14.11.2021

Enigmatičnost pred verizmom, dvoumnost pred moralizmom, internet pred ulico

S prvencem Neki tko vsak dan ljubljanski dvojec PTČ dodaja nov košček v mozaik slovenskega hip hopa nove generacije.

Jaša Bužinel

Neki tko vsak dan

PTČ

Neki tko vsak dan

samozaložba
2021

Ljubljanski hip hop tandem PTČ, ki ga sestavljata 22-letnika Pavel Panon Raščan in Val Fürst, je na domačo sceno uletel pred dobrim letom s singlom Sončni kralji, ki je v specifični rabi autotuna, lomljenih beatov in dramatičnih basovskih godal bežno spominjal na produkcije Kanyeja Westa – bil je malo pozerski in pretenciozen, zapeljiv in enigmatičen, nenavaden za slovenski prostor, a obenem relativno povprečen predstavnik sodobnih hip hop trendov, ki pred tradicionalno zankanje soul, funk in jazz samplov ter rabo mašine Akai MPC postavljajo transžanrske beate z avtorskim pečatom in vse bolj elektronsko podstatjo. Neki tko vsak dan je soliden prvenec ambicioznih ustvarjalcev, ki se navdihujeta pri robnih tokovih artističnega hip hopa in slovenščino elastično raztegujeta proti novim poetičnim obzorjem, a se v svoji ambiciji po enigmatičnem (pop)artizmu včasih zapleteta in padeta v past vsebinsko izpraznjene samonanašalnosti. Vredno bo počakati in videti, s čim nama lahko fanta, ki si v iskanju avtorskega izraza zaslužita vse pohvale, postrežeta v bližnji prihodnosti. 

Takoj po debitantskem singlu je postalo jasno, da fanta na domači hip hop parket prinašata še več novodobnega artizma, nekoč bi temu rekli hipsterizma, ki je v zadnji dekadi cvetel predvsem na drugi strani Atlantika v muzikah ustvarjalcev, kot so Injury Reserve, Brockhampton, JPEGMAFIA in podobni. Pri nas je svoje utelešenje doživel v muziki kamniške zasedbe Matter, katere vpliv, tako lirični kot producentski, močno veje iz pričujočega prvenca. Kar je logično, skoraj neizogibno. Jasno je, da je dvojec PTČ, tako kot .travnik, Tsujigiri in Sahareya in deloma Arne, Žena in Vazz, del aktualnega vala novogeneracijskega »neuličnega« hip hop izrazja, ki je dobil zagon na krilih uspeha Matter in raje kot na socialni realizem stavi na magični realizem, intimizem, nadrealizem in simbolizem. Četudi žanrski okviri ostajajo na mestu, se znotraj njih odvijajo formalne inovacije, uvajajo sveži producentski prijemi in tematski preobrati, ki jih močno zaznamujejo internetni trendi. Prav zato težko vlečemo neposredne vzporednice med muziko dvojca PTČ in, recimo, Murata & Joseja ali mariborskim boybendom .travnik in kolektivom Tekochee Kru. Čeprav so te muzike del istega kontinuuma, obstajajo v skoraj vzporednih glasbenih svetovih, predvsem pa v povsem drugačnem družbeno-političnem konsenzu postresničnostnega iliberalizma, ki z zavračanjem liberalnega moralnega kompasa in relativizacijo vsega možnega neposredno vpliva na njihovo formo ter vsebino. 

Lahko je razumeti starošolske poznavalce, ki tarnajo, češ da so muzike zgornjih artistov feminizirane, brez jajc, brezvezne, nesmiselne, brez besednih iger in dvojnih rim, depresivne in moreče, toda obenem lahko človek na to odgovori z repliko: OK, boomer. V teh novih izrazih lahko prepoznamo neke vrste odklon do testosteronske nadutosti, metaforičnega merjenja kurcev, rap battle predrkavanja in šal na račun naših mam, ki se v ušesih mnogih ustvarjalcev mlajše generacije, fascinirane nad drugimi potenciali hip hopa, bržkone zdijo skoraj arhaični. Enigmatičnost pred verizmom, dvoumnost pred moralizmom, internet pred ulico …

S serijo singlov Čigumi, 500 slik in Papagaj feat Vazz sta fanta napovedala izid prvenca Neki tko vsak dan, ki je sredi septembra izšel v samozaložbi in prinaša pet dodatnih komadov. Kot sem pisal že v Mladini, njun debi okupira presečišče med ambicijami naprednih klubskih pokalic in raziskovalnih beatovskih abstrakcij. To še najbolj uteleša hitič Sexx, ki kroži okoli asociativnih verzov, klubskega basovskega motiva in atipičnih perkusivnih okrasij, ki nakazujejo željo po plesišču, a se nikoli zares ne zapodijo v 4 x 4 dir. Izstopa tudi Čs z gostom Ezro, pri katerem repetitivni psevdoorientalski rif ponuja potencial za klubski razvrat. Njuna muzika učinkuje liminalno in ambivalentno, mestoma se prepušča liričnim absurdom, drugič nas želi impresionirati s sofisticiranimi beati, nikoli pa ni dovolj konkretna, da bi jo lahko zreducirali na posamični pridevnik ali sentiment. Fanta briljirata predvsem v produkciji, ki ima resnično svoj karakter, saj tu nikdar nista ziheraška. Izogibata se trap klišejem in stavita na večplastno atmosferičnost, kompaktni komadi pa le redko presežejo dolžino treh minut. V primeru komada Epruveta/Mlečna se celo zdi, da gre samo za rudimentarni nastavek, ki ga nista dovolj razvila. 

Njuni do nagega slečeni, dekonstruirani beati, ki včasih spominjajo na zasedbo clipping., so zgrajeni iz kovinsko hladnih zvokov ter nenavadnih samplov in tolkalskih elementov iz bogate dediščine glasb sveta. Tu je, recimo, komad Čigumi, ki nas pritegne z uvodnim samplom jazzovskih zvončkov in tolkal, valujočih melodij Fenderjevega Rhodesa in procesiranim zrnatim vokalom gosta Vazza, dokler se nekje na polovici ne prelevi nepričakovano v industrial hip hop benger. Podobno strukturo ima komad Črno, ki se iz uvodnih saksofonskih vozlov preobrazi v melanholični art trap z jazzovskim pečatom. Muzika dvojca PTČ je minimalistična, a posejana z nekonvencionalnimi idejami, ki veliko obetajo. Težko jo primerjam s specifičnimi producenti, saj jo zaznamujejo tribalistični podton, poudarek na ritmičnih prvinah in kompleksnejših gruvih. Podobne tendence trenutno prepoznamo pri muzikah z Otoka, ki nastajajo na presečišču plesne elektronike, glasbenih tradicij iz diaspore in grima. Slišati je, da je izraz dvojca še v procesu piljenja, a ga že odlikuje samosvoj karakter, ki ga ne najdemo pri nobenem drugem slovenskem producentu ta hip. Še najbližje je Tao, ki producira za Arneja.

Kolikor zveni boomersko, pa njuna asociativna besedila, nekakšen proustovski tok zavesti ljubljanske generacije Z, pri katerem večinoma sledimo sosledju nepovezanih podob (»Sončne kralje mamo za te, lepe boyse, milijonarje, velke mesta, velke gate, vedno pobegne, pol te najde«), prepogosto nihajo na tanki nitki med poetično pronicljivostjo in gostobesednim kičem. Mladca svojo poetiko v primerjavi z abstraktnim ekspresionizmom zasedbe Matter definirata kot nekakšen »casual magični realizem, pač neki tko za vsak dan«. A njun magični realizem na mnogih mestih izpade kot reprodukcija imaginarija zasedbe Matter, le da brez Tunjovega humorja in psevdozgodbe, ovite v kamniško mistiko. Kar je seveda povsem naravno za mlada glasbenika, ki ju je nedvomno inspirirala Matter. A preprosto bi si želeli bolj evokativno drznost, ki pri igranju s podobami in pomeni ne stavi le na instant ezoteriko, pač pa na pristnejši poetični vtis, ki ga ob verzih, kot je »fiks, ker lik, narišem ti 500 slik, da vidiva jate ptic, ker to ruzak, a hodiš na DIF, kera to džungla, film nardit, neki tko vsak dan, lima šit, neki tko vsak dan, zadet ko kit«, preprosto ni. Zdi se, da sta fanta v primerjavi s predhodniki še bolj raztegnila meje slovenskega jezika, a sta pri tem nekoliko nerodna, infantilno provokativna, nesuverena. Še bolj kot sama neoprijemljivost verzov me zmoti njun način podajanja, saj so artikulacija besed, poudarki sklonov, melodično verziranje in nasploh barva glasu na (pre)številnih mestih le odsev Dachotovega prepoznavnega flowa, ki je hladen, distanciran, zajeban – arhetipski primer new gen slovenskega repanja, ki mu mladi nadobudneži težko ubežijo.

Neki tko vsak dan je soliden prvenec ambicioznih ustvarjalcev, ki se navdihujeta pri robnih tokovih artističnega hip hopa in slovenščino elastično raztegujeta proti novim poetičnim obzorjem, a se v svoji ambiciji po enigmatičnem (pop)artizmu včasih zapleteta in padeta v past vsebinsko izpraznjene samonanašalnosti. Vredno bo počakati in videti, s čim nama lahko fanta, ki si v iskanju avtorskega izraza zaslužita vse pohvale, postrežeta v bližnji prihodnosti.