Tisti, ki zna, in ona, ki ve

Novi, drugi samostojni album Boštjana Narata, ki ga širša javnost najbolj pozna kot člana zasedbe Katalena, v sepiasto črno-beli barvi že z opremo Iviana Kana Mujezinovića izpričuje naslov: konec sveta pride nenapovedano, a vendar ga ljudje že dolgo pričakujemo, z dejanji, odločitvami in splošnim obnašanjem. Konec sveta že dolgo buri umetniške duhove, tudi v popularni glasbi, bodisi povezan s standardno propadlo ljubezensko izkušnjo v pop glasbi (Skeeter Davis, The End of the World) bodisi v obliki nadgradnje chuckberryjevsko-dylanovskega besedotvorja kot prikaza armagedona v rock glasbi (R.E.M., It's the End of the World as We Know It (And I Feel Fine)) ali pa kot avtorska gospelovska izkušnja Am-be-gottena (Hank Williams), in še bi se dalo naštevati. A pred nami je rahlo (samo)ironiziran poskus tovrstne bivanjske tematike; tudi oprema albuma Boštjana Narata je nekako v tem slogu, zanimivo je postavljena tudi knjižica z besedili, ki se ne berejo v kiticah, temveč kot nekakšen tok misli, presekan z naslovi.

Če so pridigarji svarili pred pogromom, če ga je Bob Dylan intertekstualiziral, ga Boštjan Narat na novi plošči kontekstualizira s svojimi pesmimi in spremljevalnim inštrumentalnim kvartetom (v pesmi Jutra sodeluje še glas Mine Špiler iz Melodroma); električno kitaro, bas in zvončke igra Matevž Kolenc (prav tako iz Melodroma), ki je poleg Narata vodilna gonilna sila plošče; podpisal je pesem Režem ovinke in pomagal pri aranžmajih, snemanju ter miksu. Glasbena podoba je tako bogatejša kot na samostojnem prvencu Strah je odveč (2010), ki je bil v klasični kantavtorski maniri odigran in odpet s kitaro in glasom, zasedba pa s premišljenimi, največkrat folk-rockovskimi aranžmaji ustrezno dopolnjuje in nadgrajuje besedila. Poleg Kolenca in Špilerjeve so tu še Polona Janežič (klaviature), violino in violo igra Jelena Ždrale, Blaž Celarec pa je odigral bobne in tolkala.

Albumu bi zlahka pritaknili »koncept«. Začne se z naslovno skladbo, ki uvede in povzame tematiko preostalih skladb na plošči: »Konec sveta si za to, da je, vzame čas,« poje Narat. Že iz uvodnih vrstic skoči omenjena (samo)ironija, ki konca sveta sicer ne omalovažuje kot dogodka, ki ga je treba odmisliti, če hočemo živeti naprej, pač pa je treba živeti skladno z njim: vzel si bo čas, torej je z njim treba računati. Verjetno je že tu. »Konec poletja ni konec sveta, konec poletja ni konec dežja,« nadaljuje Narat in pribije: »Smrt vedno pride nenapovedano,« kar je glede na zgornje verze že skoraj sarkastična ugotovitev. Zato pa so na albumu najbolj pomembne »usode«.

Če že govorimo o konceptu, bi ga morda lahko razdelili na več postavk. Prva je razdelitev pesmi; začetek z naslovno pesmijo in konec s pesmijo Romeo Julija, kar je že samo zase dovolj povedno: nihče pravzaprav ne zmaga. Druga je nekakšna romantična šansonjerska nit, ki se vleče skozi pesmi: deževje, jutro, mladost, minljivost ... Tretja je aforistična: najboljši Naratovi verzi delujejo kot učinkoviti aforizmi, ki nas peljejo skozi album, da bi razumeli zgoraj omenjeno (samo)ironijo ali pa, če zanjo niste dovzetni, resnost situacije, ki jo napoveduje album. Prvi takšen zanimiv aforistični verz je tisti, v katerem si konec sveta vzame čas, da je. Drugi sledi v naslednji pesmi, Dvajset let, ko Narat že uvodoma pravi: »Nekateri ljudje bi morali ostati nesramni«. Če je morda tuhtal o naslovu plošče, bi bila to druga najboljša možnost. Ljubezensko tematiko, romantiko izpovedi v pesmi Dvajset let, ves čas prekinjajo bivanjsko-ironizirane ugotovitve: »Nekaterim se sence daljšajo tudi ponoči«, »Ljudje včasih pozabljajo sence na soncu« itd., zaključna misel pa je vendar: »Pokaži mi svojih dvajset let« (k vragu z vsem drugim!). Tako že v naslednji pesmi, Jutra, najdemo verz: »Jutra so tu zato, da jih preklinjamo, ko se zbudimo drugje in ne najdemo svežih brisač.« Verzi (aforizmi, definicije ...), ki jih omenjamo, bržčas določajo posamezne pesmi, njihov ton, njihov naklon in izvedbo, pri Jutrih ta izzveni v »... pospravi moj vonj za na pot«. Sem spadajo seveda tudi parafraze: »Povej mi, kaj sanjaš, in povem ti, kdo si« (Tistim, ki ne vedo).

Če sta naslovna pesem in Jutra osrednji določilni pesmi, »mušter« razpoloženj in »premikov« na albumu«, sta obenem »prvi osrednji dvojček«, ki z drugima dvema (še prideta na vrsto) tvorita avtorsko jedro albuma. Vmesne pesmi so vezi, pomembne za razumevanje celote, nič manj šibke kot dvojčki, le da nekakšen njihov moznik, podaljšek. Takšna je, denimo, Egon, ki je bil »eden tistih ljudi«, človek, ki ni v ničemer izstopal, ki »ni vedel, da so že ubili Boga«, a nekoč bo tudi on vzel sekiro in vsem pokazal, »kaj je to prav«. Angažirana balada sicer nima naboja osrednjih kupletov skladb, slišali smo že o podobnih modelih, a ob njegovi zgodbi lahko »za trenutek odložimo delo«, da se pripravimo na naslednji dvojček, Tisti, ki zna, in ona, ki ve in Če padeš po tleh. Sicer ju prekinja skladba Star mož, a le za hip; Če padeš po tleh je nekakšen logičen podaljšek Tistega, ki zna ... – če v prvi pesmi protagonista iz naslova, sicer osrednja lika Naratovega armagedona, kot se pokaže tudi v zaključni Romeo Julija, mečeta kocke za avtorjevo (ali splošno protagonistovo) srce, v drugi ugotovimo, da so tovrstni napori pravzaprav nepotrebni. Živimo v času, ki ni naklonjen tovrstnim romantičnim kockanjem: »Dotiki so dragi, predragi za žep preplačanih hlač in oblek.« In seveda: »Zmenek na slepo je obisk bankomata, večerja v dvoje je nujno zlo.« S tem verzom in hkrati verjetno osrednjo pesmijo albuma Narat deromantizira svet in medsebojne odnose, postavi nas na realna tla. Ironija te ugotovitve končno dosledno opravi z iluzijo večnega miru, ljubezni iz romanov pa celo kvazibitniške smrti »starega moža«.

Skladbi Kako končati to pesem? in Romeo Julija sta potemtakem zadnji postavki koncepta: v prvi Narat na sprehodu po razdejanem svetu (Bosna–Kitajska–Moskva) ugotovi, da o koncu sveta pravzaprav ne ve ničesar oziroma odločno premalo. Ironija naslova se zdaj odkrije v vsem svojem »sijaju« – avtor pusti ugotovitev odprto, namesto pike ji da tripičje, za konec pa raje kakor lik samohodca po črepinjah znova prikliče tistega, ki zna, in njo, ki ve: v podobi Romea in Julije nam prikličeta nekaj zgodovine rokenrola (»Romeo junija vztraja pod oknom« prikliče Knopflerjevo pesem Romeo and Juliet iz leta 1980 in tudi Waitsovo podobo iz pesmi Downtown Train iz leta 1985), hkrati pa sta parodija znamenitih ljubimcev in hkrati avtoparodija kockarjev iz zgornje pesmi. Romeo pod oknom preklinja preteklost, pije absint, Julija zdravi protin zgoraj v sobi. »Poletna ljubezen je slaba tolažba«, poje Narat, Julija kolne starost, Romeo ve, da »je črka močnejša kot konj«, zato piše pesnitve, a na koncu sta oba zgolj »lutki z naslovne strani«, kar Narat potrdi z verzoma »Julija je Romeo kurbin sin. Julija je Romeo pičkin dim«, ki končata ploščo. Deromantizacija je popolna, s tem pa tudi deromantizacija sveta, kot smo ga poznali: bivanjska vprašanja so pravzaprav nepomembna, saj, kot smo ugotovili, je konec sveta že tu, čas si je vzel, njemu se res nikamor ne mudi. Ali pač?

Zanimivo bo spremljati, kako bo Narat razvijal tematiko na prihodnjih ploščah oziroma kam se bo usmeril. Pametno je storil, da si je na tej plošči pustil še nekaj manevrskega prostora z omenjenimi tripičji. Njegov konec sveta bi znal poskrbeti še za precej dobre glasbe.