Lovšinova stoletna sedemdesetka

Sedemdeset. Peter Lovšin – Pero je 27. junija dopolnil sedemdeset let. Ni bil epski praznik, vsekakor ne državni, formalni. In ni bil kot sedemdesetletnica Vlada Kreslina novembra 2023. Primerjava ni nujna, a ni povsem zgrešena. Saj ne gre za tekmovanje, za kontekst gre. Kreslin je dobil podkast dokumentarec na Valu 202 in Izštekane z mlado gardo. In Pero? No, Pero kot Pero si je darilo dal sam: nov studijski album, kot je poleti povedal v pogovoru za STA. Napovedani dvanajsti studijski album Za sto let naprej je 3. septembra tudi izšel. Zdaj čakamo še istoimensko knjigo Dušana Čatra in 3. oktobra koncert v Cankarjevem domu, kjer bo Pero predstavil svoj zadnji solo album, Območje medveda (2017). Tedaj marca je že razprodal koncert v Gallusovi dvorani in povrhu jeseni istega leta s Pankrti nastopil v Stožicah; posnetek koncerta je izšel kot Gospodje, jest vam ne verjamem. Leta 2018 je že tudi dobil dokumentarec Ti lahko, ki smo ga na Odzvenu opisali kot »nezaigran portret človeka, ki prav v vsakem trenutku življenje uživa z veliko žlico«. Ne moremo torej reči, da se je Petra Lovšina spregledalo, a je hkrati res, da ima njegova kariera več poglavij. Sploh ko je res postala (poslovna) kariera, samostojna. Pero kot Pero zdaj ob osebnem jubileju pokaže, da se ne le ni spremenil, ampak je še bolj to, kar je, če to sploh gre. Ne more iz svoje kože, ne more iz svojega časa, kaj šele pristopa k petju. Iz prostora pa tudi ne. Od vsega je najbolj intrigantno to, da Lovšin ne deluje kot sedemdesetletnik. Sprehod skozi njegove albume bi dal občutek, da je vseskozi enake starosti. Ko je po Pankrtih in Sokolih leta 1993 izdal Hišo nasprot sonca z Vitezi o’bložene mize, prvi solo album, je že bil v zrelem 48. letu. Naslovna pesem z njega deluje brezčasno, hripavo, izkušeno. Že tedaj, zdaj še vedno. In Pero je nizal in nizal, zlagal je albume, ki nikdar niso bili zares albumski, saj jim je, kot je pisal Gregor Bauman, ponavadi nekaj malega zmanjkalo ali pa je bilo česa preveč. Glede na kontekst in jubilej bi album Za sto let naprej lahko bil še mnogo več. Lahko pa ga tudi sploh ne bi bilo. Pero je pa pač naredil stvari po svoje in tako, kakor jih je vedno delal. Z glasbo, ki jo je ves čas ustvarjal. Za sto let naprej zato ne prinaša prav veliko novega, ni pa le album zaradi jubileja. Pero po svoje že dolgo ne izziva več, kot je nekoč, ampak še vedno skuštrano in s sončnimi očali, klobukom, na pol odprto srajco ali preozkim telovnikom pove, kar pač pove.

Za sto let naprej nima ničesar preveč in tudi prav veliko mu ne zmanjka. Ni pa le goli jubilej, to gotovo ne. Če je za Območje medveda v recenziji na Odzvenu obveljalo, da je »dovršen album, kot pristaja letom in statusu, ki ga Peter Lovšin uživa v našem prostoru«, bi zdaj lahko znova prikimali. S ključnim vprašanjem, če je temu sploh še mogoče kaj dodati. Prav veliko ne, vseeno pa ima Za sto let naprej tisto eno pesem, eno draž, eno posebnost. Še eno veliko izhodišče, kaj bi bilo, če bi bilo – Marš za mir. Pero ob harmoniki, Pero v molu, Pero v kleni slovenščini. Domala … precej pankrtovski. Na albumu, ki je sicer vse to, kar je on že bil. Tam, v tem enem komadu, tam pa je nekaj, kar bi nemara lahko bil celotni koncept: Pero kot kantavtor. Pa ne, da to ni že bil, ampak v tem komadu je kantavtor, ki mu slediš in ki te dobi z besedo. Prekletstvo klasičnih rockerjev, kar je Pero vmes seveda (p)ostal, je ravno to, da nikdar ne morejo drugam. Čeprav je on, gledano na njegove začetke, seveda šel. Kdo bi si iz časa Pankrtov predstavljal, da bo Lovšin kdaj fural karibski melos? 

Produkcija albuma Za sto let naprej je zimzelena in žlahtna. Čisto malo in še ravno prav sodobna, ne pa sfrizirana in polikana, skoraj analogna. Kitare, te najbolj, so refrenske, močne, glasne, ne da bi zasenčile pesem in sporočilo. Uvod s Tako lepa je dokaz, da Lovšin zna pičiti dalje svojo formo, ki je na neki točki postala tudi obrt. Če bi to spreminjal zdaj, bi bilo izzivalno, celo punkersko, a obenem nepotrebno. Kaj narediti s takimi komadi, kot to, kar je vedno počel? V Tako lepa nas v obrisih spomni, zakaj je uspel En majhen poljub in zakaj se ga še rola na rock postajah. Ja, tudi njegove solo komade, kot je Julita (1993). Ikonično, melodično, spevno izpade naslovna pesem Za sto let naprej, ki spomni, kako sta nastala komada Sodni dan in Ko so češnje cvetele in zakaj sta ostala, ne glede na to, da Sokoli nikdar ne bodo čisto v prvi vrsti slovenskega klasičnega rocka. Pero s tako pesmijo ne pove veliko novega, a ponavlja se pa tudi ne in za povrh sporoča: »Zdajle mejta se lepo / jutri več ne veš, kaj bo […] zato zdaj me objem / za sto let naprej.« Še vedno deluje, kar govori. Kajti ob izidu albuma je ob Marcelu Štefančiču jr. povedal, da niti v totalitarizmu ljudi ni bilo strah prihodnosti. Da je zdaj svet drugačen. Lovšin spremlja svet, njegov prvi odgovor na krivice, vojno, lakoto, bo pa še vedno – objem. In to za »sto let naprej«. Je to idealizem, romantika? Je, in prav je, da je. Za tak komad Lovšin na YouTubu še vedno pobaše gladko čez 200 tisoč ogledov, komentarji pa prikimavajo, da je spisal hit poletja. No, morda ne prav zares, ni pa daleč. Bo nagovarjal novo generacijo? Najbrž ne, bo pa dal svoji generaciji vedeti, da se še splača živeti in verjeti, kakor je bilo nekdaj in kakor so bili vajeni. Če še poslušajo. In pri vsem tem je najboljše to, da ne gre za nostalgijo. Morda je malo naivno, ampak sedemdesetletniki so pač, ugibam, stežka naivni, ko so vendar tako izkušeni. Lovšin seveda ne pridiga, ne svetuje, ne nerga, ne kriči. Za sto let naprej je najbrž pesem, ki se utegne čez leta znajti na greatest hits ali best of kompilacijah. Okej, resda nekje bolj v ozadju, ampak gre za pesem, ki pokaže, kaj Pero dela. Ni mi dost s preverjenim, sorodnim aranžmajem potrdi, da lahko hedonizem in aktivizem sčasoma postaneta nekaj drugega. Ljubezen, dvojina, vse to je še vedno lahko upor svoje sorte. Zdi se, da je tam našel svoj svet. Drugi svet, kot je s Sokoli pel nekdaj. »Kot ognjemet, ki nikoli se ne konča / kot znanstvena fantastika« – to je premočrtna doza, tako kot »zadnja želja kockarja« in »tvoj satelit za vse čase«. 

Pero Lovšin nikdar ne bo mogel spremeniti svojega življenjepisa, na začetku in najvidnejšem mestu bo njegova vloga in simbolika v Pankrtih. Čeprav nima ponarodelega statusa Vlada Kreslina ali metaforičnosti in regionalne vpetosti Zorana Predina, četudi so vsi trije ubrali samostojno glasbeno pot kot pevci nekdaj uspešnih zasedb, Lovšin še naprej dela tisto, kar je vredno početi. Piše klasične, večne ljubezenske pesmi, znova in znova, pri čemer je jasno, kaj je njihov nauk. Lovšin je šel na Tečaj romantike in zdaj tečaje vodi. Je več kot Dobri profesor. A tisto, kar res daje težo, širino, globino, če hočete potencial temu albumu, je, kot že rečeno, Marš za mir. Še za popevko tedna na Valu 202 je bil nominiran, kar se solističnemu Lovšinu že dolgo ni zgodilo. Čisto molovski, angažiran, zapacan, utrujen, retro komad, skoraj ljudski. Celo Pero in harmonika in »godba vojaška, ki strumno igra«. »Ko sem našel to melodijo, sem takoj pomislil, da bi bila to melodija z naslovom Marš za mir. A sem bil najprej prepričan, da bo to instrumental – nekje med Bolerom Ravela in Maršem na Drino,« je povedal maja ob izidu pesmi. Ja, tudi to je Lovšin. Ni bilo lahko ubesediti marša, kot je priznal. »Dokler se nisem spomnil na Kapelnika Štrausa in njegov orkester vojaške godbe. Potem je bilo razmeroma enostavno najti besedilo. Kajti ideja, da se lahko vsako kljubovanje začne pri posamezniku, se mi od nekdaj zdi bistvena.« 

Marš za mir je mogočna stvaritev. Ne le težka, ampak s težo. Ne deluje naključno ali po sreči, še manj na silo, s preveč truda ali pomoči. Bi iz tega lahko nastalo več, celota, koncept? Lovšin je že rotiral žanre in albume tudi zasukal; kot je za Odzven povedal leta 2012, Hudičev sod (2010), denimo, edini ni bil osebnoizpovedni album. Marš za mir je drobec, vendar hkrati jasni namig, kam bi še lahko zavili preverjeni klasiki, kamor Lovšin vsekakor spada (pa naj bo to kompliment ali ne). Seveda se ni mogoče upreti preverjeni formuli in metodi, to je povsem razumljivo, sploh za sedemdesetletnika. Toda Lovšin bi res lahko šel v to smer. Teatralno, zgodovinsko, podučeno. Gre za frdaman talent. Načitan je, premeten tudi, če ne bi bil, ne bi zdržal tako dolgo. In je vsekakor tudi še v formi. Mora biti. Vedno več ljudi je rock’n’roll komad, ki naredi, kar se dela premalokrat – stvari pove direktno. Na kitare. Tega nihče več ne počne, ne tako očitno. To ne bo mega hit, a je močen komad. »Gledal sem proslavo / vidu sem protest / svoboda je menda / zrela za arest«, to je položeno na kitare, kakršne je nekdaj pržil Ivan Bekčić v Sokolih. Za sto let naprej gleda naprej, kot je jasno iz naslova, toda obenem je tudi poklon, skoraj kolaž njegove ere po Pankrtih, ki se je s triakordno silovitostjo razlezla v Najboljši par, Najboljš je bit zadet, Čist nor, Moja mama je strela in še in še. Rock’n’roll brez sramu in brez dvomov. »Skrili smo se v parku v senco dreves / ko je mitraljez začel svoj nori ples / nismo imeli izbire / noben ni bil Tom Cruise / lahko smo sam’ čakali na kakšen miren blues / a se to sploh lahko zgodi?« Ko Pero poje čez klavir in kitare »lahko lahko, verjem’te mi / za življenje se bori vedno več ljudi« in reče, »peljal bi te v kino / ukradel bi poljub«, poje tistim, ki so nekdaj radi peli. Ta krog ni ravno največji, ni več najbolj agilen, ampak nekaj hvalevrednega je na tem, da še pišeš in poješ o borbi. Lovšin iz realnosti dela speven refren. 

Preostali trije komadi na albumu Za sto let naprej dajejo bolj občutek kompilacije in sestavljanke. Prelom je sunkovit. Nebeški mlin je dokaz njegove naklonjenosti karibskemu melosu in še en častni krog v čast komadom tipa Grema punca v južne kraje, kar še podkrepi Ko se veselje vrne. Še bolj karibsko, jamajkarsko, reggae. Lovšin se tako upočasni, da rime skoraj že vnaprej uganemo. Če je včasih želel le igrati študentom in nato ustvarjati klasični rock, je zdaj ustvarjal, kot je rekel, na podlagi prepričanja, da smo izgubili kompas normalnega in dostojanstvenega življenja. Zdaj si skozi glasbo želi, da bi se ljudje razgledali po globalnem dogajanju. Kako to naredi? »Zato bogovom ne verjem / svoj cvet si sam uzem / na grmadi trnje naj gori / ko se veselje vrača med ljudi«, kar je morda direkten nasvet, celo upor, ko so bogovi brez moči. Šibka je morda le sklepna pesem Eho odmeva. Zelo sredinska je in zaradi metaglasbenega refrena kljub dostopnim verzom preveč oddaljena, ni pesem, ki bi si jo človek popeval, nečesa ji zmanjka. Morda res edini resni zdrs, kakor da bi album na silo hotel priti do osmih skladb in dodatnega instrumentala za Marš za mir. 

Glede na kontekst in jubilej bi album Za sto let naprej lahko bil še mnogo več. Lahko pa ga tudi sploh ne bi bilo. Pero je pa pač naredil stvari po svoje in tako, kakor jih je vedno delal. Z glasbo, ki jo je ves čas ustvarjal. Za sto let naprej zato ne prinaša prav veliko novega, ni pa le album zaradi jubileja. Pero po svoje že dolgo ne izziva več, kot je nekoč, ampak še vedno skuštrano in s sončnimi očali, klobukom, na pol odprto srajco ali preozkim telovnikom pove, kar pač pove. Se po svoje upira, morda celo izziva, ker tak pač je. O čemer je govoril, to je tudi živel. In zdaj, ko je živel in še kako živi, v to še toliko bolj verjame. Naukov je na Za sto let naprej več kot dovolj. 

In ko pod vsem povedanim potegnemo črto, povejmo še jasno, da zna Peter Lovšin – Pero še vedno najti in sestaviti ekipo. Pravi glasbeniki so tokrat Matjaž Ugovšek – Ugo (kitara), Sergej Pobegajlo (bas), Boštjan Vajs (bobni) in Maja Predatoria (vokali). Največji izziv je verjetno bil, kako vse to dati na oder. Kajti tam je Pero zares Pero. In še bo, dokler bo.