Vsako pesem interpretiram tako, kot da je zadnja

Ne, spodaj povedano ni izsiljeni pogovor, kot bi se morda sklepalo po prvih nekaj vprašanjih. O njem sva se z urednikom zedinila skorajda takoj, ko je konec lanskega leta Tadej Vesenjak izdal novi album Naša dejanja odmevajo v večnost. Kolikor je glasen naslov, pa je okoli njega kmalu vse potihnilo. In kazalo je že, da bo tako tudi ostalo. Nič presenetljivega, bi lahko rekli, saj smo že vajeni, da v našem prostoru pozornost pritegnejo samo izbranci, ki kolobarijo okoli povprečja in že na daleč delujejo kot amorfna kulisa za poplavo resničnostnih šovov, ki s stvarnostjo nimajo ničesar skupnega. Za razliko od Tadeja Vesenjaka, ki znova odkrito pove, kar misli – in pri tem ne »štedi« pri nikomer, tudi pri sebi ne. Njegove besede najdejo pravo mesto, pa če nam to ugaja ali ne. Skratka, album, ki se je že zapisal v večnost, četudi samo na nekaterih gramofonih.

Pred kratkim me je presenetilo tvoje razočarano sporočilo, kjer si odkrito potarnal, da nihče noče slišati novega albuma v živo. Kako se počuti pesnik, ko se sooči z mučno realnostjo scene, ki vemo, kakšna je in kdo na njej in na kakšen način uspeva?

Saj ne, da si ljudstvo ne želi slišati in videti Vesenjaka v živo, takih je kar nekaj, žal pa se redko kdo pritakne organizacije koncerta »eksotičnega kantavtorja«, ker mu to predstavlja večji strošek kot dobiček. Za tovrstno alternativno slovensko glasbo so koncertni prostori po Sloveniji izgubili interes, saj je preveč dajatev, ki jih organizacija koncerta potegne za seboj. Tega ne govorim samo v svojem imenu, ampak je to realnost, v kateri se nahaja vsak alternativni glasbenik, ki ne bo pritegnil več kot sto ljudi. Za katere dajatve gre, ne bom povedal naglas, bom pa zaupal svojo izkušnjo s Češke, kjer sem lansko poletje nastopal na majhnem festivalu. Nastopalo je šest bendov, in ko sem prijatelja, ki festival organizira, vprašal, koliko mora plačati »češkemu Sazasu«, mi je odvrnil, da plača neke vrste pavšal, ki znaša 20 €! In to je to! Mislim, da je zdaj vsem jasno, zakaj smo, kjer smo, in kam je izginila živahnost in pestrost slovenske koncertne ponudbe izpred deset in več let. Krave ne smeš molsti bolj kot lahko, drugače crkne, kot v Sloveniji crkujejo odri za špile, festivali ...  Komu je to v interesu? Nekomu, ki ga alternativna glasba in besedila brez dlake na jeziku motijo. V to sem več kot prepričan.

Kje potem vidiš in najdeš svoj prostor v slovenskem glasbenem okolju?

Dobro se znajdem tako v beznicah kot v raznih Cankarjevih domovih. Na koncu so namreč okoli mene zgolj in samo ljudje, ne glede na to, kako so oblečeni in kako dišijo. 

Če še vedno počrpava iz prvega vprašanja: kakšno je tvoje mnenje o odzivu domače javnosti na slovensko kantavtorsko sceno?

Slovensko kantavtorstvo je mogočno ter ima globoko v grudi zasajene korenine, saj s(m)o nasledniki vaških godcev in pripadniki naroda, ki je v svoji majhnosti poln vrhunskih posameznikov. Najboljši primer so športniki. Tudi med glasbeniki je veliko želje po soliranju in velikokrat so bendi sestavljeni iz tekstopisca/avtorja glasbe + ostali. Seveda je veliko tudi klasičnih kantavtorjev. Moje prepričanje je, da ima praktično vsaka fara svojega. Eni pojejo na piknikih, drugi za špricar ali pivo, kar nekaj pa nas grize v eter.

V zadnjem delu omenjenega sms-a si dodal: »Včasih mi je žal, da ne živim v USofA.« Ali lahko razložiš bolj natančno, kaj si mislil s tem oziroma – sedaj, ko so misli gotovo bolj ohlajene – ali bi si res želel tam živeti? Kaj bi bilo v tem primeru po tvojem bolje?

Sploh ne bi bilo slabo delovati v pogojih iz osemdesetih ali devetdesetih let, ko je bilo veliko povpraševanja po sveži krvi – to je bila »Amerika«. Tega danes ni več, ker se je rajo navadilo, da se ziblje in zapija na stare hite. Kdo se nam danes smeji dol s plakatov? Dinozavri in nihče drug! Narod, ki si ne želi novega, se stara v glavah, in to je za naš mali narod lahko katastrofa in nevarno. Radovednost pa je gibalo razvoja.

Kljub vsemu, Tadej Vesenjak ni NN v našem glasbenem in pesniškem okolju. O tem sem se prepričal dve leti zapored na Lentu, kjer ne samo, da si v vsem povozil Macy Gray, temveč si okoli sebe zbral več kot zadovoljivo število ljudi, ki so tvoje pesmi poznali, spili s teboj kak špricar in za poštene novce kupili tudi tvoj album.

V enem stavku povedano: rad imam ljudi, ki me najdejo, in takih je vedno več.

Ali nekaj »slave« ne odpade tudi glede na dejstvo, da že nekaj časa živiš in delaš v Mariboru?

Maribor je za časa Lenta Babilon, stičišče in cilj. Predvsem dobrega. V tem iskrenem mestu se dobro počutim.

V obratni smeri: kakšen je sedaj tvoj odnos do okolja, iz katerega si izšel (Prlekija)? Ali nove pesmi/muzike lahko po novem razumemo s stališča nostalgije in »gastrbajtrstva«? V mislih imam znani irski (ljudski) sentiment – odšel sem, da bi se vrnil?

Moje pesmi, dasiravno so v prleškem narečju, se le v manjši meri dotikajo Prlekije in njenih ljudi. Tematika mojih besedil je čisto globalna, le jezik je lokalen. Je pa res, da z distance nekatere stvari vidim bolj jasno, še zlasti takrat, ko me zagrabi melanholija in koprnim po domačem sadovnjaku in prleščini v stereo tehniki. Ti občutki so dobro znani vsakemu zdomcu. Žal je teh vedno več.

Večkrat si poudaril, da misliš in poješ v prleščini. Ali v tem tiči kavelj, da te ljudje težje ali sploh ne razumejo, pa tako tvoj glas odide mimo njih?

Prleščina je samo eden od biserov v mozaiku slovenščine, in kdor je ne sliši in razume, ima verjetno majhen radius gibanja okrog svojega dvorišča.

Poznamo primere, ko nas glasba zadene (npr. fado), pa čeprav ljudje prav nič ne razumejo, o čem pevec poje. Tem, »eksotom«, se ta hendikep ne pozna, koncerti so dobro obiskani, glasbeniki prepoznavni. Kako sam doživljaš »zbadljivke«, ko slišiš, da nisi razumljiv? Ne nazadnje, tudi Iztoka Mlakarja ni lahko razumeti, pa to ne vpliva na prepoznavnost in obiskanost njegovih recitalov.

Ne samo fado, tudi ciganska, afriška ino ostala etno muzika ima podoben efekt. Energija je tista, ki nas povleče in poveže, vsebina pa se kasneje razgrinja premo sorazmerno z odpiranjem srca; kot ljubezen, ki se rodi iz zaljubljenosti. Kar se tiče Iztoka, imava enake izkušnje. Le da je meni vlak iz devetdesetih odpeljal tik pred nosom. Pripadam namreč analognemu svetu in sem kot tak dobesedno padel v dobo interneta, ki je povzročil poplavo in povsem drugačno percepcijo muzike, na horuk, kar seveda močno vpliva na »uradne« ponudnike trendov v muziki. 

Misliš, da bi bilo kaj drugače, če bi občestvo vedelo, da je Iztok ljubosumen na eno tvojo pesem in bi bil pripravljen dati vse, da bi jo sam napisal?

Če je res ljubosumen na nekaj, kar sem jaz naredil, lahko rečem, da sem mu vsaj malo vrnil.

Ali mi lahko zaupaš nekaj dejstev iz ozadja o nastanku novega albuma? Na prvenec smo, če odmislimo prvotno samozaložbo, čakali dolgo časa, nadaljevanje pa je sledilo relativno hitro.

Na drugem albumu je nekaj pesmi, ki jih nisem mogel dati na Ribe, ker bi zgodba visela ob strani in bi bilo nečesa preveč; zato sem jih uvrstil na drugega. Nekatere prepevam že deset let ter so zavoljo tega dobro premišljene in odležane. Tudi na tretji plošči bo nekaj besedil, ki so starejšega datuma in jih zaradi uravnoteženosti ni na Večnosti.

To je že drugi album za založbo Pivec. Očitno se je končno našel nekdo s posluhom, ki ti je stopil naproti.

Jaz sem z njimi vredi in oni so z menoj vredi. Včasih grem k njim na kafe in se hitro zmenimo, kar se imamo za zmenit.

Na aktualnem albumu najprej pade v oči in zbode v ušesa, da si okoli sebe zbral manjšo skupino, znotraj katere si se demokratiziral. Zakaj je prišlo do tega premika in kako si se znašel med »večino?«

Album je bil zasnovan kot samoigra, ki bo ponekod malo dialog in tu pa tam trio. O »videzu« projekta sem se neki dan zaupal prijateljici flavtistki, ki je k sodelovanju privabila svojega fanta basista in prijateljico čelistko ... Na koncu se je zvrstilo petnajst glasbenikov in posledica tega je, da ima vsaka pesem na albumu povsem svoj karakter, ki je samostojen in kot tak enakovreden ostalim. Vzradoščen sem, da se je med nami zgodil spontani spoj energij, ki utripa skozi vseh štirinajst pesmi na albumu.

V besedilih si znova družbeno kritičen in v ironiji gostobeseden. Kje si tokrat črpal navdih, razen pri človeški neumnosti, ki je je toliko okoli nas?

V spoznavanju sebe ter osebnem doživljanju usod ljudi in dogodkov okrog mene. Dobro sem videl kot dobro, nekatere grenkobe sem osladil z ironijo. Ponekod pa nisem varčeval z »municijo«, in sicer predvsem tam, kjer sem hotel obračunati z gnilimi hruškami, ki uničujejo sedanjost in prihodnost našega naroda. Žal živimo v času, ko moraš pisati take pesmi.

Če se malce poigramo z besedami, bi naslova obeh albumov celo lahko povezali med seboj v enotno sporočilo. Zakaj si izbral naslov Naša dejanja odmevajo v večnost? Misliš, da te bodo razumeli šele v prihodnosti in ne tukaj in zdaj?

Samo mrtve ribe plavajo s tokom! sem izbral z razlogom, ker verjamem, da je človek – kljub manipulaciji, ki se je lotevajo vsi, ki imajo od tega koristi – sposoben ustvariti lastno zgodbo in živeti po načelih, ki ne spravljajo v nesrečo sočloveka. Naša dejanja odmevajo v večnost je nadaljevanje zgodbe. S svojimi dejanji se bomo zapisali v prostor in čas. Če bodo naša dejanja dobra in bomo svoje darove izživeli tako, da bo nam in s tem ljudem okoli nas lepo, se nas bodo z veseljem spominjali, ko bomo le še obledele fotografije. Na ta način bo naša energija v nedogled osrečevala zanamce. Če pa bomo svoje življenje porabili za spletkarjenje in povzročali rane, ne mi ne naši vnuki ne bodo mogli opravičiti našega obstoja.

Pod črto se vseeno najde tudi nekaj optimističnih povedi.

Pesimist pravi, da ne more biti slabše, optimist pa reče: »O, lahko, lahko.«

V nedavni recenziji albuma sem te označil kot na trenutke neresnega zabavljača, ki se kasneje potegne vase in osami v bolečini. Ali se bojiš, da te bo slednja kdaj odnesla predaleč?

Vsako pesem interpretiram tako, kot da je zadnja. Vse ostalo je kemija.

Vsaka pesem na albumu ima znova tudi podnaslov oziroma podaljšek. Kaj je razlog temu? Ali si/boš primoran svoje pesmi začeti razlagati, priložiti slovar prleškega jezika, kot sta to nekoč v svojem prostoru počela Meša Selimović in Ivo Andrić?

Podnaslov ali misel, ki sledi naslovu, je zgolj napotek, kam usmeriti tok misli. Kot muzika v uvodni špici filma, ki te spravi v primerno stanje, da doživiš vsebino.

Kot edino pomanjkljivost na albumu sem omenil ravno odsotnost priloženih besedil. Zakaj jih ni? Z razlogom, zaradi lenobe ali kot posledica varčevanja?

Pred izidom prvega albuma so na založbi močno navijali za besedila na ovitku. O tem sem veliko razmišljal, ker je prleščino zelo težko fonetično zapisati, saj je predvsem govorjeni jezik. Naneslo je, da sem imel ob sebi besedilo, ki sem ga dal prebrati gospe s Kranjskega. Ko sem to slišal, mi je postalo jasno, da se to ne bo zgodilo. Tudi zavoljo tega, ker so besedila, ko so dobila ritem, nastala na melodijo, se pravi, so bila skovana v muziko. Ko narediš špricar, ne moreš več ločiti vina od slatine.  

Ali se je v tem času – od tvojega sms-a do danes, morda celo med odgovarjanjem od prvega do zadnjega vprašanja – situacija glede Tadeja v živo že kaj izboljšala? Kje te bomo lahko videli v zgodnjih spomladanskih mesecih? Tudi kje v osrednji Sloveniji?

Maja in junija se bo zgodila turneja po prleških občinah, nekaj bo festivalov in butičnih koncertov za zaključene družbe. Vzel si bom čas tudi za ljudi, ki živijo v Preksavju. Veselim se vsakega vašega povabila.