22.02.2013

Med legendo in resničnostjo

Recenziramo deljeno izdajo domače zasedbe The Toronto Drug Bust in hrvaške skupine Voodoo Lizards, dve rock'n'roll (z)godbi, združeni na eni plošči.

Igor Bašin

From Demo To Rip /  Live from Helsinki

Voodoo Lizards / The Toronto Drug Bust

From Demo To Rip /  Live from Helsinki

Subkulturni azil / Front rock
2012

Rokenrol ne bi obstal in živel še naprej brez legend in mitov, kot tudi ne brez narcisov in zgub. Kaj pa vleče nekatere, da se zatečejo k samopoveličevanju, samopomilovanju ali se celo delajo žrtve višjih sil, sem se vprašal med branjem zapisa o varaždinski rock skupini Voodoo Lizards, ki sem ga povlekel iz ovitka njene split-LP plošče s The Toronto Drug Bust. Ne spomnim se, da bi že kdaj prej slišal za to hrvaško skupino. Sem jo nemarno spregledal? Ali morda spadam med tisto žurnalistično kliko, ki je bila tako odklonilno nastrojena do nje, da je na koncu bend kar razpadel? Ne, prepričan sem, da nikoli prej nisem vtipkal tega imena. Oziroma če sem ujel Voodoo Lizards na kakšnem koncertu ali youtubu, se mi ni zapisala v register mojih sivih celic. O tej neslavni epopeji te misteriozne zasedbe si več preberite v omenjenem zapisu, priloženem k plošči. Na eni strani s petimi izbranimi skladbami se nam posthumno predstavlja s časovno kratko, a dolžinsko dolgo potjo. Sam naslov strani From Demo To Rip posrečeno podčrta ustvarjalno kariero Voodoo Lizards od prvega EP-ja, ki ga na tej izdaji zastopata skladbi Violet Colored Dawn in Walking With The Devil, do sodelovanja z ameriškim kitaristom in producentom Jimmyjem Ripom. Z njim in še enim znancem ameriškega rocka, Bernardom Fowlerjem, je zasedba Voodoo Lizards v Los Angelesu posnela nesojeni prvenec, ki je zastopan s skladbama Free Ride in Kiss Kiss Lip Lip. Voodoo Lizards so polni glamurja. V svojem rockanju se navezujejo na ameriški sredinski trdi rock. Izstopajo s koketnim dovtipom Guns’n Roses, Aerosmith, Motley Crüe in podobnih mačo rockerjev in celo križ-kražem kakšnih Jane’s Addiction. To je le nekaj imen, zaradi katerih je lepo in prav, da so se rockerji iz Varaždina odpravili v Kalifornijo in uresničili svoje sanje. Ob očitni pretencioznosti se (je) v njih skriva(l) komercialni potencial, vendar ne za deželo, iz katere prihajajo – s takšnim amerikaniziranim rockom skupina pač ni prepričala in pritegnila širšega domačega, hrvaškega občinstva. Če si dovolim biti še bolj grob, takšnih bendov je na pretek in v tem morju so se Voodoo Lizards utopili. Svojo usodo so zapečatili s predelavo hita Lady Gaga Bad Romance. Fantje so preprosto preveč romantično gledali na rockovsko slavo.

Po prvencu Enfante Terrible je to druga izdaja te mednarodne zasedbe /.../. Po dveh letih bolj ali manj rednega nastopanja se je pred kratim posvetila novi plošči, ki se ji Live From Helsinki ponuja kot dobra skica, kaj vse je treba še dopolniti in učvrstiti.

Druga stran te skupne velike vinilne plošče je pripadla rockovski skupini The Toronto Drug Bust1, ki se za razliko od Voodoo Lizards navdihuje pri bolj britanskem rocku in je simptomatični produkt indierockovske produkcije zadnje dekade. Po prvencu Enfante Terrible je to druga izdaja te mednarodne zasedbe, ki jo pooseblja frontman skupine Izak Košir s finskim prijateljem, kitaristom in producentom Remijem Helinom. Spomladi 2011 sem skupino ujel v ljubljanskem Orto klubu in tega koncerta sem se živo spomnil ob poslušanju izbora petih skladb s koncerta v helsinškem klubu Bar Loose marca 2011. Imata podoben utrip, iste kvake. Tako kot je bend v Ortu najbolj zažgal s predelavo Teenage Kicks skupine The Undertones, je tudi na živi plošči najudarnejši prav z njo. Skupina The Toronto Drug Bust je očitno vešča predelav. Tudi Bowiejeva The Jean Genie je prepričljivo odigrana, medtem ko so njeni izvirni komadi šibkejši in izvedeni z manj žara (The Dandy Song, Gimme Your Love in The Best Of Me), v skromnem, skoraj apatičnem ozračju. Na srečo to praznino zapolnjuje Izak Košir s svojo gentlemansko, a še vedno frontalno dikcijo, ki na trenutke zavije do samega Rokya Ericksona (odličen predlog za predelavo!). Bend pa je vse preveč v podrejeni vlogi, ne spusti se z verige. Ko že primerjam helsinško polovico te split-plošče s spomini na koncert v Ortu, naj navedem, da je šlo za zasedbo v različni postavi. V Helsinkih je namreč z Izakom in ljubljanskim kitaristom Vidom Polončičem Ruparčičem igrala finska naveza, dober mesec kasneje pa so v Ortu nastopili s slovenskimi sočlani, zato je podobnost toliko zanimivejša. To je bil čas, ko je skupina odločneje stopila na odre. Po dveh letih bolj ali manj rednega nastopanja se je pred kratim posvetila novi plošči, ki se ji Live From Helsinki ponuja kot dobra skica, kaj vse je treba še dopolniti in učvrstiti.

In za konec anekdota o srečanju Izaka Koširja »Z Ronnijem Woodom v Helsinkih«, kot je bila naslovljena notica v reviji Lady spomladi 2011. Med vandranjem s finskimi prijatelji po koncertih in klubih je naletel na kitarista New York Dolls Steva Conta, o čemer je za Lady povedal: »Ker smo bili vsi že malo utrujeni, sem Steva najprej zamenjal za Ronnieja Wooda, a je pravi roker in mi ni zameril. Super je bilo, najboljše dele bomo pa seveda zamolčali!« 


1 Krajši intervju z Izakom Koširjem ob skupininem lanskem gostovanju na festivalih Sziget in Terraneo si lahko pogledate tukaj.