Mobilizacija

Da imamo v domačem okolju dolgoletno tradicijo klubskega samoorganiziranja, dokazujejo številne letošnje okrogle obletnice klubskega delovanja po celotni državi. Naj omenim samo štiri dokaj različne prostore z lokalno specifiko t. i. legalizacije: ilirskobistriški MKNŽ (50 let), velenjski Klub Emce Plac (20 let), murskosoboški MIKK (20 let) in Klub Metulj iz Bistrice ob Sotli (20 let). Seveda so tu še mnogi drugi prostori z dolgoletno tradicijo prirejanja koncertov v manjših prostorih, kot je na primer prav tako specifičen prostor AKD Pizdun v Kostanjku, ki deluje že 15 let in se je šele pred nekaj leti začel vidneje pojavljati v javnem prostoru. Po drugi strani pa se je samo v zadnjih dveh, treh letih vzpostavilo kar nekaj novih samoorganiziranih prostorov, kot so trboveljska Vašhava, vrhniški Bazen, tovarna INDE v Kopru in pred kratkim tovarna Argo v Izoli. Med tradicijo in zapuščino že uveljavljenih prostorov ter svežo energijo novonastalih lahko vsaj v tem trenutku opazimo nov in/ali širši politični naboj. Naboj, ki v kontekstu časa in položaja odpira vrata eksperimentalnim muzikam, ki jih je mogoče kljub dolgoletni tradiciji označiti za »nove«.

Povezava med bolj obrobnimi muzikami in političnim delovanjem je nekako samoumevna. Seveda tukaj ne mislim na tisto obliko politike, ki nam jo prodajajo skozi izobraževalni sistem, medije, parlamentarno demokracijo itd., pač pa na politično delovanje kot polje, ki ga je treba ponovno definirati. Tako kot delo kliče po redefiniciji, tako je treba vnovič opredeliti tudi delovanje znotraj glasbenih prizorišč. Tako nekatera nova prizorišča kot tudi že uveljavljena se zavestno razglašajo za politične prostore, spet druga pa kažejo v to smer le z določenimi glasbenimi, socialnimi ali izobraževalnimi programi. Pustimo tokrat ob strani vso ironijo sofinanciranja skozi evropsko politiko in še dlje ob strani sofinanciranje lokalnih in državnih inštitucij; tu vsa ironija izgine, ostane zgolj frustracija zaradi nepoznavanja dogajanja na terenu zunaj centra.

Dejstvo, da inštitucije, ki so zadolžene za krepitev in razvoj umetnosti, in one, ki naj bi skrbele za javno dobro, ne poznajo in ne prepoznavajo aktivnosti na terenu, nas je prisililo v to, da ponovno definiramo in raziščemo možnosti samoorganiziranja še na drugih področjih – od političnega delovanja, izobraževanja, zdravstva, samozdravljenja in prehranjevanja do sociale in vključevanja deprivilegiranih, izbrisanih, izključenih in preganjanih. Celoten sistem, namenjen enakopravnosti in enakim možnostim za vse (če je sploh kdaj obstajal), nepovratno propada; in v tem stanju se zdi, da je v bodoče ena izmed vstopnih točk v raziskovanje novih poti samoorganiziranost na področju umetnosti. Umetnosti kot političnega dejanja. Umetnosti kot političnega delovanja.

Kar zadeva dostopnost, je področje glasbene umetnosti izven večjih mest v domačem okolju precej tesno povezano s samoorganiziranostjo prostorov oziroma klubov, ki so namenjeni koncertom. Če so v preteklosti vlogo koncertnega prostora izven mest prevzemali prostori kulturnih, gasilskih in delavskih domov, ki so se za tovrstno priložnost ustrezno preuredili, se je sredi devetdesetih let s pojavom močne identifikacije mladine s subkulturami pojavila potreba po samoorganiziranju, ki je izhajala predvsem iz želje po odmiku od prostorov, do katerih je imela dostop taka ali drugačna avtoriteta. Ti prostori so bili namenjeni izključno zabavi, pri čemer je prevladovala rockovska estetika glasnega koncerta. Hrup je predstavljal navidezno svobodo, ni pa izkoriščal svojega političnega potenciala, in sicer predvsem zato ne, ker se sami akterji tega potenciala niti niso prav zavedali ali pa so se zatekali k apolitični drži. Na drugi strani je poslušalstvo postalo apolitično deloma tudi zaradi vsesplošne iluzije napredka, nove demokracije in zaradi novih tv programov kot medijev množičnega poneumljanja, komercializacije, potrošnje in prisvojitve vsega političnega. Zato je večina novonastalih prostorov programsko in ideološko ostala v subkulturnih devetdesetih, in to tudi kasneje, ko sta zabloda o napredku in demokraciji ter privatizacija že pokazali svoj pravi obraz. Večina t. i. »lokalnih alter placov« ni bila pripravljena odpirati vrat tistemu drugačnemu, direktnejšemu hrupu ali pač tišini, ki sta prej kot vaba k zabavi namenjena temu, da okolico jasno opozorita in lokalce pozoveta k razmisleku; ter hkrati privabita in spodbudita ustvarjalce, ki se ukvarjajo z estetiko eksperimentiranja z zvokom kot opozorilom, kritiko, jasnim pozivom. (»Nove« muzike, eksperimentalne in hrupne manifestacije, so kot kritika zablod in poziv k razmišljanju v določenih okoljih seveda obstajale že pred leti in desetletji v raznih žanrskih oblikah.)

Če omenimo samo nekaj novih prostorov, ki so naklonjeni eksperimentalnim muzikam, in pa nekaj tistih, ki jim že tradicionalno na široko odpirajo vrata, potem se lahko ozremo na program samoorganiziranega projekta Multiversal oziroma Multislow pa na pred- in pofestivalske dogodke v sklopu festivala Zasavje Noise Fest International. Že po teh dveh platformah se vidi, da gre za povezovanje in, kar je še pomembnejše, za mobilizacijo na terenu. Mobilizacijo poslušalstva, ustvarjalcev, organizatorjev in vseh ostalih, ki se zanimajo za progresivno v umetnosti. Mobilizacijo in telesni stik tistih, ki se zavedamo, da delujemo politično, in ki s tem aktivno raziskujemo nove poti do muzik, solidarnosti, spoštovanja in dostojanstva za vse vpletene, posledično tudi za tiste, ki nas opazujejo z distance, tiste, ki prihajajo, in za tiste, ki so se pravkar rodili v ta zmedeni trenutek.

Kot nam nakazujejo vsi parametri skupnega ustvarjanja in predstavljanja novih muzik, je eden izmed najpomembnejših korakov korak na terenu. Komunikacija iz oči v oči, telesni stik, face to face, pa naj bo to soočenje v razmerju glasbenik–glasbenik, glasbenik–poslušalec, organizator–organizator, glasbenik–organizator, poslušalec–organizator, poslušalec–poslušalec. Z enim samim obiskom, s fizičnim stikom akterjev, ki so se zbrali okrog enega prostora, z akterji drugega prostora, dosežemo večji učinek, kot pa ga kdajkoli lahko dosežemo z deklarativnim izkazovanjem medsebojne podpore, s povezovanji na ravni mailing liste ter prek tiska in izmenjave mnenj, kakršno je tudi pričujoče. In če vam to mnenje ni všeč, ni problema, imam še druga, le pocukajte me za rokav, namreč kar na terenu.

Hvala SIGIC-u in posebej Luki za vabilo in s tem za posredno izkazano podporo nedeljskemu ciklu Sunday Noise v Klubu Metulj. Tole mnenje in ostala, ki še pridejo, bodo delno omogočila dostojno izvedbo gostovanja novih muzik v novembru.