Glasba in mediji

Zapleteno problematiko razmerja med glasbenimi vsebinami in mediji kot komunikacijskimi potmi teh vsebin lahko opazujemo na več ravneh. Ta zapis se osredotoča na tipe namenske predstavitve nekomercialnih glasbenih vsebin v elektronskih in tiskanih medijih, ali preprosteje povedano, na načine predstavitev in propagiranja umetniške (t. i. resne) glasbe na radiu, televiziji in časopisih v tiskani ali elektronski obliki.

Temeljite spremembe v recepciji in razumevanju glasbe so povezane prav z mediji in njihovo vlogo v sodobni družbi. Kot pomemben segment globalizirane resničnosti, ki jo živimo, so mediji postali instrument širjenja propagande korporativistične ideologije, njihova funkcija pa je, da delujejo kot kanali za prenos namenskih sporočil. Gledano v najširšem kontekstu, taka forsirana drža ne pušča veliko prostora za ustvarjalnost, kulturne potrebe ljudi pa zvede oziroma vodi h konzumiranju komercialnih izdelkov, ki jim je zagotovljen ekskluziven medijski prostor. Primer televizije kot medija par excellence za predstavitev glasbene vsebine to jasno kaže. Ustaljeno je prepričanje, da je televizija najbolj demokratičen medij, v človeško zavest pa je vgrajen miselni mehanizem, ki pravi, da tisto, česar televizija ne predvaja, dejansko niti ne obstaja. Programski profil javnih televizij, še zlasti v t. i. tranzicijskih deželah, je enako težko ločiti od političnega vpliva kot tudi od sprejetih shem o prioritetah gledanosti in zaslužka, čeprav se v nalogah javnih televizijskih hiš (kot so svojčas razglasili dokumenti EBU – European Broadcasting Union) na prvem mestu omenja njihova vzgojna in izobraževalna funkcija. In ta zagotovo ne temelji na komercialnih vsebinah!

Razkorak med objavljeno nalogo in obstoječo prakso nastane zaradi laži, ki se kaže v na glavo postavljenih tezah: na primer, trdi se, da televizija predvaja tisto, kar si publika želi, vendar se pri tem ne opozarja, da je ta izbira pogojena z izidom zavestnega oženja kroga interesov na le eno vrsto vsebine. Če ni alternative, potem niti možnosti izbire ni. Drugače povedano, izbira, ki se navaja kot opravičilo za določeno vrsto programske politike, je pravzaprav lažna.

Evropska glasbena tradicija, ki vključuje glasbeno ustvarjalnost najširšega spektra, od dosežkov preteklosti do eksperimenta in sintez novejšega časa, v medijih vse bolj in vse hitreje izgublja svoj fizični prostor. Kot pomemben člen v verigi, ki glasbeno ustvarjalnost povezuje s prejemnikom, torej s publiko kot končnim uporabnikom, je analitična kritika v medijih prisotna le omejeni meri. V številnih medijih je izgubila mesto ali pa se skozi kritiko podtikajo neustrezne, nestrokovno napisane vsebine.

Dandanašnji številna kritična besedila opozarjajo na nezadostnost novega evropskega izobraževalnega sistema, kajti v njem vidijo mehanizem, s katerim se mlade vzgaja tako, da ubogljivo sprejemajo določene delovne funkcije znotraj sistema, katerega skrajni cilj jim ostaja neznan. Tako tudi na odnos do glasbe kot segmenta človeške ustvarjalnosti lahko gledamo z vidika njegovega zavračanja prek namenske medijske propagande, ki že s samo izbiro ter s predstavitvijo glasbenih vsebin napeljuje k pasivnosti, pravzaprav k dezorientiranosti gledalca, poslušalca, bralca. Ta ustvarjena dezorientiranost (pomanjkanje kriterijev, nezmožnost zaznavanja dejanskosti) je najočitnejši pokazatelj učinkovitosti danes razširjenega totalitarnega svetovnega nazora, ki oblikuje tudi medijski prostor. Na to dejstvo je opozorila že Hannah Arendt, ko je ugotavljala, da značilnost totalitarnih ideologij ni v tem, da vcepijo določena prepričanja, marveč da ljudem preprečijo, da bi si jih sploh ustvarili.

Uniformiranost medijev v njihovem odnosu do kulture nasploh, vključno z glasbeno ustvarjalnostjo, in njihova podložnost viziji splošnega spektakla (kakor je Guy Debord razumel današnji svet z vidika njegove radikalne kritike potrošniške družbe) ustvarjata gluhe prostore enoumja, z ignoriranjem vrednosti vsake individualne, kritične reakcije pa – v nasprotju s svojo propagando t. i. spoštovanja različnosti – pripomoreta k ustvarjanju lažne resničnosti neke globalno razširjene nečloveške družbe.

Gre pravzaprav za neke vrste medijski teror, s katerim se manipulira zavest ljudi in se jih poskuša prepričati, da dobivajo tisto, kar sami želijo in kar ustreza njihovim potrebam. Toda njihove potrebe je v resnici izzvala in usmerjala prav ta vrsta manipulacije, ki resničnost dejanskega sveta nadomešča s sliko virtualne resničnosti. Ljudje bi lahko odločali o svojih resničnih potrebah šele takrat, ko bi dejansko imeli na voljo neko alternativo. In ko bi bili pozorni tudi na tiste vsebine, za katere zdaj niti ne vedo, da obstajajo, saj v medijih o njih ni mogoče dobiti nobenih relevantnih informacij.

Če se, denimo, neki glasbeni projekt razglasi za družbeno pomembnega (iz kateregakoli razloga), večina omreženih medijev pa to potrdi, kakšne so tedaj možnosti, da bo povprečni bralec, gledalec, poslušalec ustvaril kritični odnos do tega dogodka?

Če se neko umetniško relevantno glasbeno dogajanje medijsko ignorira (iz kateregakoli razloga), kakšne so možnosti, da se ta potrdi v prostoru neinformiranosti in neposluha za vsako racionalno kritiko?

Navedeni primeri se dotikajo le površja problematike z daljnosežnimi posledicami in opozarjajo na nevarnost medijskega vpliva na percepcijo glasbe, zaradi katerega je glasbena kultura že zdavnaj potisnjena v vakuum. Vprašanje je, ali bi jo morali tam tudi pustiti.

(Prevedel Mario Batelić.)