Stara nova pravila

Big Foot Mama težko še kaj naredi prvič, kaj šele kaj zares novega. Sploh po toliko letih. Toda tisto, kar je za to zasedbo novo, četudi deluje samoumevno, je hkrati še vedno prebojno. Zdaj, 30+2 leti kasneje, se vidi, zakaj. Big Foot Mama je skoraj nostalgija za nečim, kar nikdar ne bo zares nostalgično. Ima svojevrsten obratni doriangrayevski učinek. Ampak zaenkrat slike še nihče ni prebodel, realnost je še živa. In skoraj mlada. 30 je bolj slavospeven album, kot je bil 15 let v živo z gosti, nima pa takšnega pregleda kot prvi nastop v Stožicah. Ampak skupina je zdaj pokazala, kaj se je zgodilo v drugih petnajstih letih, ne le z novimi skladbami na novih albumih, ampak tudi z njeno lastno preteklostjo. Zagotovo se je prebojev zgodilo manj kot v prvih petnajstih letih, toda če ne bi bilo teh petnajstih let, Big Foot Mama ne bi bila, kar je.

Nazadnje je bila Akustika (2021) koncertni album, ko so fantje le naredili nekaj, česar naj nikdar ne bi. Pa so zgolj slekli komade. Ampak bistvo ostajajo elektrika, Ljubljana, dvorana, rock. Tako je Big Foot Mama postala bend, ki je šel drugič samostojno v (razprodane) Stožice in kot prvi izdal tam posneti koncertni album. Big Foot Mama je en obletniški koncertni album že izdala, 15 let v živo z gosti (2006). V času, ko rocku niso bili več tako naklonjeni in je skupina potrebovala širšo potrditev, ki jo je s priredbami tako mladih kot uveljavljenih imen v napolnjenem Gospodarskem razstavišču tudi dobila, a ne na največjem prizorišču. Skupina je nato v času, ko je preteklost postajala vse bolj spoštovana in unovčljiva, postala prva slovenska skupina, ki je šla zaradi navala namesto v Halo Tivoli v največjo dvorano (Stožice), ko je leta 2015 praznovala Let 25 s številnimi gosti. Eno od bistvenih vprašanj zdaj pa je: zakaj so fantje sploh šli še enkrat v Stožice? Zgolj pet plus dve koronski leti kasneje? 

Big Foot Mama 30 je koncertni album, ki je diskografsko prišel najbrž prepozno. Kot je bil prepozen 15 let v živo z gosti. Če bi res želeli slišati, kako je Big Foot Mama postala prebojni slovenski bend, bi najbrž morali dobiti posnetke iz Križank (1999). Ali celo še prej. Tako pa je 30 retrospektiva, vendar ne tako prepredena z gosti, kot je bila 25. obletnica. 

Tokrat je zasedba na začetek umestila komad, ki se ponavadi zvrsti bolj ob koncu koncertov. Sam' prjatla s prvenca Nova pravila (1995) je eden tistih komadov, ki so postali zvesti hiti. V izvedbi leta 2022 se nakaže, kje je bend imel (in ohranil) svoje trdno sidrišče: v kitarskih rifih, pri čemer Daniel Gregorič ohranja pristnost garažnega začetka, šeststrunski kitarski partner Zoran Čalić pa je dovolj dolgo v bendu, da je nadgradil, kar je v osnovi sčaral avtor Miha Guštin – Gušti. Uvodna dvojna doza z Malo nimfomanko je tako zgodaj samo okrepčilo in sporočilo: to smo (bili) mi. Tisto, kar plošči ob tridesetletnici že takoj koristi in s čimer nagovori, je več kot dovolj dober približek osnovam, četudi tri desetletja kasneje. Ker nakaže, da je Big Foot Mama na Novih pravilih (s prvenca so na albumu štirje komadi) naivno, a uspešno tvegala. Grega Skočir je še vedno prepoznaven, ikoničen in impozanten. Lider, frontman, srž. Obenem je pohvalno, da Big Foot Mama večinoma ne posega v svoj zlati (trši) repertoar. Pusti mu biti, kar je bil, ne dreza v lastne osnove. Kar je dobrodošlo ob tridesetletnici, je postavljanje kasnejših adutov ob bok zimzelenim komadom. Sploh v največji dvorani v Sloveniji. Slab spomin je na Izhodu (2012) zvenel blizu osnovam, ampak je hkrati izpadel tudi kot komad, ki ga skupina ne bi mogla posneti prej. Slab spomin deluje utrujeno, željno, zapoznelo že v studijski verziji, v živi izvedbi pa se to še okrepi. 

Skočir je kot frontman z leti vedno bolj poosebljal rock'n'roll mentaliteto, zlasti ko je začelo (mainstream) rocka primanjkovati. Deloval je vedno bolj kot sinonim rocka, ko to nihče drug ni bil na tak način. Sem in tja je bil kdaj predvidljiv, ampak nikoli dolgočasen, ko se je spreminjal v urbano legendo, skoraj mit. In to, resda v manjši meri, pokaže tudi na tem koncertnem albumu. »Hvala bogu, še zmeraj je vse isto. Predvsem pa to, to ste vi ..., vi ste isti, vi ste ta pravi, vi ste glasni, vi ste tisti, ki držite vse skupi pokonc'. Bravo, narod, ni druzga. Zoki ...« je njegov uvod v Oklep, kjer so spremljevalni vokali ob vklopu petja občinstva tisti trenutek, ko dobi tudi koncertni album več pristno prenešene kondicije. Zvok je koncertni, ne da sicer občutka, kot da smo tam, ampak ni daleč od tega. 

Neki sladkega je prvi prelom albuma in s Tomažem O. Rousom iz Siddharte je to še globlji komad. Že na albumu 5ing (2004) je Neki sladkega skladba, ki je dala Big Foot Mami v nepravem času pravo mero temačnosti. Še danes se sliši kot pesem, po kateri skupina nikdar ne bo več, kar je bila v goli osnovi. Zdaj je že lep čas še bolj filmska, srhljiva, mračna. Dokaz, da je Big Foot Mama našla svoje rane in na dnu zgnetla ranljivost, kakršne ne prej ne kasneje ni več izpraskala. Vendar to ni edini primer, kjer zasedba najde samo sebe. Na novo. Ko gre za nove rife, velja to za skladbo Brez meja (2005). »Narod, ne me kaj (razumet) narobe, ampak vi ste danes tukaj zmagovalci, vi ste danes tukaj najboljši ... Vi ste jebeni maderfakerji,« gre Skočirjeva napoved Brez meja. V živo je 5ing očitno zdaj tista prelomna plošča, ki je morala pozabiti Guštija in najti vse, kar je Big Foot Mama bila in še bo. Pesem, ki ustoliči kasnejšo dinamiko, v kateri je imel Alen Steržaj, avtor številnih komadov, še več avtorske preudarnosti, Zoran Čalić pa je z Gregoričem sestavil rollingstonovski kitarski duet. 

To se toliko bolj vidi, ko so kasnejši komadi postavljeni ob eksplozivne bazične skladbe tipa Krila, ki je na Kaj se dogaja? (1997) pristala v zlati sredini najbolj kitarskega albuma skupine. Krila je dobra izbira za tak koncert, drzna pa Konc sveta iz Dobe norih, ker je redka tipično rockerska skladba na skoraj usodni plošči, prepredeni z nesoglasji o viziji skupine. Res dobra plat plošče 30 je, da zasedba sploh v prvem delu deluje mladostno, ne prisiljeno adolescentno ali obletniško. Big Foot Mama je seveda vadila in režirala svoj nastop, vseeno pa rockerski zalet potrdi Temna sila z albuma Plameni v raju. Komad se prelije prek na albumih najbolj dodelanega in karakternega prehoda Jožeta Habule ob okrepitvi s StrojMachine v eno in edino Garbage (Hip hop med nogami). Že na 15 let v živo je bila skladba Garbage svojevrstni presežek, tokrat je ob okrepljenem tolkalskem zaletu simbolno izpostavljena. Presenetljivo počasna izvedba pokaže, da se je skupina vedno zagrizla v ritem.

Škoda je, da se ta ritmična radoživost nato upočasni v Sanja se ti ne. V živo je v tem trenutku zasedba stopila globlje v parter, na albumu pa je to sunkovito nepričakovan prehod v akustiko, kjer skupina osvetli svojo počasnejšo, čustveno, močnejšo plat in Skočir zapiha tudi v melodiko. Del, kjer se z dodatnimi vokali okrepi radijski hit Užitek na Replay in kjer se v nepričakovanem Lovru začne kot We Will Rock You, nato pa se skozi Steržajev basovski vložek uresniči kot večni skriti hit, ki se ga v živo igra večinoma le še ob obletnicah. Uvodni del druge, akustične polovice se skozi napoved prelevi v Led s severa, in to v različici, ki je premierno zazvenela na Ritmu mladosti, ko je Big Foot Mama združila moči s Siddharto. Po svoje je ob obletnici škoda, da se fantje niso odločili za retro, osnovno izvedbo, kakršna se izriše le ob koncu, ko odrezano prihrumijo kitare in za hip postane komad spet tak, kot je prvotno bil. 

Izbira šestih komadov z zadnjega studijskega albuma Plameni v raju pokaže, da četudi po petih letih to ni tako nova plošča, fantje verjamejo, da lahko novo/zadnje vseeno tudi ponudijo. Kar je kompliment, saj deluje manj invazivno in bolj dodelano ter zrelo kot ob petnajstletnici. Se pa vidi, da so pred sedmimi leti ob petindvajsetletnici v Stožicah obdelali z lastno preteklostjo, ko so sestavili osnovno zasedbo, povabili vse ključne kolege in naredili še bolj reprezentativen pregled. 

Ona je samo za mene se dobrodošlo poigra z občinstvom. To je dvorezna izbira: bolj ko publika poje, bolj se stoži poslušalcu – in koncertni albumi so izdatno namenjeni njemu –, da ga ni bilo na licu mesta. Taki momenti nastopijo, ko se »vračamo v čase, ko smo res začeli hodit po mestu, po naši Ljubljani, ko nas gledajo, kako nas s temi črnimi očali spremlja marsikdo«. Nova pravila je naslovni komad debitantske plošče, ki je od nekdaj zvenel programsko, da ne rečemo konceptualno. S tem se koncert prelevi v dokaj pričakovani finiš. »Saj veste ..., tiste rožice, ki so ble zmeri, bele, zelene, modre, vijolične, rumene, bla bla bla. Črna je najlepša!« se glasi samopotrditveni uvod v Črn tulipan, ki epsko koristi tako prepoznavnemu komadu. Če kaj pooseblja obletnico, je to ta trenutek. 

Na plošči ni tako izrazito nakazano, da je Zadnji poraz s K.R.T. Combine/StrojMachine začetek bisa, se pa že nekoliko pozna dolgoživost in polnost koncerta. Dobra plat je, da bend kljub dodatnemu tolkalskemu magnetizmu deluje primarno, in slaba to, da ni več iste ostrine. Vnovično gostovanje Rousa v Novembru nato daje pesmi več, kakor ta nudi v osnovi, ampak na tej točki deluje predvidljivo. Neizogibno poigravanje in izmenjavanje z občinstvom v pesmi Rola se deluje pričakovano, nujno, obvezno. Zato je presežek plošče 30 to, da se raje zateče k večjemu vrhuncu, ko se v drugem bisu zgodi Vrn' se k men. Ta skladba bi glede na repertoar lahko bila umeščena že kam prej, v drugem bisu pa deluje kot vpeljava v ključni del. V največji hit, v najbolj kitarski del, v najbolj osnovno Big Foot Mamo: Nisem več s tabo. Že kitarski intro je del kanona slovenskega rocka. Big Foot Mama je s to izbiro za konec pokazala, potrdila in utrdila svojo bit. Fantje so se vrnili na začetek, šli tja, kjer so vedno bili. Nazaj naprej. 

30 je koncertni album, odtis obletnice. Potrditev tega, kar je Big Foot Mama ves čas bila. In še bo, dokler bo šlo. 30 je bolj slavospeven album, kot je bil 15 let v živo z gosti, nima pa takšnega pregleda kot prvi nastop v Stožicah. Ampak skupina je zdaj pokazala, kaj se je zgodilo v drugih petnajstih letih, ne le z novimi skladbami na novih albumih, ampak tudi z njeno lastno preteklostjo. Zagotovo se je prebojev zgodilo manj kot v prvih petnajstih letih, toda če ne bi bilo teh petnajstih let, Big Foot Mama ne bi bila, kar je.