Fižol, gore in glas

Boštjana Narata poznamo kot vodjo zasedbe Katalena ter v zadnjem času tudi kot uspešnega kantavtorja. Poleg glasbe se Narat zanima za filozofijo; osem let je bil profesor na Gimnaziji Poljane, nedavno pa je dokončal doktorsko disertacijo z naslovom Hermenevtični elementi razumevanja in pomena glasbe. V Mnenjih bomo v štirih nadaljevanjih objavili njegova razmišljanja, v katerih je poskušal odgovoriti na nemogoče vprašanje: »kaj je glasba?« Tokrat premišljuje o rezijanski glasbi, ki jo je Katalena samosvoje predelala na zadnjem albumu Cvik cvak!, trenutno pa zasedba končuje snemanje novega, petega albuma, ki ga bodo premierno predstavili na koncertu 14. aprila v Kinu Šiška.

Cirilla Madotto Preščinä je stara 78 let. Oblečena je nekako tako, kot bi mi, njeni obiskovalci, pričakovali. Naše predstave o Reziji in njenih ljudeh so osnovane na fotografijah in posnetkih, in njena podoba tem predstavam dovolj dobro ustreza. Na koledarju v kuhinji piše 15. avgust 2006, Marijino vnebovzetje. Vendar nismo v hiši, sedimo na dvorišču pred njo. Sedimo okrog Cirille, ki lušči fižol in se ne pusti motiti. Vesna in Boštjan ji pomagata, zlasti drugi ji hitro priraste k srcu. Vedno je zanimivo videti staro žensko, ki v sebi skriva mlado dekle in se tega ne sramuje. Na trenutke Cirilla Boštjana po malem zapeljuje oziroma se mu vsaj skuša prikupiti. Brez posebnega namena, zgolj zato, ker je ženska in ker tega ni pozabila. Prizor bi bil lahko bizaren, ampak ni. Ura je šest popoldne in zaradi visokih gor in ozke doline je dan že podoben večeru. Tudi gore ustrezajo predstavam, ki smo jih prinesli s seboj. Vse je kot naročeno za sindikalni izlet skupine glasbenikov iz mesta, ki poskušajo doumeti nekaj starodavnega, nekaj, kar ni bilo nikoli del njihovih življenj, pa bi očitno želeli, da to postane. Morda pa je motivacija za obisk še v čem drugem? Kdo bi vedel.

Cirilla lušči fižol in govori, govori po rezijansko (oziroma rozajansko, kot bi rekli domačini), zaradi česar ji seveda le s težavo sledimo. Tudi ona nas ne razume najbolje, vendar se za razliko od nas ne napreza pretirano. Takih prišlekov je vajena in verjetno se ji zdimo v primerjavi z etnologi dokaj neškodljivi. Vsega tega snemanja ima očitno že dovolj, in to tudi jasno pove, tako da Matej hitro pospravi svoje snemalne pripomočke. Zdaj ni čas za raziskave, zdaj je čas za luščenje fižola. In potem Cirilla zapoje.

Moja osebna fascinacija nad ljudsko glasbeno zapuščino je bila vedno vsaj delno utemeljena v vprašanju: »Zakaj?« Zakaj je neki brezimni človek nekega večera, potem ko je cel dan delal na polju, prijel v roke svoj inštrument in zaigral melodijo, morda celo tisto, ki si jo je sam izmislil? V čem je njegov motiv, od kod njegova želja, kaj je cilj tega početja, skratka zakaj? In medtem ko Cirilla lušči fižol in poje, se ta »zakaj« zastavlja znova. Kajti Cirilla sploh ne poje nam, svojim obiskovalcem, turistom, prišlekom. Cirilla poje sebi. Tako kot lušči fižol. In oboje je dejstvo, tako kot so dejstvo gore, ki obdajajo Rezijo.

»Spravljiva dobrota, ki daje igralcu citer na deželi enako pravico kot razumevajočemu poslušalcu kompleksnih del poznega Bacha ali moderne, ne zatre samo razlik v kvaliteti, temveč tudi samo glasbino prizadevanje za resnico.« (Theodor Adorno, Uvod v sociologijo glasbe, Ljubljana 1986, str. 160) Za katero pravico gre, za pravico do česa? Priznam, z Adornom imam težave. Kar me vsaj delno tolaži, je dejstvo, da nisem edini. Ampak ko spregovorimo o glasbi v razmerju do resnice, se Adorno vselej prikrade zraven, kot nepovabljeni gost je, party crasher. In na tak način vstopa tudi v situacijo, ki jo opisujem. V Cirillinem petju ni ničesar vzvišenega, ničesar, kar bi hlepelo po absolutni resnici, kaj šele njeni ubeseditvi ali materializaciji. Njena glasba raste iz zemlje, vsaj tak vtis daje. Oziroma raste iz luščenja fižola. In zato se zdi, da je v njej nekaj temeljnega, nekaj naravnega, nekaj resničnega. Medtem pa nepovabljeni gost postavlja ta občutek pod radikalni vprašaj. Kar je dobro, ker že v kali zatre impulz, da bi Cirillino petje ter rezijanske gore in pesmi mistificirali. Hkrati vnaša v naše razmišljanje o razmerju med glasbo in resnico določeno zmedo. Kaj neki bi Theodor rekel Cirilli? In kaj bi Cirilla rekla Theodorju?

Glasba prej omenjenega ljudskega godca raste iz brezdelja, iz prostega časa, iz časa po resnem delu. Tudi Cirilla poje iz brezdelja, luščenje fižola je v primerjavi s težjimi kmečkimi opravili večerna sprostitev. To je izhodiščna točka napada nepovabljenega gosta: brezdelje in prosti čas dajeta vtis svobode, a sta v resnici njena parodija (Adorno, ibid, str. 117). Glasba, ki raste iz parodije svobode, pa seveda ne more biti resnična. »Tako kot jazz,« nadaljuje Theodor. Prišleki mu z zanimanjem sledimo, medtem ko Cirilla o jazzu ne ve prav nič, zato nadaljuje s pesmijo in luščenjem fižola. »Jazz kot območje improvizacije, spontanosti, svobode etc. ponuja prav tisto subjektivno enklavo, ki z lažno emancipacijo in navideznimi odstopanji prikrije, kako gre v ritmičnem pogledu za reproduciranje majhnega števila obrazcev, ki ga stalno sinkopiranje krepi, ne pa ruši, v harmoničnem pogledu pa za disonance, ki ves čas predpostavljajo in ohranjajo tradicionalno harmonijo,« (Mladen Dolar, v: Adorno, ibid, str. 309) nadaljuje Theodor in pri tem ves čas kradoma pogleduje proti Cirilli. Za nas, prišleke, ki se počasi začenjamo opogumljati s kritičnimi medklici, se ne zmeni. Pa se vendar imamo za poznavalce glasbe, večina izmed nas posluša tudi jazz, in predvsem smo kot ustvarjalci prepričani, da je resnica glasbe tudi kje drugje, ne zgolj v ustvarjalskih iskanjih modernih avtorjev – tako recimo v ljudski godbi, ki jo poskušamo sami poustvariti na način, ki bi skozi posodobljenje pokazal istost in povezanost tistega prej in tistega zdaj ter skozi to pričal o resnici. Ampak Theodor se ne zmeni za nas. Taki, kot smo mi, ga ne zanimajo. Take pojé za zajtrk, ko ima po naključju pet minut časa. Zanima ga Cirilla.

Cirilla poje in lušči fižol. Pogovor, ki poteka na njenem dvorišču, ni njena stvar. Vajena je prišlekov, vajena je ljudi, ki prihajajo na njeno dvorišče in jo opazujejo pri delu ter poslušajo njeno petje. Marsikdaj ji zastavljajo vprašanja; ta so si ponavadi zelo podobna. Tudi tega je vajena, zato nikomur ničesar ne zameri. Poskušajo pač razumeti. Poskušajo razumeti nekaj, kar je njej že od nekdaj jasno. Debate, ki na njenem dvorišču postaja vse bolj žolčna, ne ignorira – ta pogovor se je preprosto ne tiče. Zato nadaljuje s tistim, kar se ji zdi precej bolj smiselno: še naprej poje in lušči fižol.

»K fiziognomiki spada še diletantska nezmožnost, da bi si glasbo razložili z natančnimi glasbenimi pojmi – nezmožnost, ki se zaman racionalizira s težavo, kako narediti prijemljivo skrivnost neregularnosti jazza, medtem ko se je notacija resne glasbe naučila fiksirati neprimerno bolj občutljive nihaje.« (Adorno, ibid, str. 28) Nepovabljeni gost dokončno poruši idilo zgodnjega poletnega večera v rezijanski dolini. Pa saj tudi mi nekaj vemo o glasbi! Pa ne samo to; dovolj smo izobraženi, da o glasbi tudi spregovorimo. Morda se na terminološki ravni včasih res malce lovimo, ampak očitati nam diletantizem? Razen tega glasbene zvrsti, ki ne spadajo v sfero resne glasbe, razvijejo svoj vokabular; ravno jazz je tu odličen primer. In vsi vemo, kako težko, včasih celo nemogoče je klasično izobraženemu glasbeniku dopovedati, kaj je to groove ali shuffle. Povrh vsega ne gre samo za jazz. Ravno Cirillino petje, ki smo mu priče – Cirilla se še vedno ne ozira na našo polemiko – je odličen primer glasbe, ki se notaciji, izrasli iz evropske tradicije, vztrajno izmika. Rezijanske glasbe ni mogoče zapisati v notno črtovje. Če to poskušamo, jo bomo morali »popravljati« in prilagajati. Ta glasba je posebna ravno zaradi teh odmikov, melodičnih bizarnosti, harmoničnih »nepravilnosti« in ritmičnih odstopanj.

Prišleki se kar naenkrat znajdemo v vlogi apologetov, in to ne samo apologetov jazza, pač pa predvsem rezijanske ljudske dediščine. Situacija je dovolj bizarna: turisti, ki so prišli v dolino, da bi razumeli njeno glasbo, vpričo domačinke, ki se v pogovor sploh ne zapleta in raje še naprej lušči fižol, branijo pred napadi nemškega filozofa njeno glasbo, o kateri še vedno vedo odločno premalo. Adorno se na protiargumente niti ne ozira oziroma ga jeza, ki se v ugovorih prišlekov krepi, do določene mere celo zabava. Theodor je pač tak, rad provocira. In ko vse naše ugovore in pomisleke odpravi s pripombo, da se nahajamo v sferi predumetnostnega barbarstva, se situacija razgreje do te mere, da intelektualni diskurz zamenjajo psovke. Toda ravno v trenutku, ko se zdi, da bodo namesto besed zapele pesti, se zgodi nekaj, kar žolčno debato v trenutku prekine.

Cirilla neha peti. Nihče ne ve, kdaj, ampak kar naenkrat je vsem jasno, da je pesmi, ki je ves čas našega razpravljanja zapolnjevala dvorišče, konec. Cirilla je oluščila ves fižol, otresa si je krilo in zdaj počasi vstaja. Ko vidi, da je naša pozornost znova preusmerjena k njej, se nam nasmehne ter pove, da nas je z veseljem gostila, da pa je zdaj čas, da odidemo, ker se bo znočilo in ker bi se tudi sama rada umaknila v hišo. Pove nekaj stavkov, ki jih niti ne razumemo, a saj verjetno tudi niso namenjeni nam. Boštjana še poboža po njegovi obriti glavi in odide. Na dvorišču ostane skupina prišlekov in nemški filozof. Toda ne za dolgo, kmalu se razidemo. Na Rezijo se spusti noč.

V jeziku, ki ga uporabljamo, obstaja zelo preprosta razlika, na katero kljub njeni preprostosti mnogokrat pozabljamo. Gre za razliko med morati in moči. Žolčna debata, ki se je razvila na Cirillinem dvorišču, je zrasla iz znanja, kritičnega mišljenja, obvladovanja glasbenih zakonitosti in zgodovine glasbe, iz umeščenosti v konkretno zgodovino in iz pripadnosti določenim krogom in diskurzom. Debato smo se šli, ker smo se jo lahko šli, ker nam teoretske osnove, ki jih posedujemo, omogočajo, da o glasbi govorimo, jo analiziramo ter kritično motrimo. Cirilla tega ne zmore, Cirilla tega ne zna. Poleg tega za tako debato niti nima časa, mora namreč početi kaj drugega: luščit fižol. In mora peti:

Lipaj ma na Banërinä,
lipaj ma na Banërinä.
La li la la jo li li le,
lipaj ma na Banërinä.

Glas je vselej priča, pričevanje pa zavezuje k resnici. Cirilla ne ve ničesar o pesmi. Cirilla je v pesmi. V njej je na isti način kot tisti, ki so jo te pesmi naučili. Seveda hkrati tudi malo po svoje, vendar je v tem njenem biti-v-pesmi vendarle nekaj starodavnega. Do določene mere situacijo gotovo mistificiramo in za izrečeno nimamo argumentov. Ampak samoumevnost Cirilline pesmi je dejstvo. Tako kot morati njenega petja. Tako kot fižol in rezijanske gore.

In ravno to je glasba.