Grundig City 31

»Stari, saj veš, da nimam pojma,« sem rekel maestru Zagoričniku, ko me je po telefonu snubil za četvero glasbenih mnenj, ki bodo objavljena na tem mestu. Pa še res je: z muzičističnimi zadevami se že vrsto let ne ukvarjam preveč zavzeto, in tudi ko sem se, je bila glasba bolj v službi z libidom povezanih rabot kot pa predmet kake poglobljene raziskave. Rokenrol pač. Do zgodnjih dvajsetih sem v razkoraku brenkal na kitaro v bendu, nekaj malega snemal za druge, zložil par pesmic in ugotovil, da v oprijetem džinsu in štikeljcih o pivu in spolnosti zame ni prihodnosti, da pa sem za džez ali klasiko mogoče prepozen, sigurno prelen in – kar je najtežje priznati – nekoliko v deficitu s talentom. Klinc! Življenje vedno poskrbi, da si za največje ljubezni najmanj potenten. Naslednjih nekaj let sem, tako pravijo, glasbene frustracije zdravil v tv formatu, nato pa sem se, razen debat z glasbeniki, ki jih objavlja oddaja Aritmija, bolj ali manj poslovil od glasbe. Štiri leta nazaj me je Meho sicer povabil v svoj bend, v katerem sem na sikspek in kitaro odigral trideset nepozabnih vaj in dva koncerta, nato pa sem se kar sam vrgel iz benda. Mehle je nekaj malega godrnjal, a je na koncu sprejel moje stališče, da to ni več zame. Mogoče ne razumem več rokenrola ali ne znam več pasti noter. Najbrž je kriva NLB, ki jo fašeš za vrat, ko si sredi tridesetih. Čeprav je rokenrol znotraj moje religije najstniška disciplina in vidim pred najstnicami razkrečenega Keitha ali Lovšina kot dejanje proti naravi, zavidam vsem fotrom, ki se jim na odru še vedno da počutiti seksi. Jaz se ne več.

Tako nekako sem pokopal glasbene upe in postal nadvse povprečen odjemalec te kulturne dobrine. In še to počnem precej z levo roko. Vem, da zveni vulgarno, a trenutni status bi najučinkoviteje opisal s povedjo, da se mi jebe za glasbo. Jebejo pa me tudi tehnika, neodločnost in lenoba. Ponavadi izmenjaje, včasih vse skupaj. Kakor kdaj. Nekaj let nazaj sem se uprl posodabljanju, se odločil, da bom zbiral vinil, in s pomočjo rojstnih dni sem zbral osem kosov, ubogi Johnny Cash pa še vedno ni izgubil nedolžnosti. Gleda me skozi polivinil in čaka, da raztrgam ovoj in ga zarolam. A se mi ne ljubi, ker nimam gramofona. Ali pa nimam gramofona prav zato, ker se mi ne ljubi. Vsekakor ga nimam tudi zato, ker sem neodločen. In ker sem neodločen, sem se po tem, ko sem sklenil, da ne bom v koraku s časom, med drugim odločil tudi, da bom sodoben. Nabavili smo si tisti srebrni jabolčni drkalnik, komplet aktivnih zvočnikov, takih z luknjo za vse not vtaknit, in postali digitalni. Domišljal sem si, da bom, vešče kot kak Crnkovič ali Jonas, s pomočjo palca in fotelja nabavljal muziko, jo urejal, poslušal razpoloženjske kompilacije in presežke sinergije uma in desnega palca sporočal svojim sledilcem na twitterju. Pa se ni izšlo. Še ena zgodba z nesrečnim koncem: srebrni jabolčnik bi umrl od žalosti, če ne bi prišel v roke mojemu enajstletnemu mulcu, ki se na te reči spozna in se mu da. Nabasal ga je s Pantero, Slashem in AC DC, nazadnje pa še z Big foot mamo, kar je bil razlog, da smo mu končno kupili tiste slušalke z lobanjami, ki si jih je želel, ker jih imajo vsi. Zdaj imamo sicer mir pred Skočirjevim libidom, muzike, ki bi ji lahko rekel muzika, predvsem pa njene aplikacije v družinsko okolje na način, ki bi odseval spoštovanje do umetnosti, pa še vedno ni.

In kaj je od muzike ostalo? Mali mono tranzistor na baterije Grundig City 31, ki si ga je moja črnolasa prva fenica kupila, da lahko moje radijske ekspozeje posluša tudi med flancanjem solate na vrtu. Me je malo sram, a vseeno priznam, da je mali mono gizmo zadnje čase moj edini vir glasbe. Tako sem se prodal in predal okusu glasbenih urednikov. V mono tehniki poslušam, kar mi dajo, in s pomočjo tistega okroglega potenciometra na napravi Grundig City 31 kolobarim med nekaj radijskimi postajami. Od mojih matičnih kanalov do Študenta. No, kdaj pa kdaj se zataknem tudi na Ognjišču, ker me domači nabožni pop rock, ki ga lahko slišim le tam, na nek čudni način pomirja. Včasih sem tako zadovoljen in miren, še večkrat pa se nad slišanimi abotnostmi glasbene industrije zgražam, kar pa mi, tak pač sem, godi bolj, kot kadar sem zadovoljen in miren. Pač nergač! Pa še nekaj se dogaja zadnje čase. Ko se ga z ekipo blago naberemo, takrat skoraj vedno podležemo skušnjavi jutjubanja. Socializacija in pol, vam rečem. Zajutjubamo se do konca, kar se običajno konča tako, da ob drugi uri in po petem pivu celotno omizje molče bolšči v monitor, kjer se zatika slika kake koncertne raritete, ki se v boljši obliki sicer nahaja v tisti škatli od selitve. Žalostno. Kaj se je zgodilo z mojo glasbo? Zakaj so ploščki še od selitve v škatlah? Kje je volja? Je to oblika kulturnega samomora ali zgolj brezbrižnost sodobnega potrošnika?

Kakorkoli že, to je pripoved o mojem trenutnem glasbenem statusu, ki je, milo rečeno, jebivetrski, brez usmeritve in smisla. Glasba kot kulisa za počasno pobebavljanje, ki rezultira v samodejnem tapkanju desne noge na tiste zdaj popularne štiričetrtinske lobotomije z medmetom »eoeoeo« namesto refrena. Skratka, o glasbi nimam pojma in ga najbrž tudi ne želim imeti, kar pa je lahko zanimivo eksperimentalno izhodišče za genezo mnenja. Kajti če nimaš pojma, še ne pomeni, da ne moreš imeti mnenja. Pravzaprav je ves svet okoli nas dokaz, da se koncepta ne samo dopolnjujeta, temveč sta v popolni soodvisnosti. Kadar nimaš pojma, imaš vedno mnenje. In to trše in bolj odločno. Z veseljem vam ga priobčim prihodnjič.