In Borghesia ustvari … ploščo

Če sledimo logiki iz naslova And Man Created God, novega albuma Borghesie, potem je ta skupina ustvarila sofisticirano sodoben pop. Pop kot godbeno žanrsko oznako, ki ima ta trenutek, ne glede na alternativna in podtalna parafraziranja slednje, zagotovo največjo moč pri (pre)oblikovanju množičnega mnenja. Kajti mnenje tistih množic iz domačih in tujih logov, ki se (ne)sprašujejo o počelih in načelih vstajniških gibanj, Slavoja Žižka in Laibacha, jim ponuja novi album skupine Borghesia s svojo umetniško-aktivistično spiralo, katere namen je, da šele zaživi v narodovem telesu. Povedano drugače, album And Man Created God je glasbeno delo s popolnoma odkrito agitacijo in hkratno konfrontacijo. Borghesia ni bila nikoli le skupina, ki raziskuje udarnost in preudarnost zvokovnih prvin, kar jo je v osemdesetih let prejšnjega stoletja postavilo ob bok evropsko in svetovno uspešnim varovancem kultne belgijske založbe PIAS (op. avt., Play It Again Sam). Borghesia je bila že v tistem času podpisovanja vernosti in zavezanosti omenjeni glasbeni hiši kultni glasbeni mejnik za razmere na tedanji jugoslovanski in slovenski glasbeni ter družbenopolitični sceni. In to v času, ko sta že sam spomin ali omemba besede »buržoazija« veljala za prevratniško in protidržavno dejanje. Lahko bi potem sklepali, da sta imeli tako Borghesia kot Laibach enako (r)evolucijsko pot. A ta primerjava glasbeno-umetniških podob zdrži le v okviru tistega osamosvojitvenega kodeksa, ki ne glede na včerajšnje, današnje in jutrišnje politične projekcije pravi in dokazuje, da je bil punk prej (op. avt., Punk je bil prej: 25 let punka pod Slovenci). V tem spominsko-teoretskem zborniku, ki je izšel leta 2003, ni Žižka (?), je pa Borghesia. To, da se akterji danes usodno srečajo na albumu And Man Created God, ostaja slej ko prej v sferah popularne kulture in ni, žal, nič več »neočekivano« (op. avt., znameniti refren skupine Borghesia iz skladbe U crnom). Česar pa nikakor ne bi mogli reči za skladbo 194, ki jo formulira Manifest za spremembo palestinskih študentov iz Gaze in katere zvočno-lirični obseg presega splošno pojmovanje večnega bližnjevzhodnega konflikta. 

Ko se Borghesia danes ozira na regionalno oziroma lokalno problematiko, ki se tiče življenja vseh nas, je vizionarska in polna neusahljive ustvarjalnosti. Če pa svoj uporniški in razumniški glasbeni besednjak projicira na globalnih 99 % zemljanov, postane predvidljivo prepoznavna, v čemer je velika nevarnost, da se potopi v preveliko lužo žižkovskega malikovanja uporništva novodobnim družbenim ureditvam. Do slednjih ima Borghesia svoje neoporečno stališče, ki vleče korenine še iz časov zgodnjih del – od Ljubav je hladnija od smrti prek Ogolelega mesta pa vse do Resistance – in kot takšno se mi zdi resnično razumniško in osveščeno par excellence, brez potrebe po dodatni filozofiji ali kakršnemkoli spogledovanju s popularnimi sproščujočimi se vedami. V dokaz temu neuničljivemu duhu in uporniški drži je dovolj, da slišite skladbe C'est La Guerra, Kaufen Macht Frei (Buy Baby Buy) in Para Todos Todo. Ob tem bi lahko sklepali, da Borghesia kljub dvajsetletnemu studijskemu premoru ni dosti spremenila frekvence svojega glasbenega izraza. Z nujnim poudarkom, da so številni gostujoči prvoborci domače kakovostne glasbene scene prinesli duetu Aldo Ivančič & Dario Seraval prepotrebno aranžersko globino. Če je nekoč Borghesia slovela po udarni telesni elektroniki (op. avt., electronic body music), katere lirična konica se je ostro in hitro zarezovala v poslušalčevo tkivo, smo danes priče poglobljeni melodični mantri, ki jo je treba dozirati na dolgi rok. Album And Man Created God bo razmehčal nostalgike, toda lahko bi bil tudi nepogrešljivi koncertni povezovalec z zimzeleno preteklostjo skupine, ki jo mora domači avantgardni podmladek šele odkriti.