Grenko sladke podobe življenja v Cukrarni

Vzorec razlitega glasu, odtis karamelnih stopinj, performans Irene Z. Tomažin in Tomaža Groma, je zgodba o zgodbah, ki se vrtijo okoli zgodovine Cukrarne in usodnega požara leta 1858. Irena jim posodi svoj glas in jim v kleno intelektualni, a hkrati dovolj prostorni pripovedi, ki dopušča lastno dojemanje, posodi dar govora. Srečamo se s pripovedjo prebivalcev Cukrarne, ki jo v fragmentih poslušamo po zvočnikih kot skupek misli, slišimo pa tudi prasketanje ognja in posamezne ljudske pesmi, ki se dotikajo te tematike. Performans se prične izven prostora, s petjem, ki se nam bliža, nato vstopi Irena Z. Tomažin in z intenzivno sugestivno pripovedjo niza dogajanja, povezana s sladkorjem in Cukrarno. Genius loci pripomore k prvinskosti njenih gest, ki so sprva zelo dejavne, saj navozi na prizorišče samokolnice sladkorja in pripravi kuhalnik, na katerem ga kasneje topi. Že v prvem delu performansa se srečamo z njenim elastičnim glasom, ki ga artikulira s pomočjo razširjenih tehnik. Tako slišimo različne zvoke, ki jih v ustni votlini proizvaja z zobmi in jezikom. Irenina spretnost, gibkost in odločnost se lepo povezujejo s pretresljivostjo njenega jasnega glasu ter izražajo vzdušje in bridkost kraja samega, kar je zvočno odlično dopolnjeval Tomaž. Skupaj sta oblikovala prepričljivo vizijo preteklega časa in prostora s pomočjo simbolično zasnovanih gest, katerih značaj obeležuje unikatnost Cukrarne in zgodovinski pomen življenja njenih prebivalcev. 

Sčasoma nam nameni prostor na sedežih, ki jih nanosi v krogu okoli prizorišča, da lahko spremljamo, kako kuha sladkor ter izmenično polni in guga preluknjani žakelj sladkorja, da za seboj pušča sled. Ob tem poslušamo pripoved o prebivalcih Cukrarne in posamezne pesmi. Če so njena dejanja povsem vezana na sladkor v prostoru, pa je najbolj izrazni akt pisanje besedila s stopljenim karamelom. Oblikuje ga v izraz »Toliko luči«, Cankarjev komentar o bedi in upanju prebivalcev Cukrarne, v življenju katerih je kljub mizeriji videl nekaj sladkosti življenja. Za črke pripravi kupčke sladkorja, v katere jih naknadno zakoplje. Medtem se obsesivno ukvarja z belim sladkorjem, ga meče ob zid, razpihava in sestavlja skulpturo iz sladkornih kock. Ti aktivistični posegi so kot silovit vihar dogajanja v Cukrarni in nekakšna protiutež Cankarjevemu stavku. Silovitost njenih odločnih dejanj vnese gibanje v sicer bolj intelektualno perceptiven del, tako kot še vedno niha preluknjana vreča s sladkorjem, ki jo Irena vztrajno polni. Deluje kot Foucaultovo nihalo ali pendulum ure, ki označuje odtekanje časa. Nato iz kupčkov izkoplje črke in jih pomete v sloje, vanje pa zapisuje isti stavek.

Performans se zaključi s pometanjem sladkorja ob petju. Obsesivno ukvarjanje s sladkorjem nas zasidra v bistvo Cukrarne in je hkrati sredstvo za razgibano pripoved, ki se nikoli ne umiri, temveč ima vztrajno notranjo dinamiko. Predstava deluje pretresljivo in energično hkrati, primarno in neposredno. Živahnost dogajanja na odru se spaja z glasom in zvoki, za katere je skrbel Tomaž Grom. Irenin glas nas presune in opozarja, saj se ves čas zavedamo, da smo prav na prizorišču požara in trpkih usod, v katere je na trenutke vseeno posijal žarek luči in upanja. Krhkost in topljivost sladkorja spomni na usodni požar in na minljivost življenja. Irenin glas in zvoki opominjajo na težo življenj v prostorih Cukrarne ter dajejo njihovemu obstoju smisel in pomen. Iz silovitih, že skoraj grobih dejanj se kaže neizprosnost tedanjega življenja in vsakdanja bitka za preživetje. Irenina spretnost, gibkost in odločnost se lepo povezujejo s pretresljivostjo njenega jasnega glasu ter izražajo vzdušje in bridkost kraja samega, kar je zvočno odlično dopolnjeval Tomaž. Skupaj sta oblikovala prepričljivo vizijo preteklega časa in prostora s pomočjo simbolično zasnovanih gest, katerih značaj obeležuje unikatnost Cukrarne in zgodovinski pomen življenja njenih prebivalcev. 

Predstava je nepogrešljivo povezana s samo stavbo, saj glede na sugestivnost in vsebino priča o njeni zgodovini. Ima močan izpovedni naboj, ki nas zasleduje tudi po tem, ko zapustimo prostore Cukrarne.