Ko to slišiš, si v transu do groba

»Ko pride čas, odpro se vrata, / pred tabo stari drevored, / za tabo je rumena hiša, / pred tabo pa ta isti svet ...« Verzi z novega singla Wimbledon Tomija Lorberja, ki v Rogaški Slatini ustvarja svoje lastne pesniško-glasbene drevorede in »iste svetove«, so napovedali album Jutranji kabaret pri mariborski založbi Subkulturni azil. Prav kmalu ga bomo vzeli pod drobnogled tudi pri Odzvenu, do takrat pa … nekaj besed o tem in onem, kot bi dejal sam ustvarjalec. Od Breclja in Beatlov do samostojnega in izvirnega glasbenega izraza, njegovih »popevk«, ki jih že več kot četrt stoletja izvaja z različnimi zasedbami, med drugim z orkestrom cimbalista Adama Bisckeyja, in na različnih odrih. Tokrat, na novi plošči, so podpisani Tomi Lorber in orkester v zasedbi Tomi Lorber (glas, kitara), Goran Koražija (kitara), Vojko Hlupič (bas) in Blaž Tepeš (bobni). Veteran ruškega Kantfesta, v letih 2003, 2005 in 2007 tudi nagrajen, že pripravlja novo gradivo. Njegov avtorski izraz ni gostobeseden, besede previdno izbira in postavlja, pa smo jih tudi mi previdno izbrali iz njegovih pesmi in postavili med pogovor. Jedrnat slog in občutek za samoironijo, se zdi, ustreza temu, kar ima povedati, ali bolje, kar v njegovem imenu govori njegov opus.

Poznamo te kot poeta, kantavtorja, vodjo benda. Se pravi, lep si na vse tri strani, in to že najmanj četrt stoletja. Kako sam vidiš svoje ustvarjanje, se imaš predvsem za glasbenika ali si najprej besedotvorec, ki je sposoben svoji besedi ustvariti tudi glasbeni presežek?
Pišem predvsem popevke, ki se dajo žvižgati, tekst se mora obvezno rimati, za ostalo mi ni mar, razen da smo na odru lepo oblečeni in da ni vojne.

Nekoč je živela legenda o glasbeniku, ki naj bi si za vsak nov nastop kupil nov inštrument. Ko so ga vprašali, ali je to res, je povedal, da ima samo eno violino, a da se mu ta zdi vedno nova. Kaj praviš, bi mu pritrdili?
Violina je ena sama, tako kot je mama …

Kako se je začela tvoja glasbeno-besedna zgodba?
V osnovni šoli sem slišal za gospoda Breclja in gospode Beatles, in ko to slišiš, si v transu do groba.

Kabaret ali popevke, kaj ti je ljubše? Oboje imaš na ploščah, na prvi celo v živo? Kako je padla odločitev za live prvenec in kako se ti zdi, da nova plošča s svojim studijskim duhom dopolnjuje »koncertno« vzdušje prejšnje?
Prva plošča, Popevke, je klasičen kant album (kitara, glas), ker se mi je zdelo zanimivo zbrati skupaj posnetke z raznih nastopov, kar tako, da imam za spomin. Jutranji kabaret je pa aranžiran za bend in upam, da ne bo samo za spomin … Mogoče, danes je vse mogoče, bi lahko kakšen režiser zvoka s programom cubase nekako zlepil plošči skupaj in bi se tako lepo dopolnili …

Prvi single je Wimbledon. Je bila odločitev težka ali te je Wimbledon poklical sam?
To je takšna grenkosladka, spevna popevka, ki opisuje posledice pretiranega ukvarjanja s športom na Štajerskem. Dobri stari Wimbledon me, tako kaže, več ne rabi in me ne kliče in upam, da bo tako tudi ostalo.

@http://www.youtube.com/watch?v=h8Ux6yHJm4E@

Na plošči je tudi pesem Maybe, ki so jo priredili MI2, rojaki z rogaškega konca. Kako je prišlo do sodelovanja?

Enostavno, oglasili so se pri meni in vprašali, če lahko priredijo Maybe, in jaz sem po dolgem, trisekundnem razmišljanju rekel: »Ja!« Z njihovo priredbo sem zelo zadovoljen in slišim, da zažiga na njihovih koncertih.

Že bežen prelet čez naslove pesmi na novi plošči priča o angažiranosti tvoje glasbe. Kako bi sam opredelil nove pesmi – Betty Ford, Kamenček, Stolp, She Was?
Bugi, kantri, begin in bosa nova.

Kako odmerjaš liriko in ostrino v svojih pesmih? Se ti zdi, da mora biti lirika nujno nežna ali lahko useka? Pesem Maybe, ki sva jo že omenjala, je hkrati lirična in angažirana, nekakšen rokenrolovski pastiš, ogrnjen v plašč bitniške ljubezenske zgodbe: »Tisoč bilo je že repriz, / dobrih, slabih, kakor kdaj. / Jih inspirirale so pesmice, / ki so kakor tale, polne / žlahtne inspiracije. // Zunaj je pa hladna noč / in ledene ulice. / Ona pa že sladko spi. / Jaz pa pijem blontno vino / in se mi kar dobro zdi.« Duhovita avtorska variacija na teme iz rokenrola in punka, vse od Buddyja Hollyja do The Clash in Buldožerjev, ko praviš: »Misliš, moram jaz oditi? / Praviš maybe, morda. / Maybe danes, maybe jutri. / Ne sme biti vedno danes, maybe, / ne sme biti vedno jutri, baby. (…) Maybe yes, maybe no, / maybe fast and maybe slow, / should I stay or should I go.« Torej, se ti zdi, da mora biti lirika nujno nežna, intimna ali pač lahko tudi useka, kot je denimo usekala udarna različica MI2?
Lirika naj kar ostane nežna, če pa useka, pa naj, samo da ne po moji glavi.

Sodeluješ pri projektih Rokerji pojejo pesnike, KantFest, nastopal si na koncertu ob izidu plošče priredb Centra za dehumanizacijo. Kje je zate bolj pristno okolje, na odru ali v studiu?
Vsekakor na odru in upam, da bodo Tomi in orkester to leto veliko na odru.

Izdal si tudi pesniško zbirko. Zanimiv naslov ima, Lesendro. Kako je nastajala?
Nastajala je počasi in je opisovala osemdeseta leta, čas, ko sem bil še živ in še ni bilo Wimbledona in Jutranjega kabareta. Šmrc …

Imaš še kakšne tozadevne načrte? Prozo? Morda pesmarico, ki bi učinkovito združila oba pola tvojega dela – z akordi, notami?
Mislim, da ni potrebno, rajši pridemo in zaigramo.

Kakšni časi so po tvoje dandanes za kakovostno avtorsko glasbo? Se ti zdi, da lahko, kot v Dylanovih časih, tudi kaj spremeni? Ali se ti zdi, da je dovolj že to, da obstaja?
Sedaj je čas, ko zaprosimo računalnik, da nam naredi eno kultno avtorsko ploščo. Z USB-jem mu damo date od Brecljevega Cocktaila, Odpotovanja od Pengova, Kovačičevo Tretje uho, malo počakamo in evo …

Ob izidu Jutranjega kabareta založba že napoveduje novo gradivo. Kakšni so načrti?
Gradiva je dovolj, vsaj še za dve plošči. Naš orkester čaka še veliko dela.

Precej dela je že postorjenega. Nekakšen zapik na današnji pogovor pa kar sama ponuja štimunga pesmi Balada za vlak in kitaro, ki v rokabilijevskem duhu nekako povzema »klateštvo« glasbenih trubadurjev od Jimmieja Rodgersa, Hanka Williamsa, Leftyja Frizzella do Merla Haggarda, Stonesov in drugih. Za marsikaterega tovrstnega trubadurja se je ta pot končala tragično, v pesmi pa Lorber samoironično povzema tudi splošnega slovenskega duha in večno kantavtorsko hojo po robu, ko pravi: »Sneg se začne, / samota prihaja, / vlak pridrvi, / zavora prepozna. / Sneg je krvav, / scena je grozna, / ob kitari glava leži …« Zdi se, da dodatni komentarji niso potrebni. Lorberjeva glava je za zdaj še trdno na ramenih in preostane nam samo, da prisluhnemo njegovemu orkestru in prvemu singlu Wimbledon:

Wimbledon

V Wimbledonu spet isti zbrani,
za rešetkami in v pižami,
čakamo na terapijo,
nato na kavč, gremo gledat televizijo.

Naš vsak dan je čudno čuden,
naš nasmeh je trudno truden,
psihoze tiho menjajo lastnike,
misli in čustva so brez oblike.

Noro dekle, nori fant,
nosi zdaj pižama gvant,
tam dobi ga tiste robe,
kot so tiste nore gobe.

Trudijo se frojdi v belem,
razmišljajo namesto nas
in odločajo; ti si še za tukaj,
ti pa jutri lahko greš od nas.

Ko pride čas, odpro se vrata,
pred tabo stari drevored,
za tabo je rumena hiša,
pred tabo pa ta isti svet …