Namesto spevnosti slikovitost!

Zgodba otroške opere Nežni velikan britanskega skladatelja Stephena McNeffa črpa vsebino tako iz prvin izročila, kot sta velikan in trgovec s čarovnijo, kot tudi iz sodobnejše in aktualnejše tematike, kot je poziv k varovanju okolja ter vključevanju »drugačnih« v družbo. Enodejanka za otroke govori o nesrečnem in osamljenem velikanu, ki se ga vaščani bojijo in ga zasmehujejo, ker ne zna govoriti. Nekega dne v jezeru opazi utapljajočo se deklico Mirando in ji reši življenje. Žal pa postane jezero zaradi strupenega »zvezdnega prahu«, ki ga vaščanom proda skrivnostni potujoči trgovec, onesnaženo in mu grozi pomor rib, zato pride velikan na idejo, kako jezero očistiti. S temi dejanji si pridobi prijateljstvo vaščanov, ki se zavedo, da so bili dotlej do njega krivični. 

Stephen McNeff (1951) je avtor številnih oper in inštrumentalnih del za različne zasedbe, ki posebno pozornost posveča glasbi, namenjeni otrokom. Njegove opere uprizarjajo vodilne koncertne hiše v Veliki Britaniji, Kanadi in Združenih državah. Nežni velikan (Gentle Giant) je v Veliki Britaniji dosegel velik uspeh, dvakrat je bil postavljen na oder operne hiše Covent Garden in postal železni repertoar. Zato si je Katja Konvalinka, umetniški vodja Slovenskega komornega glasbenega gledališča, želela to uspešnico, ki je tako zabavna kot poučna, predstaviti tudi slovenskemu občinstvu. V delu se peti in govorjeni solistični odlomki izmenjujejo z ansambelskimi, glasba pa je oblikovana s presenetljivo sodobnimi skladateljskimi prijemi, sploh če pomislimo na starost občinstva, ki mu je delo namenjeno. Na ljubljanski premieri v nedeljo, 4. decembra 2016, nas je v nabito polni Linhartovi dvorani Cankarjevega doma s svojo prisotnostjo počastil sam skladatelj.

Dvome o poslušljivosti slogovno precej sodobne in nič kaj spevne McNeffove opere je ob koncu predstave razblinila zadovoljna reakcija zelo mlade, a izjemno zbrane in zainteresirane publike.

Produkcijo, ki jo je pripravilo Slovensko komorno glasbeno gledališče v sodelovanju s Festivalom Velenje, Cankarjevim domom in Zavodom Morpheus, lahko brez zadržkov označimo kot zelo kvalitetno. Že po prvem vtisu je treba reči, da je sopranistka Eva Černe glavno vlogo deklice Mirande interpretirala nadvse prepričljivo. Pohvala gre predvsem njeni izjemni vokalni tehniki in jasni izgovorjavi, kar zahteva precej zahtevno napisan in obsežen part. Podobno je treba pohvaliti Matjaža Stopinška v vlogi Mirandinega očeta, čeprav bi iz igralskega vidika oba lahko še nekoliko bolj razvila značaj svoje vloge, saj glasba s svojo slikovitostjo ponuja za to dovolj opore. Nastop Irene Yebuah Tiran je bil vokalno manj izrazit, je pa zato igralsko precej temperamentno in prepričljivo oblikovala vlogo prodajalca zvezdnega prahu. Inštrumentalni ansambel pod vodstvom Simona Dvoršaka je z brezhibnim muziciranjem skladno podprl dogajanje na odru in predstavil tako značaje oseb kot dramatičnost zapletov, mestoma pa tudi nedolžno razposajenost likov. Glasba je skozi predstavo valovala z enakomerno zgoščenostjo barvnih učinkov, ki temeljijo na spretni inštrumentaciji in obilju disonantnih sozvočij. Ta se šele proti koncu predstave razredčijo v bolj tonalno in sPosebno kvaliteto je predstavi prinesla izvirna in naravnost očarljiva scenografija Barbare Kobal z animiranimi ilustracijami Miloša Radosavljeviča v režiji Kaye Tokuhisa.

Dvome o poslušljivosti slogovno precej sodobne in nič kaj spevne McNeffove opere je ob koncu predstave razblinila zadovoljna reakcija zelo mlade, a izjemno zbrane in zainteresirane publike. Za mnoge je bil to prvi obisk glasbenega gledališča, ki bo nekaterim zagotovo sčasoma ušel iz spomina, mnogi otroci pa bodo s starši prav gotovo še kdaj obiskali podobno predstavo v upanju na enako zabavno, prijetno in poučno doživetje. Žal pa (prav tako zagotovo) ne bo nihče izmed navzočih prepeval ali žvižgal kakšne McNeffove melodije.