24.06.2015

Nažigaška uživancija

Z Radio Unfriendly se je Elvis Jackson izkazal za nepreračunljiv in predvsem odprt band, ki si želi novih izzivov.

Igor Bašin

Radio Unfriendly

Elvis Jackson

Radio Unfriendly

DEJ
2015

Živimo v deželi, kjer smo se že do te mere sprijaznili, da smo bolj papeški od papeža, da nam preprosto ni več pomoči, če se res ne udarimo po glavi in razbijemo tega zatohlega in zaplankanega samopomilovanja, ko rabelj izpade žrtev in žrtev rabelj, vsi skupaj pa padamo v globoko jamo, ki smo si jo sami izkopali. Eden zadnjih primerov, kako nizko smo padli, je s strani kulturnega ministrstva predlagana definicija slovenske glasbe. Ne le zato, ker je voda na mlin le nekaterim, spet izbranim slovenskim glasbenim izvajalcem in avtorjem, ampak ker gre za izločanje, tako rekoč lustracijo tistih, ki pojejo in ustvarjajo v kakšnem drugem jeziku. So izdajalci, kolaboranti ali celo plačanci tujih korporacij, ali kaj? Kako provincialno! Ob tej nepriliki, ki kliče k streznitvi, pride več kot prav citat poljskega mojstra reportaže Ryszarda Kapuścińskega: »Provincialen je nekdo, čigar mišljenje je omejeno na določen obrobni prostor, kateremu pripisuje čezmerni, univerzalni pomen« in pika. Sedaj pa vrzimo oko na globus in poglejmo okoli sebe.

Elvis Jackson še zdaleč ni edini odličen joker proti predlagani definiciji, ki (mi) ni prav nič manj abotna kot napovedana štiri metre visoka ograja vzdolž meje Madžarske s Srbijo; Kapuściński odgovarja: »Zid ne služi le za obrambo. Varuje nas pred tem, kar se dogaja zunaj, obenem pa nam omogoča, da imamo nadzor nad tem, kar se dogaja znotraj. (…) Najslabša stran zidu pa je, da pri številnih ljudeh ustvarja občutek, da so branitelji zidu, oblikuje miselnost, po kateri povsod obstaja zid, ki svet deli na slabega in nižjega – to je onega zunanjega, in dobrega, vzvišenega – notranjega.«

Elvis Jackson se ne ozira in ne pristaja na zidove. Je ena izmed mnogih skupin, ki pač pojejo v moderni lingua franca. Igra tako znotraj notranjih kot zunanjih meja. To je eden mnogih naših bendov in izvajalcev, ki ne nastopajo zgolj po domačih odrih. Že od začetkov kariere se redno podaja na nastope in turneje za mejami domovine – kot slovenski bend. Vlaga veliko energije, časa in denarja v uveljavitev in prodor prek meja in zidov svoje domačije. Pri nas nastopa (tudi) pred množicami na različnih študentskih veselicah in drugih koncertnih manifestacijah, kar nekateri štejejo za kompromis, bolj zlobni ali nevoščljivi pa blebetajo o komercializaciji.

Ob lanskem EP-ju Window so se zlobni jeziki še bolj razvneli, saj je (bil) ta pop-reggea sladkor še kako všečen mehkejšim ušesom, zato ne čudi, da je pritegnil pozornost izbranih radijskih urednikov, ki so ga predvajali in vrteli. Sicer ni dosegel slovenskega praga poslušanosti kakšnih Tabu, Mi2 ali Alye (zaradi angleščine?), na mreži Infonet pa ga sploh niso povohali; očitno ni ustrezal sprogramiranim filtrom. Zveste publike pa ta »kompromisarska muzika« ni zmotila, ali kot se je eden iz nje odzval na hit Window na youtubu: »kul laganica, zdej pa plato vn in nažigat kot na prejšnji«.

In Elvis Jackson je natančno tako tudi odgovoril. Nažigaško, še bolj kot na Against the Gravity. Plošča pomenljivega naslova Radio Unfriendly drvi od začetka do konca kot ponorela lokomotiva. Komadi letijo drug za drugim in furijasti galop ne popusti. Če je (bil) EP Window všečen radijskim postajam, se novi prej obrača proč od njih ... ali pač?! So že brzina, ostrina in tempo poglavitni razlogi za to, da določene muzike skoraj ne slišimo v radijskem etru? V primeru zasedbe Elvis Jackson takšne marnje (spet) padejo na izpitu, saj je vseh dvanajst skladb vešče spletenih in složno diha brez precedence. Opravka imamo s produkcijsko prečiščenimi, nabritimi komadi, ki so v celoti prepoznavno elvisjacksonovski, z dodatno dozo adrenalina. Vešče in igrivo križajo in prepletajo različne žanrske prijeme ter jih stepajo v svojo kepo. Tokrat se Elvis Jackson izogne reggea in ska elementom in z našpičeno kitaro na čelu posega po visoki napetosti punkovskih, rockovskih in metalskih žic. Kitarist Berto vešče preskakuje s trdorockovskega rifa v metalsko solažo ali zarobanti s skoraj trashmetalskim streljanjem. Svojo lepljenko različnih dovtipov Bad Religion, NoMeansNo, Slayer, Dead Kennedys, Motorhead, Metallice, Faith No More in še vrste drugih obrtniško sestavlja z močno podporo ostalega benda. Če ostra kitara tempira divjo vožnjo, drži njenega jezdeca trdno v sedlu mišičasta in disciplinirana ritem sekcija Sokija za bobni in Slavca na basu. Vsak dobi svoje mesto, vendar nikoli nihče ne prevlada, ampak je povsem podrejen ekipnemu duhu. Medtem frontman Buda s svojo barvo glasu pošteno razbremenjuje neomajnost dira in doliva skladbam spevnega olja. Elvis Jackson si tokrat res daje duška in brez oklevanja in preračunljivosti strelja serijo rafalov, v katerih nista le naviti do maksimuma sproščenost in navihanost, ampak bend v prvi vrsti ohranja svoj jaz in mu obenem doliva svežino in drznost.

Radio Unfriendly krepi zaupanje in verodostojnost ustvarjalnosti Elvisa Jacksona, ki je znotraj našega prostora že pred časom zavestno prestopil mejo med alternativo in mainstreamom. K temu bend žene sla po poti naprej, po rasti, razvoju in širjenju svojega kroga poslušalcev, kar je v popolnem nasprotju s tarnanjem nad usodo marginalcev.

Radio Unfriendly krepi zaupanje in verodostojnost ustvarjalnosti Elvisa Jacksona, ki je znotraj našega prostora že pred časom zavestno prestopil mejo med alternativo in mainstreamom. K temu bend žene sla po poti naprej, po rasti, razvoju in širjenju svojega kroga poslušalcev, kar je v popolnem nasprotju s tarnanjem nad usodo marginalcev. Drugo vprašanje pa je, če je naša (celotna!) glasbena scena z neskončnimi in zakletimi delitvami na samozadostne in velikokrat skoraj medsebojno sovražne tabore sploh sposobna kaj takšnega prebaviti. Z Radio Unfriendly se je Elvis Jackson izkazal za nepreračunljiv in predvsem odprt band, ki si želi novih izzivov. Ni udaril zgolj po manipulativni in udomačeni dogmi »poslušljive glasbe«, ampak tudi po zatohlem provincializmu, v katerem živijo/mo in ki jih/nas duši. Tako da priloženi čepki k CD albumu niso toliko namenjeni tistim, ki nočejo poslušati tega direndaja, ampak bolj tistim, ki so siti poslušanja ponavljajočih se vsakodnevnih neumnosti. Eskapizem? Nikakor, prej samozaščita!