Naprej brez načrtov

Drugo leto bo združba, zbrana pod imenom Demolition Group, obeležila trideseto obletnico delovanja. Takrat bo čas za zgodovinsko obdelavo dolge in ovinkaste poti od Gast'r'bajtr's prek frakcij Silver Baracudas in Del Masohistics do Demolition Group. Od naštetih je preživela slednja. Toda da ta ne živi od preteklosti, se je potrdilo v četrtek, 12. maja, ko se je s premiernim koncertom ob izidu nove plošče Planet starcev zatresel ljubljanski Kino Šiška.Ko se je skupina Demolition Group po nekajletnem premoru ponovno zbrala konec leta 2008 in zagnala dobro podmazano staro mašino v svoji garaži, je sprejela nekaj soglasnih odločitev: da nikoli ne bo posnela novega albuma, če ji to ne bo po volji; da za promocijo ne bo naredila ničesar in ne bo sodelovala v ničemer, kar ji ne bo po volji, ter da ne bo nikoli odigrala koncerta, ki ji ne bo po volji. Takšna kategoričnost in načelnost izvira iz bogate glasbene, poslovne in umetniške zgodovine, v kateri ni bilo veliko kompromisov. Zato pa je znala združba pogostokrat šokirati, obračati (beri: demolirati) in nakazovati (nove) tokove poslovanja na domačem glasbenem terenu. Staroborcem, pevcu Goranu Šalamonu, kitaristu Bojanu Fifnji, saksofonistu Jožetu Pegamu in njegovemu bratu Matjažu, ki skrbi za (pre)glasno zvočno sliko skupine, delata danes povsem enakopravno družbo mlajša brata-dvojčka Gregel, Ivica za bobni in Tomi na basu. Ko smo se v petek dopoldan sestali blizu kraja koncertnega zločina, je bilo jasno, da je bila noč prekratka za ureditev pokoncertnih vtisov, vendar dovolj dolga za učinkovito in jedrnato metastazo z Goranom Šalamonom, ki je po slabe pol ure pogovora na vprašanje, če ima še kaj posebnega za dodati oziroma sporočiti, odgovoril z »Ne!« in po kratkem predahu dodal: »Toliko sem se nagovoril zadnje tedne, da ...«
 

Na poti na intervju sem se vozil po Ljubljani mimo reklamnih panojev in za plakatom za vaš včerajšnji koncert v Kinu Šiška je bil plakat z Naomi Campbell. Rekel sem si, poglej si te mladce in starce. Kako vam je, ko se srečate na reklamnih plakatih v vrsti z obrazi, kot je omenjena manekenka, ki reklamirajo različne znamke, parfume, pivovarne?
Ne gane nas. Konec koncev smo se sami postavili na to mesto in v to vlogo, sploh za koncert v Kinu Šiška. Kar se tiče tržnega dosega in števila poslušalcev, ki jih pritegnemo na koncerte, smo majhen bend. In Šiška je za nas ogromna dvorana. Brez večje promocije in ostalih stvari, ki sodijo zraven, je naš doseg okoli tristo obiskovalcev. Za več od tega, kar Kino Šiška tudi je, in za dobro obiskan koncert, je pač treba poseči tudi po marketinških prijemih. S tistim, kar se mora in kar je treba narediti, se ne obremenjujemo, sprijaznimo se s tem. Vendar v tem ne gre iskati nekega premika v delovanju skupine. Naša srca še vedno bijejo za mali, butični, klubski, živi in z energijo nabiti rokenrol.

Ne glede na to, da pripadate bolj klubski sceni, niste eden od, temveč edini slovenski bend, ki je nastopil na San Remu. To sprašujem v aktualnem evrovizijskem ozračju, ko se številni naši pevci in pevke spominjajo svojega velikega, triminutnega hipa v karieri, ko so peli popevko na Evroviziji. Vi pa ste leta 1988 odigrali cel koncert na San Remu.
No, ja, koncert?!! Toliko, kolikor je bilo namenjeno skupinam za nastop. Imeli smo svojih petnajst do dvajset minut. V času osrednjega dela programa San Rema se je odvijal tudi tako imenovani San Remo Rock, in v tem segmentu je bil tudi »alternativni rock«. Takrat smo nastopili z za našo generacijo zelo znano skupino The Fall (www.visi.com/fall/), ki je bila glavna zasedba našega sklopa. Ta nastop na San Remu ni bil skok v tuje, mrzlo morje, je pa bil podoben tistemu, kar si izpostavil v prvem vprašanju. Takrat smo pač delovali v okviru založbe (Hiara, ki je bila podzaložba italijanske diskografske hiše Cruisin’, op. p.), ki se je posluževala tudi bolj komercialnih prijemov. Če smo hoteli sodelovati z njo, smo morali početi tudi takšne stvari. Ko zajadraš z vetrom glasbene industrije in tistim, kar ta narekuje, to še ne pomeni, da avtomatično izgubiš že tudi svojo identiteto. Izgubiš jo, če ti to postane osnovno vodilo. Nam so vse te promocijske zadeve predvsem pomožno sredstvo v službi glasbe, ki jo igramo in delamo.

Ne glede na to, na kateri strani si, komercialni ali nekomercialni, če želiš pritegniti pozornost, je to še vedno in zmeraj posel.
Seveda, vendar ne posel v smislu komercialnosti, ampak v smislu vloženega dela. Kjerkoli želiš karkoli narediti, je to vezano na količino dela, ki ga je treba v to vložiti. Če ga ne vložiš, potem ni rezultatov. Sem in tja se sicer zgodi kakšen eksces in nekomu uspe brez večjega vložka, vendar to nikoli ne bo pravilo.

V svoji karieri ste se poigravali z različnimi sponzorskimi znamkami. Ob izidu plošče Demolition Group Plays Gastrbajtrs (KifKif, 1993) je bil vaš sponzor uvoznik viskija ...
Poglej! Sex, drugs and rock and roll! Vedno gre iz roke v roko.

Bili ste svojevrstna predhodnica vsega tega, kar se danes dogaja v našem glasbenem poslu, ki pa je vedno bolj skomercializiran. Kako gledate na komercializacijo glasbe brez vsebine?
Dobil boš pričakovani odgovor. Vsebina je vedno na prvem mestu. Če ni vsebine, potem je vse ostalo brez veze. Če pa je vsebina, in to močna vsebina, potem je s preostalim ne moreš ne okužiti ne uničiti. Ostala bo! Prvo mora biti vedno vsebina, potem lahko pride vse drugo.

Ob vaši vrnitvi je bila na prvem mestu vsebina?
Tako je. Ponovno delo! Nismo se vrnili, da bi nostalgično reproducirali neki čas, ki je mimo, in poskušali zadovoljiti fane naše generacije, ki jim trenutna glasbena industrija in tisto, kar ta daje, ne nudi ničesar oziroma ne najde segmenta, ki bi jih zadovoljil v nostalgičnem smislu, se pravi s tistim, kar jim je bilo nekoč všeč. Ne vračamo se zato, da bi jim ponudili to. Dejansko smo spet začeli igrati z namenom, da bi delali in pisali novo muziko. Potem pa je spet nastopila stara komercialna finta – za pomoč pri tem, kar delamo, uporabljamo tudi stare skladbe.

Kdo danes dela za nas? Z Gast’r’bajtr’s ste pred skoraj tridesetimi leti peli, da Japonci delajo za nas, danes pa so že passé ...
Da, Japonci so passé. Ne vem, kdo dela za nas. (smeh) Če se postavimo v realni svet, potem vsi delamo za nekoga, nihče pa ne dela za nas.

Z naslovom nove plošče, Planet starcev, ste se postavili v zelo zanimivo igro. Na eni strani kritizirate današnji čas in njegove zakonitosti, po drugi pa se kažete kot starci, ker konec koncev niste več mlado ime na naši glasbeni sceni. Kako gledate na mlade izvajalce, ki se prilagajajo trenutni situaciji?
Pravilom starcev!?!

Tako je!
Prav na to smo hoteli opozoriti, vendar temu ne bi rekel kritika. Morda je to prehuda beseda. Če kritika ni podprta s predlogom rešitve ali ne nudi sprememb in izhoda, je navadno kritizerstvo. Našo ploščo razumem bolj kot ugotovitev, kot preizpraševanje nas samih, ali pravilno vidimo svet, v katerem živimo, se pravi kot iskanje tistega, kar bi bilo pravilno videnje tega sveta. Pa naj bo dobro ali slabo. Jemljem jo kot zapis, dokumentacijo in ugotovitev stanja in pregleda današnjega sveta, ne kot kritiko.

@http://www.youtube.com/watch?v=H78caZWw5fo@

Nastali ste v nekem drugem času. Ko primerjate tisti čas z današnjim, najdete kakšne razlike? Sam med »-izmi« ne delam razlik, bolj se mi zdi, da gre za vprašanje duha časa.
Težko je biti objektiven in težko je primerjati tisti čas z današnjim. Takrat smo bili stari petindvajset, trideset let, zdaj smo stari petdeset let. Petindvajsetletnik ne more gledati na čas in družbo okoli sebe enako kot petdesetletnik. Tako da primerjava ni mogoča. Če pa poskušamo biti objektivni, potem mi je bil tisti čas ljubši od današnjega. Boljše sem se počutil v njem. Ampak zakaj? Zato, ker sem bil star petindvajset, trideset let, ali zato, ker je bila dejansko neka razlika? Res se mi zdi, da je bila. Takrat je bilo prizadevanje človeka, da bi se zgradil, da bi se nadgradil, da bi iz sebe naredil nekaj več, podprto z velikim trudom, da si nekaj drugega od tistega, kar diktira uradni režim. Če pa bi hotel danes nekaj graditi, bi moral vložiti izredno veliko truda, da bi odmislil in odklonil vse, kar drugi vsiljujejo in ponujajo. Danes je visoka vrednota samospoznavanja odpovedovanje, takrat pa je bila želja najti, doseči ali dobiti. To je ta bistvena razlika med takrat in danes. Takrat smo gledali in rinili naprej, danes bi se morali tiščati nazaj. Prav to nakazuje naslov komada Planet starcev. Da bi se neka stvar spremenila in izboljšala, prava pot ni iskanje in vzpenjanje naprej, ampak korakanje nazaj. In to je avtomatsko stara, konservativna družba.

Bi lahko rekli, da nekoč ZK, danes Facebook?
Da, absolutno! Tukaj bi lahko povlekel še paralelo z religijami oziroma verstvi, ki producirajo in potencirajo iluzije.

Prav to želite povedati s celotno ploščo in njenim oblikovanjem, v katerem so uporabljeni znaki in citati iz besedil.
Tako je.

Kako gledate na svoje vrstnike, ki danes zasedajo pomembne politične in družbene funkcije?
Tudi mi smo del tega establišmenta ... Poglej, slabo se počutimo! Pridejo trenutki, ko nas zaradi tega zapeče vest.

Ste zaradi tega toliko glasnejši?
(smeh) Ne, glasni smo zato, ker slabše slišimo. Glasnost je še eno orodje, ki potencira željo, da pritegneš pozornost.

Demolition Group že z imenom zahteva glasnost oziroma ponazarja agresivno glasnost. Vendar če si danes glasen, prej odženeš, kot pritegneš.
Saj ni važno! Pri nas ni važna ta široka, komercialna, vseljudska komponenta. Mi govorimo tistim, ki nas hočejo poslušati.

Ploščo Planet starcev ste naredili brez posrednikov in zunanjih producentov. Je to način, kako zaobiti vso to popolno komercializacijo glasbenega posla, ko sta etiketa in producent pomembnejša od izvajalca?
Seveda je to način, zato smo tako tudi delali. Ne bi si pa upal trditi, da je to edini možni in najboljši način za primerno, ustrezno, nediktirano zapakiranje vsebine. Obstajajo tudi drugi načini. Za nobeno stvar ne moremo trditi, da je a priori slaba, recimo za producenta. Ta v glasbenem smislu ne igra tako hudo slabe vloge. Izvršni producent je tisti, ki diktira in je glavni, in to ni vedno slabo; vendar praviloma tudi dobro ni. Je pa možna še druga smer razvoja, da namreč tisti, ki se spozna na to svetovalno in usmerjevalno delo izvršnega producenta, veliko in dobro prispeva k samemu projektu.

Ko ste se ponovno sestali, ste si za princip svojega dela postavili pravilo, da sproti delate in snemate pesmi ter jih objavljate na svoji spletni strani. A potem se je zalomilo.
Ni se zalomilo. Zgodilo se je tisto, kar pravi stari pregovor: »Zarečenega kruha se največ poje.« Na začetku je kazalo, da bomo vsaka dva, tri mesece imeli po en komad, ki ga bomo posneli in obesili na spletno stran. Nato je prišlo obdobje, ko so v mesecu dni nastali trije ali štirje komadi. Zelo hitro se je izkazalo, da iz skic nastaja material, ki se ga da zelo konsistentno in brez dodatnega napora spraviti v format albuma. Pokazala se je še ena prednost v primerjavi s produciranjem komada za komadom oziroma sistema singlov: da namreč lahko album dopolnimo tudi vizualno, grafično in z drugimi vsebinami, kar je stvari še bolj kompaktno skompletiralo in zaokrožilo v eno celoto. In če je to možno, zakaj tega pač ne bi naredili!

Vmes so se zgodile tudi kadrovske spremembe. Ko sem vas včeraj gledal, se je zdelo, da sta brata-dvojčka Gregel, ki tvorita vašo ritem sekcijo, prinesla novo ravnotežje v skupino. Ne vem, če imam prav, vendar se je včeraj, sodeč po slišanem in videnem, vzpostavil mir v bendu.
Dejansko je tako; sploh kar se tiče teh neglasbenih konfliktov, vlada zdaj zelo umirjena, prijetna in domača atmosfera. Čeprav sta si brata-dvojčka karakterno popolnoma različna.

Kot plus in minus?
Tako je.

Preteklosti sva se že dotaknila. Kje se vidite čez dvajset let?
Ne vem in sploh se ne obremenjujemo s tem. Zadnji dve leti nismo delali nobenih planov, nismo imeli nobenih načrtov. Iz tega obdobja brez načrtov se je izcimilo veliko več, kot če bi načrtovali in razmišljali, kako naprej. Sploh se nočemo ukvarjati s tem, kaj bomo dalje in kako naprej. Po dolgem času se nam je zgodilo, da so nam po zaključku dela na albumu ostale še dve, tri hudičevo dobre skice, ki jih nismo dali na ploščo. To je baza, na kateri bomo delali naprej. Prav! Reciva tako: naprej bomo delali v smeri naslednjega albuma.

Tudi po plošči Planet starcev lahko povlečemo sklep, da sploh ne iščete svojega glasbenega izraza, ampak da z njim samo še tolčete.
Do zdaj smo tolkli, morebiti pa bomo na naslednji plošči malo počivali. (smeh) Če po tridesetih letih ne bi imeli svojega glasbenega izraza in če ne bi bili izkristalizirani, kot smo, da takoj, ko slišiš našo pesem, veš, da gre za Demolition Group, potem bi bilo nekaj narobe.

Je to lekcija za vse, ki s kompromisi iščejo svoj glasbeni izraz in tako vzpostavljajo komunikacijo z občinstvom?
S kompromisi ne boš prišel nikamor. To zdaj definitivno lahko rečem. Ne drži pa definitivno obratno, namreč, da ti brezkompromisnost nujno zagotavlja možnost za uspeh. S kompromisi ne prideš nikamor. Sam imam eno še bolj radikalno mnenje, ki pa ni nujno, da je pravilno in je morda celo zelo zastarelo, ker sem pač star človek: če mlad bend, ki začne delati, ne začne z glavo skozi zid, če ne začne agresivno, če ne začne jezno, če ne začne uporniško, nepolikano, pa ni važno, ali je to sproducirano in odigrano izvrstno ali vrhunsko, če torej ni jeze, če ni trme, če ni upornosti, potem iz tega – mislim – ne bo nastalo nič prebavljivega.

@http://www.youtube.com/watch?v=3A5RtX_fPEw@

@http://www.youtube.com/watch?v=a9_7DfbYiXk@