Magnetek še svežih spomin(k)ov

»Tretji album bo pokazal, do kam lahko seže Joker Out.«

In zdaj smo tu. Z Joker Out. Prišel je tretji album, Souvenir pop. Vmes so glasbeniki izdali še koncertni album iz Stožic z zvokom domačega triumfa. Joker Out je skupina, ki je sama sebi postavljala letvico. Pripada času, ko ni več časa, in ga je naredila za svojega. Prikupno, pop rock, všečno, ravno dovolj šegavo na prvencu Umazane misli (2021). In če je drugi album Demoni (2022) deloval, kot da imajo fantje nekaj preganjavice, da so lahko tudi trši, malo mračni in dvojezični, kjer se ni dalo zgrešiti, da se ne želijo omejevati, potem so zdaj vsega tega osvobojeni. Souvenir Pop je skupek vsega nezaustavljivo izmuzljivega časa, sprotnih izkušenj, posledice lastnega uspeha. Ampak ne žrtev. Ne še. Souvenir pop je album, v katerem se da najti več, kot si je nemara album sam prizadeval. Ima namig celote. Čeprav te ni. Izmuzljiva je, neoprijemljiva. V Joker Out so ta album izdali, ker se je nabralo dovolj gradiva in ker je bil očitno čas zanj. Kar ni kritika, sploh zato ne, ker presenetljivo izpade kot izhodišče. Na drugem albumu so bili že malce prodornejši, ne preveč, namignili so, kam jih vleče. So šli zdaj že kaj dlje? Malo. Souvenir pop ima mesta, v katera se varno zateče in gleda nazaj. Je prehodni album na poti naprej. To ni album, kjer bi se bend ustavil.

V Joker Out si v tretjem zagonu nastavijo zrcalo, preden bi to naredil kdo drug. In na pot spomin(k)ov vabijo še vse druge. Premeteno? Ja, vidi se, da vedo, kaj počnejo. Še pravočasno? Najbrž. Joker Out je zdaj tam, kjer se uspešni krog tistih, ki so v njem že bili, pošteno zmanjša. Ne zaradi tretjega albuma samega. Zdaj so tam, kjer vse že lahko deluje kot ponavljanje. Ko si dal skozi Križanke, Eurosong, Stožice, šel na evropsko turnejo, si zgradil bazo tudi čez mejo ... Kaj potem? Greš dalje. Joker Out je v tem dokaz mlade, zvedave, neobremenjene generacije. Nepoštena bi bila primerjava s Siddharto, ki je doma z Rh- (2003) naredila vse in še več, a ni čisto zgrešena. Kaj narediti, ko si doma »naredil vse«? Greš ven. Ampak kako, kam, zakaj ven? V Joker Out se tega na tretjem albumu dobro zavedajo, izvedba pa ostaja skoraj osupljivo brezbrižna. Lahkotna, ne neresna, si pa ne žene k srcu. Na žur gre. Na »mi bomo celo noč plesali«, vižo iz pesmi Carpe Diem, ki najbrž ne bo ne najboljša ne najbolj prepoznavna, bo pa prelomna. Pesem, ki odpira več(ja) vrat(a). 

Souvenir pop je nabor. »Magnetki za domov«. In takšna je tudi otvoritev. Spet je, kot na Demonih, trda, še trša, ampak ne mračna. »Nek se čuje glasno ova naša pesmica / pronadjena, izgubljena, zlatna dečica / tu so rokeri, hiphoperi, cajkaroš, poperi, hipsteri i punkeri / uvek može biti gore, hvala onom tamo gore, nismo tiktokeri (a dobro malo jesmo),« tako gre uvodni nagovor v Muziki za decu. Čisti rock, tak beograjski, yugo rock. Skoraj žleht in še naiven. Kitarska doza, ki je skoraj trda, a spet ne zares. In vokal, kjer ni nobenega tipanja, čisto nobenega produkcijskega prilagajanja; podpis Žareta Paka je res viden bolj v ozadju. Bojan Cvjetićanin, še vedno frontman, ki je v ospredju, a nikdar na račun celote, poje, kakor želi, in tako, kot je delal njihov »shagadelic rock« pristop od samih začetkov. Muzika za decu je skoraj hit. Za neke druge čase sicer, z znanimi nauki. Z otroškim zborom vred. »Ne znamo šta radimo / dok si budućnost gradimo / sami se sebi gadimo / ne znamo šta radimo / pa pusti barem muziku / da djuskamo i slavimo«, to je že zelo resen, konkreten verz. Generacijski. In še nekaj je: Joker Out zveni spoštljivo, pietetno, postnostalgično na neki način, kot si najbrž na daljavo predstavljamo, da zveni duh tistih časov in placev. Iz Beograda, oziroma yugo rock nasploh. S kitarami, dinamiko, basom, rockom vred. Muzika za decu je najbrž najbolj odkrit komad in pripravljen na zabavo, na bendovski način. Z zrelim, resnim vokalom, kar privablja na dan ironijo, da je to »muzika za decu«. Na albumu ni popuščanja. »Šta bih ja u ovoj crnoj noći bez tebe radio« je naslednji uvodni krik v skladbi Šta bih ja. Še bolj yugo rock komad, narejen, posnet in predan točno v tistem stilu, ki je nekdaj deloval, osvajal in prestal zgodovino. Šta bih ja je še bolj skoraj vrnitev k prvencu Umazane misli, le da zdaj celotni bend zveni precej konkretnejše. Preverjeno. Fantje so zdaj res že več kot tipi. Možje. Šta bih ja že zaradi molovskega pridiha in v refrenu odrezavega ritma, ki mu je pridodan neskriti indie rockovski vpliv zgodnjih Arctic Monkeys, deluje, kakor mora. Vse ima. Vprašanje je le, če ima dovolj za novo, aktualno generacijo? Koga nagovarja? Cvjetićanin poje z narativno, prepoznavno, počasno dikcijo, hoče, cilja na to, da se poslušalci naučijo tekstov. Uspeva? Odgovor bodo dobili marsikje, zagotovo tudi pri nas, kajti ne pozabimo, da t. i. srbohrvaščina niti njihovim generacijskim vrstnikom ni tuja, vsaj ne, ko gre za glasbo. 

Ko gre za sam tok albuma, se preizpraša vloga Carpe Diem. Že res, da je nastal za točno določen namen in ima svojo Eurosong zgodovino, a pokaže, da je Souvenir pop skupek poldrugega leta, ko se je vmes zgodila turneja in vse, kar je prišlo po Eurosongu. Skupina Joker Out bo vedno podpisana s tem komadom, čeprav je celo pohvalno, da v kontekstu celote ni adut, hit, tisto, kar bi album post festum legitimiralo ravno zaradi tega komada. Večji izziv bo, kot kaže, vseeno angleščina. Joker Out s Stephanie prvič na albumu trči ob plafon. Ne gre za isto zgodbo, kot se je zgodila Siddharti, ki je predvsem prevajala komade. Za Carpe Diem so se v Joker Out odločili za slovenščino, uspešno. Prišli so v finale in pokazali, da razumejo uspeh, kakršnega ponuja tekmovalno okolje Eurosonga. In Stephanie ni žanrski preskok, ni drzni poskus lovljenje tujih trgov ali kaj takega. Sploh ne. Deluje kot mimobežni komad. Je pa pač proba, ne res zagnan poskus. Kar ne velja za kasnejšo skladbo Lips, kjer si album dovoli največ in je čisto nekaj drugega, štrli in obeta na več. Lips je tako drugačen, odtujen, temačen, neritmičen, vokalno predelan komad, da se odtuji sam Joker Out. Skoraj preveč, toda če bodo fantje pri tem vztrajali, bodo takšni poskusi hvalevredni. Stephanie pa ni takšen odmik. Nič novega. 

Zato pa je naslednji par komadov res par. Že na Demonih se je pokazalo, da ima Cvjetićanin v sebi najstniško energijo, kakršno je premogel Saša Lošić s Plavim orkestrom. Kajti tihi favorit albuma je komad Ako toga više neće biti, ki ima vse, kar mora imeti, pri čemer Cvjetićanin hodi po tanki liniji in bi se mu skoraj lahko očitalo, da preočitno igra na preverjene note. Znani akordi, znan vokal, znana motivika. Ampak kaj, ko to počne prepričljivo, saj je še dovolj mlad, da deluje prikupno naivno. V komadu, ki deluje sladkobno, izpade z obratom kot lekcija ljubezni, ko je naivnost že kaznovana? Prepotrebno. Ako toga više neće biti ima tudi prelom, ko se zdi, da bo padla lekcija, a se po solaži spet kar prekucne v refren. To ni generacija za premisleke. Joker Out se na tej točki zateče v pop rock odejo. Kakršna je potem še podobno spesnjena in izžeta Bluza, nadromantična balada, kot se ji je reklo v medijih. Kar ji gre na roke, so melodični motivi, ki pa jih ne podpišejo kitare. Ta dvojec je dejansko najboljša možna preverba, do kam lahko bend poseže v regiji. 

Po takem paru in že omenjeni angleški skladbi Lips je Mesto duhov skoraj slovo od mladosti. Pokaže, zakaj je bend postal to, kar je, zakaj se je prebil, nato pa se v prehodu celo norčuje iz samega sebe z verzom »pa pa pa ra pa / pa les je b'lo lepo / pa pa pa pa zdaj pa več ne bo«, ko se zagrne kričeč v kitare, v nekaj, kar je Demone ločilo od Umazanih misli. »Umrla je muzika / ugasnu je smeh / solze topile so iskre v očeh / pod nogami se trese / zapihal je veter / da vse nas odnese« je trilerski koncept, ki jasno pokaže, da imamo opraviti z bendom, ki je zelo vizualen, kabaretni, gledališči in ima potencial. Ampak saj je to veljalo že v pesmi Novi val s konca Demonov. Če to postane še konkretnejša napoved res konceptualnega albuma, potem je to še bolj smiselno, pohvalno, dobrodošlo. Nemara v tandemu s klavirskim izdihom Sonce, kjer pa Cvjetićanin še ni tam, kjer bi želel biti. Sonce ni Orion Lady, ni taka balada. Ne zadene prepričljivo. V živo morda celo bo, ampak na plati pač ne. Niti kot uvod v sklepni komad Everybody's Waiting, kjer se album spremeni v prave magnetke za na hladilnik, nabrane iz različnih krajev. Popevka, kjer je angleški moment, kakršnega prej ni bilo. 

Razmislek ob koncu albuma je, kako najti tako sproščen pristop, in če je to tisto, kar lahko bend pelje še dlje. Ven iz regije. Potencial je tu. Souvenir pop je album, v katerem se da najti več, kot si je nemara album sam prizadeval. Ima namig celote. Čeprav te ni. Izmuzljiva je, neoprijemljiva. V Joker Out so ta album izdali, ker se je nabralo dovolj gradiva in ker je bil očitno čas zanj. Kar ni kritika, sploh zato ne, ker presenetljivo izpade kot izhodišče. Na drugem albumu so bili že malce prodornejši, ne preveč, namignili so, kam jih vleče. So šli zdaj že kaj dlje? Malo. Souvenir pop ima mesta, v katera se varno zateče in gleda nazaj. Je prehodni album na poti naprej. To ni album, kjer bi se bend ustavil. Kar je dokaz njegove kreativne aktivnosti. Ali fantje bežijo pred seboj in uspehom? Ne. Zanje še ni prišel tisti čas samospraševanja, čeprav se je menjava člana prej že zgodila v duhu preizpraševanja prihodnosti. 

Joker Out je pri tem luciden in resen. Tu bodo vedno Stožice, Eurosong, preboj. To je bend, ki je nagovoril del generacije in zajel skoraj celo desetletje. Zdaj gre okrog na klubsko turnejo in potem naprej. Čuvat zdravje, kot pravijo ti neklasični rockerji. Pazijo nase. Še vedno so sicer precej mladi, ampak poskušajo, vztrajajo, rinejo dalje. Niso še trčili ob zid, ki običajno pride, ne glede na to, kdo si. Souvenir pop je in bo tako spominek na čase, ko je Joker Out še imel čas. In ga živel tu in zdaj ter sproti nabiral spomin(k)e.