Deviacija, ki se ni zaman medila malce dlje

Štiri leta je minilo, kar smo prvič zastrigli z ušesi ob Serious Reggae Deviations, solo prvencu Mateta Brodarja – Broja. Takrat se je iz pretežno pop voda podal v subtilnejše, predvsem pa žanrsko drugačne. To je bilo leta 2009, ko je bil slovenski zrak z reggaejem in dubom opazno bolj naphan kot danes. Še smo imeli Soča Reggae Riversplash festival, čeprav je bil že v zadnjih zdihljajih, frekvenca reggae partyjev v Ljubljani in drugih mestih, od koder so prihajali številni »kruji«, pa je bila še vedno obilna. Med redkimi domačimi reggae in dub protagonisti je bila takrat številka ena bržkone novomeška zasedba Dubzilla, Bro pa je s svojim suverenim in produkcijsko veščim zvočnim paketom predstavljal prijetno presenečenje ter dobrodošlo popestritev skromne domače reggae produkcije.

Štiri leta kasneje. Na noge se postavlja nov reggae festival, selektorji in »kruji« plesišč ne polnijo več tako kot pred leti, a še vedno brcajo, priljubljenost ponedeljkovih DubLab dogodkov v klubu Channel Zero na Metelkovi pa vztrajno raste. V strogem centru prestolnice smo dobili nov klub, ki promovira tudi tovrstne dogodke (če nam je enega eminentnega začasno odneslo) in nadpovprečno pester reggae utrip se spet dviguje tudi na obali. Dubzilla hibernira, a imamo kljub temu na pladnju nov zvočni izdelek, ki ga predstavljamo v tej recenziji. Zadnje čase navdušujejo tudi edini slovenski reggae veterani, Siti hlapci, ki v aktualni postavi končno zvenijo, kot se za tovrstno zasedbo spodobi.

Kot kaže, je reggae scena preživela. Deloma tudi po zaslugi svojega vnuka dubstepa, ki je s precejšnjim zamikom za originalno londonsko šolo šele v zadnjih dveh letih zares osvojil slovensko avdienco. Deloma pa bržkone zavoljo dejstva, da imamo Slovenci s tem žanrom očitno neko globljo in neusahljivo vez, ki konec koncev traja že od prvih odmevnih obiskov nekaterih največjih reggae ambasadorjev izpred par desetletij, kot so Misty In Roots, Benjamin Zephaniah in Macka B.

Po svoje je torej zanimivo, da kljub globokim koreninam naše navezanosti razen redkih izjem še vedno nimamo niti za prste ene roke omembe vrednih predstavnikov te zvrsti. Kar ni nujno slabo, da se razumemo. Zvrsti, ki so se v neki točki zgodovine rodile kot odgovor na lokalne razmere ali kot izraz točno določene populacije, pač ne moreš neposredno posvojiti. Oziroma če to storiš, ne moreš pričakovati, da te bodo jemali resno. Zato smo, denimo, potrebovali Ali Enov Sirni & Mesni, da je rap lahko zares postal tudi slovenski; ali v našem primeru: tudi zato so nam šli Siti hlapci na živce.

Bro je bil tako dvojni izzivalec. Prvič zato, ker je na reggae presedlal kot nekdo, ki je akademsko izobražen in se z glasbo ukvarja kot profesionalni glasbenik, ki ima za seboj številna glasbena sodelovanja z mainsteram izvajalci, ki se je še najbolj uveljavil kot polovica pop-funk-rock dueta Da Phenomena in je do jamajške muzike v ustvarjalnem smislu zgolj občasno gojil odkrite simpatije. In drugič zato, ker je moral najti svoj način, kako reggae »prevesti« v naš prostor, če je seveda hotel prinesti nekaj svežega ter nadpovprečnega. 

Oba izziva je dokaj uspešno premagal. Če se na prvi album zaradi opisanih faktorjev morda še nismo mogli povsem zanesti in nas je zanimalo, kaj bo sledilo, je z letošnjim nadaljevanjem, albumom Smoods, to vsekakor potrdil. Ni šlo vse čisto po prvotnih načrtih: z dvema reggae priredbama Siddhartine Lunanai na singlu je bil izid nove plošče napovedan že za jesen 2011, produciralo pa naj bi jo več rok. Med drugim smo ujeli namig, da bodo med njimi svoje prste imeli vmes tudi mojstri italijanskega dub brloga Moa Anbessa, kar se očitno prav tako ni uresničilo. Drži pa, da sodeluje kopica bolj in manj znanih gostov ter da je na albumu veliko novih skladb.

V letošnji podaljšani zimi smo ga torej vendarle dobili in prvi vtis potrjuje, da malce daljše medenje ni »pokvarilo letine«, prej nasprotno. Smoods v grobem prinaša lepljiv reggaejaški pejsaž posnetkov z avtorjevih notranjih krajin, podobno kot je to na posluh nastavil že prvenec. Prednost Brojevega »prevoda« reggaeja je torej v zanj značilni intimni, nekoliko melanholični, a tudi čustveno neobremenjeni, zelo racionalni drži. V slednjo vgrajuje vso svojo akademsko ter glasbeno širino, zato njegov reggae in dub pogosto odzvanjata tudi v pop, rock in smooth jazz dimenzijah, z nekaj elektronsko bolj drznimi ter drugimi eksperimentalnimi produkcijskimi vložki. Album krasijo zanimivi spoji s sampli, posrečeno igranje z liriko, ki ostaja iskreno osebna in »rastafarijansko« nepretenciozna – jamajški dialekt patois uporabi le mestoma, sicer pa to spoštljivo prepusti native speakerjem, kot je denimo gost Jah Mason. Nasploh vsi dobrodošli gostujoči vokali zelo dinamično in nalezljivo izrazijo sprehod skozi »… dogodke, stvari, razmišljanja, ljudi … dobre, slabe, zanimive, dolgočasne, manj prijetne in prijetne«, kot v svoji zahvali za oblikovanje vseh 14 komadov na ovitku zapiše avtor.

Kot pomanjkljivost lahko albumu Smoods, podobno kot že predhodniku, očitamo izrazito pop sterilnost in pretiran tehnični perfekcionizem. Manj spogledovanja s komercialno estetiko, manj »poliranja« ter, zaboga, več in mastnejših basov, pa bi imeli zares odličen slovenski reggae album. Tudi če noče biti zgolj to. Obilica glasbenikov, ki je Smoods po izrazni plati opazno oplemenitila (prvenec je skoraj v celoti odigral Bro sam), vsekakor pomeni dodano vrednost plošče. A ekipo bi lahko odneslo še bistveno dlje, če bi si le dovolila malce več surovosti, posledično pa več tiste naravne zvočne patine, tako značilne za analogna reggae in dub.

In prav zato bomo na Broja še naprej zvedavo pozorni. 

@http://www.youtube.com/watch?v=hQFr4jv9Ydo@