27. zagrebški glasbeni Biennale 2013

V Zagrebu so letos med 6. in 13. aprilom izvedli 27. glasbeni Biennale. Njegova nekoliko krajša izdaja je formalni pokazatelj, da je kultura na Hrvaškem, v skladu s splošno situacijo, precej osiromašena. Po drugi strani pa je strnitev programa Biennala na zgolj en teden dala tudi dobre rezultate. Zgoščeni tok dogajanj – v povprečju štiri prireditve na dan – se je zaključil v trenutku, ko je potrpežljivost večine, tudi tistih najzvestejših bienalskih obiskovalcev, prišla do konca.

Letošnji Biennale je potekal v znamenju Igorja Stravinskega, čigar dela so tvorila rdečo nit programa. Svečano otvoritev v prepolnem Hrvaškem narodnem gledališču – HNK (z neizogibnimi protokolarnimi govori) je napolnil baletni večer na klavirske skladbe Clauda Debussyja (Šest antičnih epigrafov, Na belem in črnem) in balet Igorja Stravinskega (Posvetitev pomladi) v koreografiji Edwarda Cluga in izvedbi baletnega ansambla HNK. Novost na videz povsem tradicionalne baletne izvedbe baleta Stravinskega je bila v ideji komornega koncepta. Namesto orkestra sta glasbo izvajala dva, treba je priznati, da izvrstna pianista Andrej Gugnin in Vadim Kolodenko. Vendar je Le Sacre Stravinskega tako po svoji ideji kot tudi v poslušalčevi predstavi do danes ostal tako močno vezan na barve orkestrskega zvoka, da se je zdel v tej verziji rahlo zbledel, kot črno bela kopija slike, ki smo je vajeni v barvnem izvirniku. Debussyjevi izvirno klavirski deli pa sta v Clugovi čisti koreografiji dobili obrise enostavne elegance. Baletni ansambel HNK je bil izvrsten, še posebno pri Stravinskem, vendar to ni popravilo splošnega vtisa.

Biennale se je s Stravinskim tudi končal, in sicer z izvedbo njegove opere Slavček (Le rossignol). Delo, ki je manj znano in redko izvajano, je bilo zagrebškemu občinstvu prvič predstavljeno v produkciji združenih moči študentov zagrebških akademij dramske umetnosti, likovne umetnosti in Tekstilno-tehnične fakultete ter zlasti angažirane Glasbene akademije, ki je zagotovila soliste, zbor in orkester. Slavček Stravinskega je pod taktirko Mladena Tarbuka in v režiji Dore Ruždjak Podolski v logičnem loku zaprl vrata letošnjega Biennala, vendar ne tudi tako zelo impresivno. Gre namreč za delo, ki se iz dveh razlogov redko znajde na odrih, in niti enega se ni vzelo v ozir pri realizaciji te produkcije. Kot prvo partitura Slavčka zagotovo ne spada med najuspešnejše kreacije Stravinskega. Razen tega je Slavček kratek in zahteva za celovečerno uprizoritev dopolnilo, in tako se ga v splošnem tudi izvaja. Pričujoča izvedba pa je poskušala kratkost dela zakamuflirati s kolažem filmskih izsekov, ki so (tiste, ki vedo) spomnili in (tiste, ki ne vedo) opozorili, da je bil Igor Stravinski gost zagrebškega Biennala leta 1963. V tistem času je pomenil festival vsekakor več za zagrebško kulturo in bil je pomembnejši segment mednarodnega glasbenega pejsaža, kot je zadnjih petindvajset let.

Ko govorimo o glasbenoscenskih produkcijah, moramo omeniti tudi gostovanje Slovenskega narodnega gledališča iz Maribora s Kogojevimi Črnimi maskami ter zagrebško premiero nove opere Zorana Juranića Posljednji ljetni cvijet v izvedbi opernega ansambla Srbskega narodnega gledališča iz Novega Sada. Gostje iz Novega Sada so se predstavili v najboljši možni luči: odličen orkester pod taktirko avtorja, izvrstna protagonista Jelena Končar (Gospođica N. N.) in Miljenko Đuran (Bert II.), ki sta stala na čelu zelo dobre pevske ekipe, so nosili največje breme t. i. operne fantazije. Ta se je s poetično idejo (soavtorstvo delita pesnik Luko Paljetak in skladatelj Zoran Juranić), z zračnostjo instrumentalnega tkiva in mestoma fino liričnostjo, ki ni bila brez humorne note, zdela kot dobrodošel intermezzo znotraj bienalskega programa.

Vse zagrebške glasbene ustanove so skupaj z drugimi glasbenimi ansambli in solisti prispevale k letošnjemu Biennalu: HNK z baletno produkcijo, Zagrebška filharmonija z opaznim koncertom praizvedb štirih hrvaških avtorjev, Glasbena akademija z opero Stravinskega, Simfonični orkester Hrvaške radiotelevizije, ansambel Cantus in mnogi drugi.

Biennale ima od letos novo vodstvo: na mesto umetniškega direktorja je imenovan skladatelj Krešimir Seletković, ki bo verjetno prevzel odgovornost za prihodnost Biennala tudi v naslednjih letih. V primerjavi s predhodno bienalsko vodstveno strukturo gre vendarle, tako se zdi, za premik naprej. Kakopak pa bo pokazal šele čas, ali bo zagrebški Biennale zares stopil na vsaj nekoliko drugačna pota od prejšnjih ali pa bo ostajal institucionalno nepremičen v ideoloških predsodkih o ekskluzivnosti avantgarde. In to znotraj zgodovinskih tokov glasbe 20. in 21. stoletja, ki so mnogo bogatejši od tistega, kar se v kontekstu vsiljene fikcije o zgodovinskem napredku glasbe že leta prodaja pod bienalsko zastavo!

Prevedla: Barbara Švrljuga