14.12.2015

Madona nam nikoli ni dala: ne takrat, ne danes

Velika večina bendov nastane z neko odkrito ambicijo, če ne drugega, vsaj da zaužije sveto trojstvo rock'n'rolla. Pri Desetem bratu je bilo drugače. Že v startu se je zdelo, da gre bolj za hobi, za preživljanje prostega časa med dvema trgatvama.

Gregor Bauman

Skupina Deseti brat se je konec letošnjega novembra za en samcat koncert vrnila na oder in se spomnila, kako je bilo pred tridesetimi leti čofotati na naplavinah novega vala in poudarjenih sinkopiranih ritmih.

Velika večina bendov nastane z neko odkrito ambicijo, če ne drugega, vsaj da zaužije sveto trojstvo rock'n'rolla. Pri Desetem bratu je bilo drugače. Že v startu se je zdelo, da gre bolj za hobi, za preživljanje prostega časa med dvema trgatvama. Kar pa ne pomeni, da fantje h glasbi niso pristopili zares. Tako je natančno pred tridesetimi leti med izbrano »elito« zaokrožila vinilka z naslovom Madona dejmi danes in jo odnesla tako, da še danes ni popolnoma jasno, kako bi se do nje opredelili. Z vidika benda in izdajatelja, seveda. Med poslušalci je namreč hitro zadobila legendarni status, še zlasti zato, ker se je skupina Deseti brat kmalu preselila v enciklopedije. In do nedavnega tam tudi ostala. Le trma Borisa Furlana – Primitivca, izdajatelja še danes nerazprodanega albuma v 700 izvodih, je ekipo prisilila, da se je konec letošnjega novembra za en samcat koncert vrnila na oder in se spomnila, kako je bilo pred tridesetimi leti čofotati na naplavinah novega vala in poudarjenih sinkopiranih ritmih. Ponudba je presegla pričakovanja in v izolskem kulturnem domu je bilo premalo prostora za vse, ki so hoteli pozdraviti skupino v vseh inkarnacijah. Spontana in nepričakovana histerija je bila eden izmed razlogov, da smo na zagovor poklicali »frontalca« benda, Draga Misleja – Mefa.

V promocijskem gradivu za ekskluzivni in enkratni povratniški nastop skupine Deseti brat se je zapisalo, da gre za »trideset let prepozno.« Ali ste morda takrat pomislili, da je bilo trideset let prezgodaj?

Čas se je lepo poigral z nami: pred tridesetimi leti nismo sodili v tisti čas, in danes ne sodimo v ta čas. Tako preprosto je to. Madona očitno ne da!

Ali bi razloge lahko iskali v dejstvu, da ste imeli na obali zelo močno konkurenco v (pre)močni tradiciji pop rocka, vi pa ste se odkrito naslonili na raznovrstne naplavine novega vala in pogosto (za)jadrali na ska ritmih?

V Desetem bratu se nismo mogli primerjati s starimi mački. To so bili fantje, ki so resnično obvladali instrumente, medtem ko mi o igranju nismo imeli pojma in s tem posledično tudi ne možnosti, da bi se kosali z njimi. Zato smo iskali tržno nišo, skozi katero bi se prebili na odre, in pri tem skrbno pazili, da ne bi izpadli kot »loleki«. Tako smo odkrili novi val, ki je s seboj prinesel tudi nekaj intelektualizma, kar je bil za »starine« prevelik zalogaj. Kajti oni so obvladali instrumente, ni jim pa neslo prek tega. Na ta način smo pritegnili publiko, ki je želela slišati nekaj drugačnega, in s tem trasirali svoj teritorij …

… ki je bil povsem posvečen »do it yourself« filozofiji.

Naredi sam je bil naš edini izhod. Drugače ni šlo. Vendar smo šli v Desetem bratu še dlje: tudi ozvočenje smo si naredili sami, in to ne ozvočenja, kot smo ga videli nekoč in ga vidimo danes, temveč smo ga obarvali belo. Malce smo kopirali skupino Duran Duran, ki je sicer nismo marali, a vse se je nagibalo v neko belo, brezmadežno smer, pa smo si rekli, zakaj tudi mi ne bi poskusili nekaj takega. Po prvem koncertu smo ugotovili, zakaj se to ne počne, saj smo ga nazaj pripeljali vsega črnega. Takrat je bilo ozvočenje drugačno, ne takšno, kot je danes, ko s seboj voziš dva drobna zvočnika in eno malo mešalno mizo. Takrat je bilo za cel kamion robe, ki jo je bilo treba naložiti, sestaviti v disku, razstaviti, znova naložiti na kamion in doma vse spraviti v garažo.

V Desetem bratu se nismo mogli primerjati s starimi mački. To so bili fantje, ki so resnično obvladali instrumente, medtem ko mi o igranju nismo imeli pojma in s tem posledično tudi ne možnosti, da bi se kosali z njimi. Zato smo iskali tržno nišo, skozi katero bi se prebili na odre, in pri tem skrbno pazili, da ne bi izpadli kot »loleki«. Tako smo odkrili novi val, ki je s seboj prinesel tudi nekaj intelektualizma, kar je bil za »starine« prevelik zalogaj. Kajti oni so obvladali instrumente, ni jim pa neslo prek tega.

Ali je zato vaša legendarna vinilka Madona dejmi danes bele barve?

Po pravici povedano, na to nikdar nisem pomislil. Dizajn je delo Borisa Furlana, ki se mu ni dalo »zajebavati« in je doma na hitro nekaj sestavil, da je bila plošča čim prej zunaj.

Kaj vas je po tolikih letih prepričalo, da ste se ponovno zbrali? Pri tem ne mislim toliko na jubilej sam, kot na notranji glas …?

Osebno sem bil proti, a me je Primitivc prepričal, četudi dvomim, da bo kdaj povrnil vložek v album. V tem času sem rangiral, naredil lestvico, kako je potekalo prepričevanje, in sam sem se v nizu znašel na predzadnjem mestu, le Duilio Peroša se je uvrstil za menoj. Ko sva midva končno pristala, se je zadeva premaknila z mrtve točke in koncert je postal naša skupna in skupinska obveza. Ekonomisti bi dejali, da je bil to najbolj neracionalen posel, kar sem jih opravil v življenju: cel mesec sem vadil in se posvetil zgolj enemu samemu koncertu. Zanj sem prekinil vaje in snemanje novega albuma z Narodnoosvobodilnim bendom. Res moraš biti malo pr'tegnjen za kaj takega.

Nostalgija je postala prijetna tržna niša. Kako je (bilo) danes, po vseh teh letih, znova preigravati »tiste« skladbe, ki so ostale v nekem drugem prostoru in času?

Poglejte, jaz ne »patim« od nostalgije. Če se ozrem na svojo sedanjo kariero, je bila lepa osvežitev znova obuditi nekaj pesmi, a smo jih nekoč toliko preigravali, da smo jih siti še danes. Vseeno bom nekatere izmed njih – če sem se jih že moral znova naučiti – najverjetneje »zadržal« ter jih po novem uvrstil tudi v koncertni program Narodnoosvobodilnega benda.

V namen enkratne vrnitve ste youtube opremili s tremi vašimi videoposnetki iz osemdesetih. Kako jih gledaš ali vidiš danes?

Najpogostejši komentar je bil: to ni Mef pred tridesetimi leti, temveč Mef pred tridesetimi kilami.

Ne glede nato, da so bili odzivi med Vardarjem in Triglavom zelo dobri, večjih ambicij kot bend niste pokazali.

Niti jih nismo imeli, kajti pri ambicijah je pomembna želja, volja, ki pa je Deseti brat ni imel. Tudi v redkih trenutkih, ko smo se spodbujali: »Dejmo,« je prišlo kaj vmes, od trgatve refoška naprej … Nihče izmed članov benda se ni bil pripravljen žrtvovati za uspeh. Brez tega pa ne gre! Deseti brat se je raje »fural« poleg drugih, bili smo sovozniki. Tako smo nastopali po bivši Jugoslaviji z Laboratorijo zvuka, v Zagrebu v študentskem centru s Psihomodo popom, ki je takrat ravno začenjal, in smo uvideli, da fantje nimajo pojma. Zanje smo bili celo mi čiste zvezde. Bendi, ki želijo uspeti, morajo znati nagovoriti določeno skupino ljudi, morajo znati poiskati svoj prostor na sceni. Vedeti je treba, da nimajo vsi vsega radi. Eni imajo radi čisti pop, drugi alternativo. V Desetem bratu smo gazili nekje vmes. Saj nam je Brecelj zabičal, da smo preveč sredinski bend, da bi bili komu všeč.

Kaj pa ambicije danes, zlasti po neverjetnem zanimanju za koncert?

Takoj sem povedal, da gre za enkraten dogodek, in od tega ne odstopam. Zavede nas lahko, da smo prav na dan koncerta dobili ogromno število telefonskih klicev, ali je na voljo še kakšna vstopnica. Ko sem povedal, da je dogodek razprodan, je takoj sledilo vprašanje, ali bomo vso stvar še kdaj ponovili. Ne nagibam se k ponovitvi, naj ostane pri tem, kar se je zgodilo. Kdor je bil, je bil, kogar ni bilo, mu ne morem pomagati.

Ali bo povečanemu zanimanju sledila kakšna jubilejna re-izdaja na nosilcih zvoka? Morda zbrana dela Desetega brata?

Album bomo skoraj zagotovo prenesli na splet za zastonjkarski dolpoteg. To se nam zdi edino pravilno, saj ne sodi v ta čas, da bi kakorkoli služili z njim. Že takrat nismo, zakaj bi potem danes?

Je imel pa ponovni zbor Desetega brata tudi svoj vzporedni namen. Precej mlajše skupine, se pravi novejše (Sottomayor, Svinjske tačke, No Limits, Sensation), so po vašem koncertu v Hangarju preigravale vaše pesmi.

Takšen model je bil celo moj prvi predlog, preden sem popustil pod pritiski Primitivca in kompanije: da bi mlajši bendi preigravali naše pesmi, mi pa bi z varne razdalje poslušali. Sledila so pregovarjanja, kako in kaj, in na koncu je izpadlo, da se je projekt razdelil na dveh koncih v dva dela. Veseli me, da so se novejše skupine odločile igrati naše pesmi. Vsakemu avtorju priredba njegove pesmi predstavlja poseben privilegij.

In tudi s strani SAZAS-a bo prišel debelejši račun.

To bodo res neizmerni novci. Nekoč smo vsaj dobili nekaj deset evrov za pesmi. Čas pač nikdar ni bil na naši strani. Ko so nas vrteli, ni bilo SAZAS-a, ko nas ne vrtijo, je SAZAS.