Kljubovanje zobu časa

Med 21. in 28. majem so na Bazoviški 26 v Ilirski Bistrici obeleževali 50. obletnico Mladinskega kluba Nade Žagar (MKNŽ). Ob koncertih v klubu in na vrtu je celotedensko slavje zaobjemalo še otroško delavnico izdelovanja lutk iz pene in blaga ter grafitiranje Sokolskega doma, kjer v kleti, nekdanjem skladišču, že pol stoletja stoji in bobni ta sloviti plac; nastopili so tudi stand up šaljivci in gledališčniki. Razstava v dvorani Sokolskega doma nad MKNŽ-jem je ob pestrem izboru fotografij iz polstoletnega delovanja kluba nudila na ogled tudi zbirko videoposnetkov koncertov, ki so jih zabeležile kamere Produkcije Sokolski dom. Jagoda na vrhu torte pa je bila premierna projekcija dokumentarca Večno mlada Nada!

Ne spomnim se, kdaj sem bil nazadnje v MKNŽ-ju. Če me spomin ne vara, trgovski center še ni stal zraven, se pravi pred debelimi desetimi leti. Vendar me je ob vrnitvi na »mesto zločina« dočakal dobro znan prizor. Kot da se v tem času prav nič ni spremenilo. Pred klubom je stala klepetava gručica ljudi in med njo sem takoj opazil Pompija, ki je korpulentno gestikuliral svojo dobrodušno govoranco, polno smeha in anekdot. Déjà vu iz devetdesetih let, ko sem zaradi izzivalnih koncertov redno obiskoval MKNŽ. Kot da se v tem času ni nič spremenilo, ali pač?

Bilo je pozno sobotno popoldne, zaključni večer je bil pred vrati. Priprave in zadnji popravki so bili v teku. Na vrtu je Babo vrtel gumbe na mešalni mizi in pripravljal ozvočenje na glavnem, velikem koncertnem odru. Po travi so se podili malčki v majčkah s črkami MKNŽ, njihovi starši so se na obzidju vrta veselo pomenkovali. Mlada ekipa iz kluba je imela polne roke dela. Na prizorišče so kapljali nastopajoči, tudi obiskovalcev je bilo vedno več. Okoli Sokolskega doma se je nabirala pisana druščina rodov, ki so odrasli v MKNŽ-ju in ki jim ta nekaj pomeni. Ob lokalni klienteli je bilo tudi veliko obrazov iz drugih krajev, ki so prišli nazdravit visokemu jubileju oziroma se poklonit prizorišču, brez katerega danes ne bi bili to, kar so. Rokovanju in objemanju ni bilo videti konca. Nekaj mimovozečih avtov je ob Sokolskem domu upočasnilo vožnjo in hupalo v pozdrav. V zraku je bila prijetna napetost in neposreden prenos Radia Študent ni mogel prenesti naraščajoče dobre, glasne in sproščene volje, ki je vladala v in pred MKNŽ-jem.

Okoli pol šestih sva z Leonom Rolihom – Pompijem pod taktirko Andreja Dujca sedla pred okroglo mizo. Govorili smo o prvih stikih s klubom, o sodelovanjih in skupnih organiziranjih, o drugih klubih in vplivu MKNŽ-ja na širjenje podobnih prizorišč po Sloveniji v devetdesetih letih, o razlikah med nekoč in danes, med časi Jugoslavije in časi samostojne Slovenije, o »zlatih časih«, ko so bili hrupni, utrgani in garažni bendi z založb Amphetamine Reptile, Skin Graft in Crypt abonirani v MKNŽ-ju. Spomini so se mešali z izkušnjami, pripetljaji in primerjavami s sedanjostjo, ko časi niso prav nič bolj rožnati kot nekoč. Danes je le še več birokracije, papirologije in predvsem stroškov, ki so jih prinesli novi zakoni in regulative, kar je v marsičem prispevalo k temu, da so nekateri podobni (mladinski) klubi po Sloveniji zaprli svoja vrata ali drastično oklestili program. Tudi MKNŽ je pod neprestanim pritiskom, vendar neomajna želja in volja, da se klub ohrani, tega po petdesetih letih in polnega upanja še vedno drži pokonci.

Tisto, kar posebej odlikuje MKNŽ, ni samo to, da gre za enega najstarejših mladinskih klubov pri nas, ampak da ta status brani in goji z mladostniškim navdihom, ki ga brigadirsko prenaša iz roda v rod. Seveda je skozi čas doživel tako vzpone kot padce, vendar ves čas trmoglavo kljubuje in ne odstopa od začrtane poti, da je klub v prvi vrsti namenjen mladim. Odlika MKNŽ-ja je prav v tem, da ga vedno vodijo mladi, in zato tudi ostaja večno mlad. Kot Nada – kot upanje. Praznovanje jubileja je pokazalo transgeneracijski naboj bogate in žive zgodovine kluba, katerega poslanstvo danes nadaljuje nova mlada generacija, starejše pa ji stojijo ob boku kot očaki, ne avtoritete. In sodeč po malčkih v majicah z napisom MKNŽ, je že poskrbljeno za podmladek. Ko je Andrej Dujc vprašal, katera so bila »zlata leta« MKNŽ-ja, sva se z Leonom strinjala, da bi vsaka generacija, ki je šla skozi klub (teh je že nekaj v pol stoletja), na to vprašanje drugače odgovorila. Na podlagi burne zgodbe kluba, ki še kar traja in ni zaspala na lovorikah, ne bi bilo pošteno favorizirati določenih »zlatih let«. MKNŽ nam kot svetilnik sporoča, da si svoja »zlata leta« lahko naredimo in napišemo sami, da je zgodovina v prvi vrsti v poduk in pomoč pri premagovanju preglavic časa, da je treba živeti tukaj in zdaj, kar se je začutilo tudi med koncertnim rajanjem. Bolj kot nostalgijo je bilo ves čas čutiti zanos, upanje, željo in ponos, da takšna luknja, kot je MKNŽ, še vedno živi in diha s polnimi pljuči. Ne daj se, MKNŽ!