Memoarska obzorja III

Kaj je skupno generaciji pankerjev, hardkorovcev, darkerjev in drugih alternativcev, ki smo odraščali sredi osemdesetih let v Sloveniji? Tako kot so na prelomu iz sedemdesetih v osemdeseta oddaje Bodi tukaj zdaj, Brez punka mi živeti ni in Rock fronta Igorja Vidmarja z ostalim glasbenim programom Radia Študent vplivale in sooblikovale ljubljansko punkovsko in alternativno sceno ali kot so mulci širom Slovenije poslušali aktualno glasbo v oddaji Rock and roll v vsako slovensko vas, v kateri so leta 1979 na drugem programu Radia Ljubljana brili norce Damjan Ovsec, Marjan Paternoster in Andrej Šifrer, tako je nedeljska večerna oddaja Novi rock na drugem programu Radia Ljubljana vsa osemdeseta leta veljala za sveti radijski trenutek tistim, ki nismo živeli v beli Ljubljani. Vsako nedeljo zvečer si se okoli 19.30, pred koncem osrednjih radijskih poročil, zaprl v svojo sobo, prižgal radiokasetar, nastavil frekvenco, z anteno poiskal najboljšo pozicijo brez šuma, vstavil kaseto in v pripravljenosti čakal na začetek komadov, ki so jih vrteli Igor Vidmar, Marjan Ogrinc in drugi gostujoči voditelji. Ta oddaja je bila takrat moj vir muzike, prinašalec novic, kanal informacij, napovedi koncertov, predstavitev novih plošč. Zastrupljen z Big Black in Butthole Surfers sem odrasel z njo.

Današnje mlade generacije si verjetno težko predstavljajo, kaj je pomenilo poslušati Radio Luxemburg v šestdesetih letih. Bil je okno v svet. Če danes zamudiš oddajo na televiziji ali na radiu, jo poiščeš na spletu. Pa jo res preposlušaš oziroma pogledaš? Da, klikneš nanjo, a medtem ko traja, brskaš za drugimi informacijami in počneš vsaj še eno stvar. V tistih anahronističnih časih pa je bilo poslušanje plošče ali radijske oddaje obred, za marsikoga pa tudi iniciacija v svet muzik. Poslušanje in snemanje kaset se je mešalo s sanjarjenjem, načrtovanjem obiskov koncertov ali odhodov z vlakom v sosednjo Italijo ali Avstrijo po nove plate, pripravljanjem spiskov favoritov in rezerv. V današnjem svetu masovnega izobilja manjka te radosti do glasbe. Zvedavosti. Selektivnosti. Fanovstva. 

Radio je odigral prepomembno vlogo pri razpiranju železne zavese. Pred kakšnima dvema letoma sem prvič slišal za makedonski punk bend Fol Jazik, za katerega se je izkazalo, da je obstajal v Skopju med letoma 1978 in 1979. Spraševal sem se, kako so fantje sploh prišli v stik s punkom, in Vasko iz Bernay’s Propagande in XAXAXA me je pred kratkim podučil, da so poslušali grške radijske postaje, na katerih so v profiliranih glasbenih oddajah med drugim vrteli in predstavljali tudi punk in novi val. 

V nadaljevanju bom ostal v tistem času, ko sta punk in novi val harala po Ljubljani, vendar ne bom pisal o tem, temveč o vzporednem glasbenem pojavu t. i. rocka v opoziciji oziroma »rock in opposition« (RIO), internacionalnem glasben(išk)em združenju, ki je vzniknilo leta 1978 na pobudo skupine Henry Cow kot reakcija na zaprtost glasbene industrije. »Organizacija Rock in opposition je mlada in še neizoblikovana. Bolj ali manj vzpostavlja medsebojno pomoč med skupinami iz različnih držav. Te skupine v večini delujejo zunaj industrije. RIO distribuira plošče, ki jih industrija ignorira. Merilo jim je umetniška kvaliteta in ne komercialnost. Šele z ustanovitvijo organizacije RIO so bili storjeni prvi koraki za krepitev naprednejše internacionalne zavesti in organiziranosti glasbene opozicije. RIO pospešuje distribucijo plošč v različnih državah, organizira koncerte, pospešuje izmenjavo informacij. (...) Njena moč je v kooperaciji in ne v tekmovanju,« je januarja 1979 v Stopu pisal Aleks Lenard v daljšem članku Rock opozicija. V njem je omenil vsa vidnejša imena te organizacije, ob angleškem bendu Henry Cow še francoske Art Zoyd, Etron Fou Leloublan, Camisole in Albert Marcoueur, Stormy Six iz Italije in belgijskega Univers Zero. Zaradi zanimanja, ki ga je zbudil omenjeni članek, je sredi februarja 1979 objavil novega, Alternativni rock v ZDA, ter v njem predstavil The Residents, Theoretical Girls, ZU, Dr. Space, The Muffins, Transmuseq, Pere Ubu, Parasites of the Western World, Decayes. Na Radiu Študent je Lenard vodil oddajo, v kateri je vrtel takšne muzike ob boku z drugimi progresivci, kot so Magma, Faust, Captain Beefheart, King Crimson. Njegovi neposredni stiki s Chrisom Cutlerjem iz Henry Cow so ga pripeljali do organizacije koncertov RIO skupin v Ljubljani in tedanji Jugoslaviji. Le dve leti po prvem internacionalnem Rock in opposition festivalu v Londonu se je junija 1980 v vrtu ljubljanske gostilne Rio odvil dvodnevni festival RIO, na katerem so nastopili Srp, Art Zoyd, Mamma Non Piangere in Univers Zero. Decembra 1981 se je v Festivalni dvorani odvil drugi, ki ga je vodil Emil Filipčič in na katerem so nastopila večinoma domača imena in »druge resne, eksperimentalne, burkaše zasedbe« (Begnagrad, Srp, D’Pravda, Pleh-banda, Istranova, Alfredo Lacosegliazo). »Delali smo še druge koncerte. Tako je bilo do leta 1982. Ko sem šel v službo, sem se nehal baviti s tem, ker mi je pobralo preveč časa,« mi je pripovedoval Aleks Lenard, ki je z rednim objavljanjem člankov in radijskimi oddajami pripravil dober teren za RIO pri nas, z aktivno vključitvijo v njegovo mrežo pa je dober del teh progresivnih izvajalcev pripeljal v naše kraje pod organizacijskim okriljem ŠKUC-a. Po njegovem umiku je ta nadaljeval to tradicijo še naprej, na njenem humusu pa je nastala Druga godba. 

Izjava enega od pobudnikov in tvorcev Slovenske popevke Vilka Ovsenika: »Če hočeš razvijati svojo glasbo, moraš imeti svoj festival,« povzema usojenost nemalega števila glasbenih publicistov, urednikov in novinarjev na radiu ali televiziji in v tisku, ki so za širjenje muzik šli na svoji poti tudi skozi kariero menedžerjev, koncertnih organizatorjev in promotorjev. Nekateri so to počeli zgolj kot fani, drugim je to postala profesija. Stane Sušnik, Uroš Mahkovec, Zoran Pistotnik, Igor Vidmar, Brane Rončel, Peter Barbarič, Mitja Prezelj, Boštjan Doblekar, David Kržišnik, Gregor Belušič, Bogdan Benigar, Matjaž Manček, Jizah, Marjan Ogrinc so nekatera vidnejša imena. 

Primer slednjega je v obliki praktične študije obdelal Gregor Bulc v knjigi Proizvodnja kulture. Marjan Ogrinc je v devetdesetih letih skozi oddajo Underground International razvil filozofijo (garažnega) rokenrola. Z dolgo kilometrino, naposlušan, podmazan z vsemi žavbami in predvsem zatreskan v rokenrol je iz njega naredil celo malo dogmo. AC/DC, Motorhead, Ramones, ZZ Top, Stooges. In seveda Dead Moon. Ne bom lagal, če zapišem, da je bilo daljše obdobje, ko zasedba Dead Moon ni manjkala niti v eni oddaji Underground International, kot tudi Motorhead ne. Konstantno jih je vrtel, tudi na Valu 202 in v B-51. Dodatno je z Dead Moon podpihoval Terens Štader v Night Time in dobršni del rockovsko orientirane glasbene redakcije Radia Študent. Ponavljanje neposrednih in robustnih pesmi Dead Moon v mono tehniki je zlezlo pod kožo. Da so se ljudje tega nalezli, se je potrdilo z nabito polno veliko menzo v Študentskem naselju novembra 1995, ko je skupina Dead Moon prvič nastopila pri nas (posnetek koncerta je bil objavljen na plošči Hard Wired in Ljubljana). Leto pozneje je dvakrat zaporedoma nastopila na prvem dvodnevnem Zgaga rock festivalu v Spodnjem Hotiču pri Litiji, kar je bil vrhunec ere garažnega punk rocka ne le na Radiu Študent, ampak na naši sceni nasploh. Iz vsega naštetega je v devetdesetih zrasel kultni status Dead Moon v Sloveniji. 

Gregor Bulc je v Proizvodnji kulture obdelal fenomen kulturnih posrednikov, »ki v glasbeni industriji niso zgolj udeleženi v procesih filtriranja (precejanja) ali vzpostavljanja prepoznavne podobe končnega izdelka, temveč se tudi aktivno vključujejo in vmešavajo v procese spreminjanja zvokov in podob popularne glasbe na njeni poti do potrošnika. Njihova posredniška vloga ne vključuje le proizvajanja izdelka z določeno končno podobo, temveč vanj prenašajo tudi svoje kulturne preference, vrednote in prepričanja (ki se nemalokrat razlikujejo od kulturnih preferenc njihovih sodelavcev na njihovem ali na drugih oddelkih proizvodnje glasbe). Kultura, ki jo proizvajajo, torej ne more biti razumljena zgolj kot izdelek, ki je ustvarjen, distribuiran in potrošen, temveč kot sredstvo, skozi katerega si ljudje – bodisi kulturni posredniki bodisi potrošniki – konstruirajo pomenljive svetove, v katerih si želijo živeti« (Proizvodnja kulture, zbirka Frontier, Subkulturni azil, 2004, str. 130–131). 

V prejšnjih mnenjih sem že pisal o slavju v B-51 leta 1997, ob drugi obletnici oziroma 100. izdaji Garbage rocka, ki je imela uverturo v ekskluzivni jubilejni radijski oddaji. V tandemu s Kačotom, ki je tonsko zastrupil to oddajo, sva se ob tej priložnosti odpravila na ulice bele Ljubljane z delavci Snage, ki je bila sponzor te praznične edicije. Z uherjem sva snemala ropot pospravljanja in prevračanja smeti v središču Ljubljane, se prevažala v kabini smetarskega kamiona, vmes posnela še napovedi, vse skupaj pa na koncu zapakirala v eno uro norosti žagajoče muzike in smetarskega humorja. Bila je ena redkih oddaj, ki sem jih posnel. Najraje sem jih namreč delal v živo, saj prav to daje oddaji žar in spontanost. V snemanje oddaj sem bil prisiljen, ko sem na ponedeljek, ko je bila oddaja na sporedu, hotel na kakšen koncert. Tako se je zgodilo z njujorškimi industrijskimi rockerji Cop Shoot Cop. Že leta 1993 sem jih ujel na Dunaju v Areni, leto kasneje so nastopili na Novem rocku. Dve leti kasneje (če se dobro spomnim) pa je prišel na vrsto koncert v Zagrebu, in to prav na ponedeljek zvečer. Nisem jih hotel zamuditi, zato sem se domislil oddaje, v kateri sem igral javljanje z zagrebškega koncerta, se neposredno vključeval s prizorišča in »neposredno prenašal« koncert. Vzel sem posnetek dunajskega koncerta in čez cel trušč posnetka nasnel vključitve: »Zagreb na frekvenci 89,3 MHZ, stereo. Oglašam se iz zagrebške Jabuke, kjer ravnokar poteka koncert naših njujorških znancev Cop Shoot Cop …« Po pričevanju znancev-poslušalcev oddaje je eksperiment iluzije uspel, saj so bili smrtno prepričani v resničnost oddaje.

Na to orsonwellsovsko potegavščino sem se spomnil ob gledanju aktualnega road movieja Ljuljaška Tamare Drakulić in Ane Ivanović, ki sta ga posneli na podlagi uprizorjenega imaginarnega potovanja v Ameriko v svoji oddaji na Novem radiu Beograd. V filmu potujemo s puncama od Beograda do ZDA, po Route 66 in po divjem zahodu lovimo koncerte Jacka Obliviana, ki ga na koncu srečata nikjer drugje kot v Beogradu. S filmom sta dekleti po(ne)srečeno prepletli iluzijo in resničnost ter s tem povzeli mistiko, ki jo lahko zakuha neka glasbena oddaja.

Danes glasbene oddaje in radijske postaje nimajo več takšnega kultnega statusa, vpliva ali mobilizacijske potence. Pravzaprav živimo v paradoksu: toliko radijskih postaj, a tako malo muzik(e). Zamišljene glasbene skupnosti se danes ne vzpostavljajo več na radijskih frekvencah, razširili oziroma nadomestili so jih drugi kanali in linki. Motorji scen ali posameznih glasbenih pojavov in gibanj pa so še vedno posamezniki in posameznice. »Bourdieu je kulturne posrednike ‘našel’ v medijskih, oglaševalskih in oblikovalskih poklicih, kjer ti posamezniki izumljajo in promovirajo nove kulturne oblike/žanre, ki so na pol poti med visoko in popularno kulturo (filmi, stripi, jazz, grafiti ipd.). Razumel jih je kot sodobne mnenjske voditelje in določevalce okusov (taste-makerje), ki si izmišljajo nove diskurze in kulturne prakse, ki legitimirajo njihove vrednote in življenjski stil. Mike Featherstone je poleg tega poudarjal, da so ravno kulturni posredniki tisti, ki so zaradi lastnih kulturnih dispozicij odgovorni za vzpon postmodernega potrošniškega etosa, in da postmoderne kulture ne gre razumeti kot splošne značilnosti sodobnega sveta, temveč kot posebno kulturo teh kulturnih posrednikov« (Bulc, Proizvodnja kulture, str. 11). Navedena primera Aleksa Lenarda in Marjana Ogrinca se zdita anahronistična za današnji čas, ko se – kako paradoksno – vse vrti okoli promocije. Ali pač.