Regionalni glasbeni festivali

V Evropi se je skozi stoletja razvijala ideja glasbenega festivala kot specifične oblike organizacije glasbenega življenja. Kot del evropske glasbene tradicije so se festivali v zadnjih desetletjih močno razširili in se v kontekstu splošnega razvoja tudi nujno usklajevali z novimi idejami in družbenimi potrebami. V teh okoliščinah glasbeni festivali iščejo svojo pot razvoja v povezavi z dejavnostmi, s katerimi najdejo skupne interese. To je predvsem turizem in ob tej vzajemni koristi postaja simbioza turističnih interesov in festivalskih ambicij v marsikaterem pogledu zelo razširjen koncept sodobnega festivala. Vendar obstaja v praksi latentna nevarnost, da se festivalski program sestavi bolj po željah turističnih agencij, ki se nujno osredotočajo na dobičkonosno poslovanje, kot pa po umetniških kriterijih, ki so imanentni glasbenemu festivalu kot umetniškemu projektu.

Drug pomembni segment pri uresničevanju programov glasbenih festivalov je v zadnjem času koprodukcija, in sicer ne le regionalna ali državna, pač pa, v skladu z globalno omreženimi, predvsem finančnimi interesi, koprodukcija na mednarodni institucionalni ravni.

Razen pri racionalizaciji stroškov so se koprodukcije izkazale še posebej koristne pri uresničevanju opernih projektov, saj so omogočile večjo konkurenčnost pri izbiri izvajalcev, kombinacijo različnih izkušenj v okviru timskega dela, razširile pa so se tudi možnosti za distribucijo postavljene predstave.

Mednarodna različica koprodukcijskega festivalskega modela je zelo šibko odmevala v državah vzhodne in jugovzhodne Evrope, zlasti tistih s skupnim imenovalcem »tranzicijska država«. Pri teh je bolj ali manj šlo za zaprte prostore, v katerih se je funkcija kulture istovetila z njeno uporabnostjo v dnevni politiki, medtem ko je bilo njeno financiranje praviloma pod okriljem države kot dejansko edinega ali vsaj najmočnejšega mecena.

Ta model je v nekoliko drugačnih okoliščinah zaživel tudi v današnjem globaliziranem svetu, v katerem korporativistična ideologija kulturi prav tako pušča zelo malo avtonomnega prostora in jo želi, zato da bi dosegla svoje interese, instrumentalizirati na enak način, kot so to počele vse prejšnje totalitarne ideologije. Glasbeni festivali niso nobena izjema.

Preferirani festivalski model po celotni Evropi (če ta celovitost predpostavlja priznavanje in reafirmacijo evropske kulturne enotnosti v vseh njenih različnostih, kajti ravno te tako bogatijo enotnost) bi moral biti model t. i. regionalnega festivala. V svoji osnovni ideji (z načelno podporo Evropskega združenja festivalov / European Festivals Association) bi se morali regionalni glasbeni festivali uresničevati kot značilno evropski festivalski produkt, ki temelji na lokalnem podjetništvu in je trdno ukoreninjen v življenju lokalne skupnosti. Regionalni festivali predstavljajo model avtonomnega umetniškega projekta, katerega financiranje je v največji možni meri ločeno od državnih institucij in njihovega političnega vpliva. Regionalni festivali bi kot umetniška manifestacija morali izdatno prispevati h kulturnemu in družbenemu razvoju regije, kjer potekajo, igrati bi morali pionirsko vlogo pri ustvarjanju inovativnih programskih vsebin, ki vključujejo tudi izobraževanje, podpirati bi morali tudi regionalne umetniške programe ter zagotoviti možnosti zaposlovanja lokalnega prebivalstva.

Regionalni glasbeni festivali delujejo po načelu spoštovanja standardov evropske glasbe, ki so se gradili skozi stoletja, njihova edukativna vloga pa se dejansko kaže skozi inovacijo privlačnih oblik funkcioniranja vsebin, ki trajno vplivajo na oblikovanje kulturnega profila okolja, kjer potekajo. To hkrati pomeni, da regionalni glasbeni festivali skrbijo za obnovo svojega občinstva tudi z ozaveščanjem ljudi o njihovih kulturnih potrebah.

Sedanji evropski totalitarni politično-monetarni ustroj, ki ga vedno bolj prepoznavamo kot del globalne korporativistične mreže, torej kot tvorca nečloveškega in nekulturnega okolja, slabo podpira vsakršno obliko izražanja individualnih vrednot, kritične zavesti, znanja pa tudi spominov. Kultura je spomin (ali ga vsaj predpostavlja) in v tem kontekstu lahko vsako prizadevanje za uresničitev glasbene manifestacije v obliki regionalnega festivala razumemo kot netipičen projekt.

Gre namreč za ustvarjalni napor, da bi se v okviru specifičnih potreb in interesov prebivalcev neke regije ustvarila vsebina v »naravni človeški velikosti«, ki, kot vsaka resnična stvaritev, gradi most med ljudmi in jih uči prepoznavanja in razumevanja, ne pa posnemanja in nekritičnega sprejemanja.

Regionalni glasbeni festival se zdi utopičen projekt znotraj sistema, v katerem vladajo različni interesi in medijska propaganda nadzorovane resničnosti, ki jo danes živimo. A to ne pomeni, da je neuresničljiv, zlasti ne v okoljih, kjer zavesti o humanih vrednotah ni pregnal imperativ namenske manipulacije in dobičkonosnega poslovanja za vsako ceno.