Glasba kot tipkanje po gumbih

»I don't want to see things get to the point of push-button music.« Sonny Rollins

»Računalniki in elektronska glasba niso nasprotje topli, človeški glasbi. So popolnoma isto!« Bill Laswell

»Sometimes you have to stick with the ancient ways. The old school ways.« Ghostdog

Sonny Rollins je že leta 1971 vedel, kam pes taco moli, in precej neobremenjeno konservativno napovedal dogodke, ki so dobili zalet dobrih trideset let pozneje. Danes lahko glasbo dejansko ustvarja vsak, in to praktično zastonj. Predznanje glasbene teorije ni potrebno, prav tako ni potrebno žuljenje in drsanje inštrumenta. Glasbo lahko danes poustvarjamo hitro in brez resnejšega truda, s tipkanjem po tipkovnici in cenenih orodjih/igračkah. Zaradi vsega tega je izmed neštetih teorij in konceptov »push button« morda najbolj jedrnata skovanka sodobnega glasbenega vsakdana, ki je očitno starejša od samega pojava.

Pri novih (neelitističnih) načinih ustvarjanja glasbe gre za radikalno izpeljanko izjemno starega diskurza, za ideološki dvoboj »žive« glasbe in elektronike. Dvoboj inštrumentov z ritem mašinami in semplerji. Digitalnega in analognega, pristnega in instantnega, naučenega in ukradenega ... Z demokratizacijo orodij proizvodnje, in ne pozabimo, tudi porabe, pa dejansko lahko govorimo o mini revoluciji, saj je ta pokopala vsaj en medij (cedejko) in vsaj razmajala stara razmerja moči – nekatere založbe so propadle, druge se preživljajo s prodajo merchandisea (torej ne-glasbe), tretje so pač multinacionalke, premožnejše od naše države, ki glasbo prodajajo skupaj s filmi, televizijo ... v splošnem paketu zabavne industrije.

Na področju didžejanja, ki je moja prva obrt ali praksa, smo zadnja leta priče dvema ideološkima razkoloma: prvi je klasični didžej (ki vrti s plošč ali cedejev) vs. laptop didžej in drugi vinilni didžej vs. digitalni didžej. Zakaj obeh razcepov ni mogoče reducirati na enega, recimo: analogno vs. digitalno? Ker je pri prvem razlika ta, da klasični didžej še zmeraj obvlada svoja orodja (torej gramofone ali CD playerje), medtem ko laptop didžej »pritiska gumbe«. Če pustimo ob strani ideologijo, je tehnična pa tudi estetska razlika očitna. Didžejevski in laptop didžejevski seti se ključno razlikujejo v aranžiranju, dramaturgiji, načinu dela. Drugi razcep je v resnici razcep med zbirateljsko vinilno kulturo in novimi (digitalnimi) orodji. Pri večini didžejevskih kultur je edini pravi, avtohtoni medij vinil, in kot tak zagotavlja avtentičnost. Odkar si lahko vsak mlečnozobec v eni uri s spleta potegne diskografijo, ki jo je še pred dobrimi desetimi leti zanesenjak nabiral leta, se je vrednostni sistem – didžejevski kodeks – močno zamajal. Veliko didžejev (tudi sam sem med njimi) je »digitalizacijo« z nekaj težavami sprejelo, a dekadenca, ko »vsak lahko vrti vse«, ima tudi zanimiv kontrapunkt. Namreč, proizvodnja vinilov nišnih žanrov in scen v zadnjih letih celo raste, vse več je dogodkov, kjer poudarjajo, da didžeji vrtijo izključno z vinila. Enega takih sem redno obiskoval v New Yorku: Mobile Mondays na East Sidu, kjer zvezdnik ameriškega mainstream hippopa Just Blaze pod radarjem redno vrti 7'' singlice kakšnim sto zanesenjakom. Spremembe je sijajno parafraziral hiphop ikona in ponosni Newyorčan Bobbito Garcia, ki je še v devetdesetih letih sovodil najvplivnejšo hiphop radijsko oddajo The Stretch Armstrong and Bobbito Show: »Vsi pravijo, da namesto vinilk zaradi praktičnosti uporabljajo digitalno orodje Serato. Nihče ne pravi, da zaradi zvočne kakovosti. Če hočeš praktičnost, jej v McDonaldsu in naj ti notranji organi zgnijejo. Če pa hočeš biti 'organic', s pravo zelenjavo in vsem, kar paše zraven, ostani z vinilom. Malo več te bo koštalo in zahtevalo malo več truda, a živel boš srečnejše življenje.« Bobbito je sicer človek mnogih obrti – didžej, košarkaš, novinar, igralec v filmih, napisal je knjigo o supergah, posnel dokumentarec o ulični košarki v New Yorku.

Pred kratkim sem naletel na članek Music in the Age of No Effort in film PressPausePlay, ki prikazujeta še en zorni kot digitalizacije in demokratizacije glasbe, ki pa ni nič novega. Bistvena trditev prvega je, da za proizvodnjo glasbe ni več potreben nikakršen trud in da zato truda ne vlagamo niti v poslušanje glasbe. Ker ni več fizičnega medija, je trg preplavljen z glasbo. Ponudba je zadušila povpraševanje. Jedrnato. Film je za moj okus preveč sterilen, njegov bottom line je težko izluščiti; nekoliko naivno sklene, da živimo v razburljivem obdobju, ko je vsak lahko glasbenik, filmar, dizajner. Kar je na neki način osvobajajoče, a hkrati prinaša tudi navlako šuma – ko smo vsi glasbeniki, verjetno ni nihče več glasbenik.

Kaj si sam mislim o »razburljivem«, »osvobajajočem« času? Dejstvo je, da so imeli CD-ji in DVD-ji, ko so se še prodajali, oderuške marže. Proizvod, ki je bil narejen izjemno poceni, je stal od 3 do norih 5 jurjev. Pomislite, da bi v tistem času kupovali po 5 cedejev naenkrat, sploh najstniki, ki so glavna porabniška kategorija (glasbe). Edini, ki si je v času moje srednje šole lahko privoščil približno toliko cedejev, kolikor smo jih potrebovali, je bil prijatelj, ki je prodajal travo in si je z zaslužkom pač kupoval najprej cedeje, pozneje pa vinile. Vsi drugi smo bili obsojeni na boleče selekcije. Digitalni plastični nosilci zvoka so bili brezsramno dragi. Multinacionalne založbe so jedle za malico manjše založbe in se redile. In potem se je zgodil Napster. Čeprav so danes poslušalske navade veliko bolj razpršene in manj fokusirane, čeprav se v produkcijo in porabo glasbe ne vlaga več toliko truda, čeprav nas s hrupom zasipavajo na vsakem koraku in čeprav živimo v dobi banalizacije in benjaminovskega odčaranja glasbe, pa mislim, da je prav, da se je to zgodilo. Zlom klasične glasbene industrije, ki je od povojnega pojava sodobnega porabništva naprej vse hitreje bogatela, je po mojem dobra stvar. Nič zato, če je nas je to stalo klasičnega pojmovanja glasbe. Balon je počil in morda celo napovedal poznejši zlom svetovnih bančnih sistemov. Strukture glasbene industrije so zastokale, kako naj sploh preživijo, vendar pa ni v času blaginje nihče od njih opozarjal, da gre za čas iluzije, ki ne more trajati. Nekateri napovedujejo, da gre za pretres in da bo glasba na koncu spet imela vrednost in status posebnosti, kot si ju zasluži. A kaj, če je v resnici ravno obratno in je glasba končno pokazala svoj pravi obraz?