03.08.2021

Obvezno izbirne vsebine

Big Foot Mama se je na Akustiki vdala in izštekala svoje adute. Zaradi zunanjih okoliščin. Morala se je zgoditi pandemija, da so fantje odložili električne kitare. Ne pa svojega bistva.

Jaša Lorenčič

Akustika

Big Foot Mama

Akustika

NIKA Records
2021

»Kako na novo peti nekaj, kar moraš peti kakor vedno? Big Foot Mama je bila v gostovanju na Izštekanih res nekaj, kar še ni bila. In v tem ravno Big Foot Mama. Morda celo še bolj.« Big Foot Mama se je na Akustiki vdala in izštekala svoje adute, zaradi zunanjih okoliščin. Morala se je zgoditi pandemija, da so fantje odložili električne kitare. Ne pa svojega bistva. Najbolj so se slekli pred Tomažem Rousom iz Siddharte. Potencial je bil za več. Sploh ko se posluša celotni album. Škoda le, da niso iz zavidljive diskografije, ki kljub žanrski zvestobi še zdaleč ni pregovorno enolična, potegnili ščepcev norčavosti, šegavosti, odbitosti.​

Tako smo zapisali decembra po nastopu na Izštekanih, ki bil v drugi polovici devetdesetih za ljubljansko orto rock zasedbo prelomen. V času spletnih koncertov in pandemičnih omejitev pa je neizogiben. Kot dejstvo, realnost, nuja. Časi so bili takšni, da niti Big Foot Mama ni več mogla biti izjema svoje sorte. Ne, tudi Big Foot Mama, klasični kitarski rock bend, je postala Akustična

»Big Foot Mama bo koncertni posnetek izdala, kakor je zdaj redna praksa pri Izštekanih, in potem odšla na turnejo. Ali bo ta v celoti akustična, kar je vmes postala redna praksa za Siddharto, Mi2 in Dan D, bo pokazal čas,« je bil še naš tipajoči pogled v še eno omejeno poletje, nenaklonjeno masovkam, kakršna je bila predvidena za jesensko trideseto obletnico v Stožicah. 

Big Foot Mama je pregovorno in skoraj že kultno trmasto vztrajala pri elektriki. Da, celo na Izštekanih leta 1999. Takrat se je razgalila le do debele tančice neakustike. Če pa se je že odločila za akustiko, je šlo za nastavke (Garbage, Oklep) ali zafrkancijo (Matr je mr'z) ter šele nato za zrelejši, ampak še vedno odmerjeni presek (Kratek stik, Pot do sonca). Nikoli za konkreten, celosten, »celovečerni« odmik. Akustika je bila za Big Foot Mamo vedno možnost, nikdar izbira. In zagotovo ne kot album. Do zdaj. »Smo v malo drugačni zgodbi, ker so takšni časi,« je Grega Skočir nedavno priznal na Festivalu Lent. Neprestano je ponavljal, da gre res za drugačno zgodbo. Pojasnilo, ki je skoraj mejilo na argument, češ, zakaj se to sploh grejo. »Tudi mi imamo tremo, jebiga, če si trideset let v eni zgodbi, je težko biti potem naenkrat v drugi, ampak saj se bomo morali navaditi, vsaj to poletje.« Tako je bilo rečeno v Mariboru pred občinstvom, kjer je zasedba potrebovala približno toliko prilagajanja kot občinstvo. Toda trema se je poznala že decembra v studiu 1 na TV Slovenija, ko se je zgodil koncert, ki je postal album. 

Najboljši dokaz je napaka, ki se je pripetila Skočirju po uvodnem dvojcu »nujnih« komadov s prve plošče. Napaka, ki je nehote spomnila na komade BFM ikoničnih Slona in sadeža, ko sta ob petnajstletnici zasedbe preigrala vse komade na en akord in lucidno pokazala, da so vsi komadi, no, enaki. Celo tedaj, ko so drugačni. In zdaj so. Tudi na albumu ostaja namreč zapisano, da je znani uvodni verz iz Male nimfomanke, »lepo se vede / lepo se obnaša / v šolo hod' / kretenov ne prenaša«, Skočir nato preveč prepričano ponovil v Črnem tulipanu, komadu, kjer se tako nezgrešljivo ponavljajo verzi, začenši z »jaz sem«. 

Album Akustika je primarno koncertni album, vendar ne povsem. Že zato, ker se loči od ostalih izvedb Izštekanih, ki so v minulih treh letih v vse zvestejšem tempu izšli pri ZKP RTV Slovenija v čim bolj izvirni, radijsko-koncertni izkušnji, torej z uvodom in vsaj enim komentarjem Jureta Longyke. Big Foot Mama je tu izjema, znova. Akustika je resda zapis koncerta, toda večina dovtipov in izmenjav je izrezana. »Pa smo se nasmejal ...« ta komentar Skočirja po omenjeni zamenjavi na začetku Črnega tulipana je redek, skoraj ekskluzivni insert. Škoda. Akustika je po svoje primarno (pred)poletna vizitka, kakšna je oziroma bo Big Foot Mama v »sedeči« verziji. Dobrodošla vizitka. Kajti v živo, na koncertu, je vsekakor preskok. Pa tudi še po več poslušanjih albuma je izkušnja precej bolj čuteča, saj so komadi že pregovorno slečeni, pri čemer se skupina, tako razgaljena, šele sčasoma zares počuti udobno. Komadi sami zase tokrat izstopajo precej manj, bolj pritegnejo v celoti. Če namreč Črn tulipan deluje na poskok, skoraj kot country rock, se že pri Slabem spominu zgodi, da toliko bolj v ospredje stopijo besedila. In Skočirjeva interpretacija. Na koncertih si pomaga z nagovori, na plošči pa mu vestno oporo nudi izstopajoči električni bas Alena Steržaja. Toda to je predvsem plošča zrelega rockovskega pevca. Že pri Vrn' se k men ni bližnjic. Skočir se tega zaveda in mojstrsko znotraj lastnega registra vseeno skuša z glasom opisati zgodbo. Menjava vokalne osebnosti med verzom in refrenom je nekaj, kar na običajnem koncertu zagotovo ne bi tako izstopalo. 

Svoje je na Akustiki vseeno morala dodati tudi zasedba, v kateri gostujeta Blaž Sotošek (tolkala) in Žiga Jan Krese (spremljevalni vokali), zasidrana v kitarskih rifih. Presežek je v tem oziru komad Rola se, ki je zdaj obrnjen na glavo: če je pesem zaslovela, ko je vedno bolj hitela k ponavljajočemu se refrenu, je zdaj bistvo na blues rifu, kar je v rokah Zorana Čalića. Kakor da je čakal na točno takšno priložnost, v želji, da bi ob vselej enakovredni podlagi Daniela Gregoriča lahko pokazal še več. Akustika je tukaj popustila, distorzija je nezgrešljiva, a nemoteča. Ravno pravi ščepec je je, ki ne deluje kot goljufanje. Da se še tako tradicionalen, znan komad povrhu izkaže kot legitimna popevka. 

In če so trše pesmi na »unplugged« izvedbah praviloma nov vidik stare klasike, ki jim bo vedno manjkalo ostrine, je tudi osnovni potencial Akustike v počasnejših, baladnih, liričnih komadih. Big Foot Mama jih je skozi diskografijo premogla, vendar praviloma produkcijsko previdno ohranjala v preverjenih okvirih. Nikoli čez obzorje, vedno na vidiku znanega sveta. Sanja se ti ne (Plameni v raju, 2018) je najdaljši, najkonkretnejši odmik celo od novega preverjenega sveta – Skočir že na melodiki izpiha, kar potem izpoje. Je pesem, ko je drznejši aranžma zadihal, ker si je dovolil vzeti čas in prostor. Se pa šele na takšnem albumu zgodi pogosto trpka in trda primerjava: med prebojnimi začetki in poskusi, kako uspešne začetke na novo osmisliti. Komad Nekaj je na njej se nemara aerosmithovsko oprime kitar, a obstane nekje med pričakovanimi žanri. Ima poudarjeni refren, in to do točke, da je ta še preočiten, vendar ne tako samoumeven kot v Rola se. Zato Skočir na tej točki deluje skoraj tako, kot da nima varne podpore zasedbe, da bi našla novo izraznost. Obenem se pričakovano šele v novejših komadih zgodijo daljše solaže, na primer v komadu Normalen, ki izstopa na zaenkrat zadnji plošči Plameni v raju. Na Akustiki je še najbolj soroden začetkom, vendar obstane nekje vmes med mladostnim rock'n'rollom in zrelejšim vidikom: »Rad bi bil normaln, da bi se lažje pogovarjal / z junaki, rekorderji, pozerji in bleferji, / Rad bi bil normaln, da ne bi več kasiral / začudenih pogledov, apatičnih sosedov.« 

Sklepni del koncertnega albuma pričakovano pripade trem standardnim hitom in potencialnemu eskapizmu, ki pa je znova le nedosegljivi potencial. Garbage (Hip hop med nogami) je bil že v osnovi hibrid, neke vrste mini biografija zaletavo uspešne kreativnosti benda, ko je v njem še predel Miha Guštin – Gušti. Uvodni verzi so bili namreč že v Začari me na prvencu Nova pravila (1995), kjer je, kakor se je kasneje smejal Skočir, Gušti zgolj skušal igrati slide kitaro. Garbage je bil nato na Kaj se dogaja? (1997) v flegmatični izvedbi prav tako delno akustični komad in predvsem video provokacija, sčasoma pa je postal skoraj hit, ki se je res dobro staral. Vse bolj. Nikdar zlajnan. Zdaj se je še bolj sproščeno upočasnil ter dobil celo reggae odtenke, kar kaže na pripravljenost zasedbe, da celo v tako železnih komadih vendarle skuša najti nekaj novega. Niso pa fantje šli do konca, saj se Garbage ne prepusti reggae vibracijam. Nekdanji Vitezi o'bložene mize so se ustavili, kjer je ravno Pero Lovšin šele žanrsko začel. 

Prav pri takšnih komadih manjka tisto, kar si je Big Foot Mama drznila že na samem začetku. Ne na glavo, ampak ko je v komadu Lovro uporabila saksofon. Ki je prav zaradi tega vedno ostal neuslišana želja publike. Ampak v zameno je po Ritmu mladosti 2017, kjer je komad prvič zazvenel zares drugače, takrat v duetu s Siddharto, ponudila antikitarski Led s severa. Rock standard, komad, ki je prepozno postali skorajda nuja in skorajda ponarodel. Toda presežek Akustike je ravno Led s severa, že zato, ker Tomaž O. Rous (Siddharta) na klavirju odšteva akorde malenkost drugače, kot je to na (v originalu Guštijevi) kitari. Ne precej, a dovolj, da je od Skočirja taka klasika terjala precej več. Na tej točki je to več kot le uspešen izziv, skoraj preskok za ranljivega in ranjenega pevca, ki mu do tako prepričljive interpretacije pomagajo spremljevalni vokali. Mimogrede, ni prvič, da je prav Siddharta poglobila in razširila izraznost Big Foot Mame. Leta 2006 je že skladba Neki sladkega na Gospodarskem razstavišču dobila opazno dodatne dimenzije. 

Dvanajststrunski Užitek na Replay je igrivo migetanje s skladbo, ki je (ne)pričakovano radijska, ampak tudi ob Steržajevem nepričakovano pronicljivem bas solu ostane to, kar je. Za razliko od Nisem več s tabo. Hit, kjer je uvodni solo postal morda celo najbolj znan slovenski (rock) rif. Ta se zdaj pojavi šele po začetnih verzih, kar samo potrdi obrat, da sta Skočirjeva prezenca in naracija tisti, ki sta toliko bolj izpostavljeni. Skladba Nisem več s tabo je slečena do golega in v takšni izvedbi težje zraste, ne glede na trud Jožeta Habule ali Steržaja, čigar bas neutrudno skuša zapolniti manjkajočo hreščanje kitar. Po svoje je škoda, da se Big Foot Mama ni sama lotila še katerega od svojih lastnih »spomenikov« v maniri, ki je doletela Led s severa. Tako pa na Akustiki sklepna Pot do sonca že predčasno izpade kot nagrada za uspešno opravljeno delo. Taborniško prepevanje v krogu. Kot je bilo nekoč, kitare in sonce. Ne več mraz, ki je bil zimski hec. Pot do sonca je sproščen, a premišljen odgovor na Matr je mr'z in dejanski akustični presežek, najboljši blues rockovski izdelek. Pozen, prepozen. 

Big Foot Mama se je na Akustiki vdala in izštekala svoje adute, zaradi zunanjih okoliščin. Morala se je zgoditi pandemija, da so fantje odložili električne kitare. Ne pa svojega bistva. Najbolj so se slekli pred Tomažem Rousom iz Siddharte. Potencial je bil za več. Sploh ko se posluša celotni album. Škoda le, da niso iz zavidljive diskografije, ki kljub žanrski zvestobi še zdaleč ni pregovorno enolična, potegnili ščepcev norčavosti, šegavosti, odbitosti. Ko so bili vsej rigidnosti navkljub vseeno kreativno izštekani. Torej Lovro ali Buldožer (Nova pravila, 1995), Predsednik in Matr je mr'z (Kaj se dogaja, 1997), Nov dan in Mene ne more (Tretja dimenzija, 1999), Oklep in Tattoo (Doba norih, 2001) ... 

»Ne nas vabit še tako kmalu, naj pridemo z elektriko, ker ne znamo več, haha,« se je Skočir delno prepričljivo zasmejal precej zgodaj na koncertu na Festivalu Lent, ko je Akustika že bila dostopna. Malo zares, malo za hec je tako mimogrede nakazal, da se je pač celo Big Foot Mama morala prilagoditi. Akustika bo zatorej najbrž kvečjemu sčasoma pridobila na teži in ne sedaj, ko deluje kot vmesno postopanje v pričakovanju, da bo enkrat spet tako, kot je vedno bilo.