podaljšanega časa« je dolg koncert (trajal je slabo uro in pol) minil v hipu; a je bilo jasno, da želimo dodatek. Sledile so tri pesmi, med njimi starejša pesem Mariama, krhka, otožna balada, ki je pokazala nežnejšo plat šarmantnega trubadurja, medtem ko je sam sklep spet zazvenel v živahnejših ritmih. Traoré je potrdil sloves enega najboljših ambasadorjev afriške in malijske glasbe, pri skoraj sedemdesetih mu ne zmanjka ne sape ne gibkosti v prstih ne novih idej, s katerimi iz že znanih vzorcev ročno in čarobno ustvari svežo in intrigantno godbo.