Polet balona kot čuječna meditacija

Neža Knez je umetnica raziskovalka, ki se ukvarja s »hibridnimi formati, ki združujejo diskurzivne in poetične principe umetniške prakse«, pri čemer nanje gleda kot na »neločljive od vsakdanjega življenja«. Pri tem se posveča razvijanju odnosov in povezav, ki pri tem nastajajo. Pod okriljem Zavoda CONA je pripravila zvočni sprehod z naslovom Sledim in za iztočnico izbrala vremenski balon. Pripovedovalkin namen torej ni le kronološko obeleženje poti, marveč nam to približa kot vabilo k ponotranjenju poti v smislu iskanja povezave z naravo, k čuječnemu osredotočanju na pot, ki je hkrati iztočnica za naše odzivanje nanjo, k odklopu od fizičnega in vstopu v meditacijo, k usmerjanju osredotočenosti na posamezne vtise, ki vodijo k ponotranjenemu doživljanju tukaj in zdaj.

Zvočni sprehod po hribu ljubljanskega gradu smo združili s subtilno čuječno pripovedjo in povabilom, naj se prepustimo trenutku. Spremljali smo vzpon, polet in pristanek balona, pospremljenega z glasom vremenarja in intervjuji strokovnjakov, opremljenimi z zvoki, povezanimi s samim dogajanjem ter poetično obarvanim besedilom, v katerem sta se mešali refleksija umetnice in objektivna pripoved meteorologa. Prepletanje teh dveh polj ob zvočno bogati opremi nas je potegnilo v zgodbo v zgodbi, s prizori s hriba, pogledi na mesto, oblaki, balonom. Pozornost nanje je nežno usmerjala umetnica, ki se je med pripovedjo posvetila posameznim trenutkom in usmerjala našo pozornost nanje kot neke vrste čuječno meditacijo. Rdeča nit sprehoda je bilo zasledovanje balona, v katero so se vpletali razmišljanje o »srečanju in prepuščanju mnogoterim snovem« ter subtilna navodila, kam naj usmerimo pogled – k mestu, oblaku ali simboličnemu balonu v rokah umetnice, ki je tega v nekem trenutku prebodla in s tem simbolizirala konec poleta. S samim poletom balona smo se lažje poistovetili tudi zaradi ledene kocke, ki smo jo prejeli v otip kot prikaz temperature zraka, po katerem plove balon. Med posameznimi postanki se nam je odstrlo reflektirano razmišljanje o »trenutkih srečanj in prehajanj mnogoterih snovi in volumna«, obenem pa nas je slišno zvočno okolje distanciralo od fizičnega, tako da smo se lažje vživeli v pot balona, v ozračje, minljivost poti (počeni balon), razmere (kocka ledu kot ponazoritev atmosfere) in se navezali na razmislek (pripoved vremenarja in refleksija umetnice). 

Pripovedovalkin namen torej ni le kronološko obeleženje poti, marveč nam to približa kot vabilo k ponotranjenju poti v smislu iskanja povezave z naravo, k čuječnemu osredotočanju na pot, ki je hkrati iztočnica za naše odzivanje nanjo, k odklopu od fizičnega in vstopu v meditacijo, k usmerjanju osredotočenosti na posamezne vtise, ki vodijo k ponotranjenemu doživljanju tukaj in zdaj. Pot in nebo z oblaki nad nami ter samo pripoved doživimo kot vabilo na pot v Baudelairovem smislu1, kot meditacijo o trenutku in minljivosti, o lepoti oblakov in fascinantno osvobajajočem poletu v nebo, kjer veljajo drugačni zakoni, druga atmosfera, od koder je pogled na svet drugačen. Z letom balona pobegnemo iz konkretne realnosti v avdiovizualno meditacijo, ki nas sprosti in hkrati ojača našo dovzetnost za pojave, in ti nenadoma postanejo središče naše zavesti in s tem novi svet, ki se od zunaj vtihotapi v nas in nas prerodi. Tako kot oblaki Tujca.

1 Charles Baudelaire: Vabilo na pot (prevod Jože Udovič)

 Sestra, otrok, bilo
    bi zares prelepo
tja daleč skupaj oditi!

   Ljubiti na moč, 
   umreti nekoč
v deželi, kot ti čudoviti!

   Luč vlažna lahnó
   tam obliva nebo
in s čarom skrivnostnim mami

   kot ogenj varljiv, 
   ki v očeh se je skril
in ki ti gori za solzami. 

Tam vse je red, ubranost, mir,
  lepota, slast, razkošja vir.

   Tek dolgih let
   je pustil svoj sled
in v sobi polepšal opravo;

   cvet redek in tih
    bi spajal svoj dih
z ambre drhtečo vonjavo, 

   lesk stropov in tal, 
    odsev ogledal
v razkošju vzhodnem izbranem, 

   vse pelo tedaj 
   bi duši skrivaj
v jeziku domačem in znanem.

Tam vse je red, ubranost, mir,
lepota, slast, razkošja vir.

   V prekopih vrst,
    se ladje in spe, 
vse potepuške in bele;

   da spolnijo ti,
     kar duša želi, 
od konca sveta so prispele.

   Poslavlja se dan, 
    obliva ravan, 
prekope in mesto širno, 

   vijolično zlat;
   svet lega spat
 v vročo svetlobo večerno. 

Tam vse je red, ubranost, mir, 
lepota, slast, razkošja vir.