Ali opera res zanima le starejše ljudi?

»VŠEČ SI MI. VŠEČ MI JE. Bilo je zelo zanimivo,« to so bile besede nekaterih mladih po predpremieri mladinske opere z naslovom Všeč si mi, ki je potekala 6. decembra 2018 v Linhartovi dvorani Cankarjevega doma. Poleg premiere, ki je bila isti dan ob 18. uri, je sledilo še petnajst ponovitev.

Ali opera res zanima le starejše ljudi? Je res, da »ni za mlade«? Ne, če le ima delo aktualno in zanimivo vsebino in če v njej nastopajo vrstniki poslušalcev, ki dosegajo oziroma izkazujejo visoko umetniško raven.

/.../Vseeno se zdi, da je za mlade obiskovalce opere nujno, da se že pred in nato še po predstavi pogovorijo z učitelji o tematiki begunstva, saj bodo le tako dobro sledili in razumeli njeno vsebino. Hkrati je ta opera več kot primerna za odrasle poslušalce, saj je vsebina sporočilno zahtevna in razmišljujoča, predvsem pa nam nudi veliko čustvenih momentov in lepih sporočil, da se zazremo vase, v svojo človečnost in spoštovanje kulturne raznolikosti.

Opera Všeč si mi, ki je prvo slovensko delo, napisano za mlade pevce, pevske soliste in inštrumentalni ansambel, je nastalo po naročilu Glasbene matice. Pesnik Milan Dekleva se je oprl na še vedno aktualno begunsko tematiko. Enodejanka, sestavljena iz uverture in dvanajstih prizorov, govori o dveh najstnikih različnih kultur, Vesni in Tariku. Slednji pride kot begunec v Vesnino deželo in obuja spomine na svoj dom in kulturo. Zaradi beguncev se pojavljajo velika nesoglasja, Vesna pa se za Tarika zavzame in ga skrije na svojem domu. Zanjo je prijeten fant, takšen, kot vsi ostali. Begunci iščejo boljše življenje, zato se podajo na pot.

Skladatelj Damijan Močnik je z glasbo tehtno poudaril kulturi, Vesnino in Tarikovo, ustvaril primerna vzdušja in kot dirigent predpremiere izjemno dobro uskladil in vodil vse nastopajoče. Glavni vlogi Vesne in Tarika sta neverjetno prepričljivo izvedla Lucija Kramar in Adrijan Ignjatović. Njuna glasova sta bila odprta in prezentna. Ne glede na vse melodične in ritmične izzive, ki jih je prinašala njuna glasba, sta bila glasbeno dovršena in intonančno izjemno natančna. Poleg dveh otroških oziroma mladinskih solističnih glasov smo slišali dva odrasla solista, Ernestino Jošt in Miho Zupanca Kovača, mamo in očeta, ki sta bila suverena, vsebinsko pa nekoliko razpeta med obema svetovoma, ter vokalni kvartet, Mateja Prevca, Doris Horvat, Sofijo Zavratnik Kain, Aljaža Nemaniča, v vlogi župana, učiteljice, Zale in Lana. 

Mladinski pevski zbor Glasbene matice Ljubljana pod vodstvom Irme Močnik in vokalne pedagoginje Tanje Rupnik je prevzemal različne vloge: od beguncev, Vesninih vrstnikov, odmevov solistov do zvočnih kulis, komentatorjev dogajanja in celo inštrumentalistov, ki so v določenih delih s preprostimi predmeti in specifičnimi orientalskimi in afriškimi inštrumenti ritmično spremljali dogajanje. Kljub vsem naštetim vlogam, ki so jim preprečile popolno osredotočenost na dirigenta in ostale izvajalce, so bili odlični, korektni in prepričljivi. V točki, kjer so se spremenili v inštrumentaliste, so pokazali svoje široke glasbene sposobnosti. Če ne prej, smo poslušalci tu zagotovo spoznali, da je bilo v celotno predstavo vloženega ogromno truda.

Za to, da so se kocke sestavile v celoto, sta bili odgovorni producentki Veronika Brvar in Barbara Rogelj ter koordinatorka projekta Lucija Pavlovič. Delo je ritmično zahtevno, z različnimi ritmičnimi poudarki in v določenih delih izvajanja tudi v različnih taktovskih načinih. Predstava je bila ritmično stabilna in dobro izpeljana; težav verjetno tudi zato ni bilo, ker je bila izbrana inštrumentalna zasedba, ki je sicer nenavadna in v našem prostoru ponuja novo kombinacijo zvoka, izrazito ritmično naravnana. Nastopili so saksofon (Larisa Marjanovič), bas kitara (Gregor Povše), klavir (Metoda Kink), sintetizator (Alenka Podpečan), ki je nadomeščal več glasbil, in tolkalna zasedba (SToP), ki je bila ritmično dovršena in je tako imela skupaj z nekaterimi orientalskimi in afriškimi glasbili močno vlogo. 

Režiserka Nana Milčinski je vsebino opere podkrepila z vnosom medijskih novic v besedilo. Režija je združevala več različnih umetnosti in s tem poslušalcem pričarala bogato izkušnjo, saj smo poleg pevcev in inštrumentalistov videli tudi plesalce, dijake Srednje vzgojiteljske šole, gimnazije in umetniške gimnazije Ljubljana, in sicer pod vodstvom mentorja Dušana Teropšiča. Pomembna obogatitev predstave so bili tudi gibi znakovnega jezika, ki je komunikacijsko sredstvo za gluhoneme.

Posebej poudarjene so bile besede, kot so nebo, ruševine, dom, strah, svetloba, upanje ... Slišali smo jih v evropskih, afriških in arabskem jeziku. Mladinska opera se je zaključila z besedama upanje in svetloba, kar namiguje na zaključek, ki je na strani beguncev, a vendar zaradi svoje zamegljenosti poslušalci doživijo relativno odprt vsebinski zaključek. To pozitivno spodbudi razmišljanje vsakega posameznika. Vseeno se zdi, da je za mlade obiskovalce opere nujno, da se že pred in nato še po predstavi pogovorijo z učitelji o tematiki begunstva, saj bodo le tako dobro sledili in razumeli njeno vsebino. Hkrati je ta opera več kot primerna za odrasle poslušalce, saj je vsebina sporočilno zahtevna in razmišljujoča, predvsem pa nam nudi veliko čustvenih momentov in lepih sporočil, da se zazremo vase, v svojo človečnost in spoštovanje kulturne raznolikosti.

»Kdor nima nič, si želi preživeti. Kdor nima nič, je pripravljen na vse.«