07.04.2021

Jezdeci na srednje proge

Fed Horses niso nekakšni country sentimentalci, temveč predvsem rockerji z (občasnim) odnosom do ameriškega izročila, kar bi bilo lahko celo pogubno zanje, vendar znajo svojo privrženost z izvajalsko razigranostjo in sproščenim temperamentom podpreti.

Gregor Bauman

Fed Horses
Foto: Anže Vrabl / Cankarjev dom

Alternativni country, karkoli je že to – tako se je glasil podnaslov odlične glasbene revije No Depression v devetdesetih letih (v tiskani obliki do l. 2008). Njen namen v času, ko se je oblikoval in uveljavljal izmuzljivi termin americana, je bil osvetliti nekatere glasbene točke, ki niso imele prav nič skupnega z naročniškim nashvilskim rimoklepaštvom. Vanj so zato začeli tlačiti prav vse, kar ni imelo komercialnega predznaka, ne glede na to, ali so ti glasbeniki oziroma skupine imeli eksperimentalni predznak ali ne. S tem so preveč posplošili gibanje, v katerem smo se prek izročila Grama Parsonsa, Green On Red ter celotne paisley underground postave navduševali nad skupinami Son Volt, Wilco, Whiskeytown in nad Stevom Earlom (če sledim prvim naslovnicam prej omenjene revije) ter odpadniško mitologijo, ki so jo poosebljali tako v pesmih kot načinu življenja. Vsaj po mojem slišanju Fed Horses v prvi del podnaslova ne sodijo, so namreč premalo eksperimentalni ali »nesramni« v opozicijskem polju; sprostijo se šele v njegovem nadaljevanju, kjer je stilska prožnost ožja in prostora za raznorazna presenečenja oziroma odklone ni prav veliko. Sklepam, da se sami dobro zavedajo, da si je v glasbenih vodah, v katerih se trenutno gibljejo, težko izmisliti nekaj novega ali revolucionarnega, lahko pa z manjšimi odstopanji od sredinske uravnilovke prebudijo nekatere pozabljene občutke, ki so bili nekoč sestavni dela kitarskega pop-(country)rocka. Med spletnim ogledom (posnetka) koncerta sem namreč večkrat zaznal aktivne sledi power-popa, mikrožanra, znova vse večkrat recikliranega in citiranega v popularnoglasbeni kulturi. »Razvlečena« izvedba skladbe Ti ne poznaš konjev s svojo notranjo napetostjo, nasploh z opredeljenimi nasprotji in nezakrito ranljivostjo odlično ponazarja njihov ustvarjalni potencial v luči postmoderne melanholije. Nekaj pa vseeno ni ostalo preslišano v nastopu iz Gallusove dvorane Cankarjevega doma, dolgem dobro šolsko uro: kadar prepevajo v angleščini, zvenijo kot še ena izmed mnogoterih skupin, ko pa v slovenščini, so nekaj posebnega.

V glasbi Fed Horses torej ne boste našli večjih presenečenj, kar pa ne pomeni, da so dolgočasni. Njihovi napevi so ušesom (radiu) prijazni in uživajo v udobnostih, ki jih omogočata pop melodija in country patos. Večji ali vsaj prvi del koncerta so odigrali na zanesljive karte, brez izrazitih žanrskih odstopanj, v nekakšnem melanholičnem sredinskem tempu in z dramaturško zrelim vokalom pevke Urše Mihevc. Fed Horses niso nekakšni country sentimentalci, temveč predvsem rockerji z (občasnim) odnosom do ameriškega izročila, kar bi bilo lahko celo pogubno zanje, vendar znajo svojo privrženost z izvajalsko razigranostjo in sproščenim temperamentom podpreti. Predvsem pa znajo z občasno potencirano melodičnostjo oblikovati oziroma vzpostaviti notranjo atmosfero skladbe, ki pevki pušča dovolj prostora za niti ne tako vesele pripovedi. Skupini uspeva vešče prilagajati zvočne zamisli svojim interesom in avtorski karmi, ki če že ne more širiti meja žanra, ga v določeni meri poglablja. V mislih imam predvsem drugi del koncerta, tam od tridesete minute dalje, kjer so Fed Horses zares izstopili iz sicer osveženih šablon ter spontano prepričali, da so glasbi, ki jo izvajajo mimo vseh vplivov in smernic, zares posvečeni. S tem so postali tudi nekoliko manj predvidljivi, a še vedno prepoznavno spevni in zvesti svojemu aranžerskemu izročilu. 

»Razvlečena« izvedba skladbe Ti ne poznaš konjev s svojo notranjo napetostjo, nasploh z opredeljenimi nasprotji in nezakrito ranljivostjo odlično ponazarja njihov ustvarjalni potencial v luči postmoderne melanholije. Nekaj pa vseeno ni ostalo preslišano v nastopu iz Gallusove dvorane Cankarjevega doma, dolgem dobro šolsko uro: kadar prepevajo v angleščini, zvenijo kot še ena izmed mnogoterih skupin, ko pa v slovenščini, so nekaj posebnega. Naj v prihodnje ta izjema postane pravilo.