Zamenjam odmor za slamico

Glas, najpopolnejši in najkompleksnejši inštrument na svetu. Edini inštrument, ki se iz sekunde v sekundo spreminja. Edini inštrument, ki lahko ustvarja samoglasnike in soglasnike ter nešteto različnih barv glasu. Z njim se izražamo, smejimo, jokamo, kličemo na pomoč, poučujemo, pojemo ali pa se celo noč pogovarjamo o nam ljubih stvareh.

Naš glas je kot prstni odtis – unikaten, poseben, samo naš. O njem pogosto ne razmišljamo, saj nam za vsakodnevne aktivnosti kar dobro služi. Ko pa glas postane poklic (učitelji, moderatorji, pevci, zaposleni v klicnih centrih), takrat se nam začnejo porajati vprašanja: »Kaj naj storim, ko je moj glas utrujen?«, »Kaj je dobro za moj glas?«, »Kako lahko skrbim za svoj glas, da ostane zdrav?«.

Glas lahko negujemo z enostavnimi vsakodnevnimi vajami, primernimi za vsakogar izmed nas. Z njimi sprostimo svoje telo in razbremenimo prekomerne napetosti v glasilkah ter jih pripravimo, da čim optimalneje delujejo od jutra do večera. Na dolgi rok glasilke okrepimo in se privadimo na bolj optimalne mišične vzorce med govorom in petjem. Nega glasu nas uči, kako za svoj glas skrbeti tako preventivno kot kurativno, takrat, ko je naš glas utrujen in poškodovan. 

Glas lahko negujemo z enostavnimi vsakodnevnimi vajami, primernimi za vsakogar izmed nas. Z njimi sprostimo svoje telo in razbremenimo prekomerne napetosti v glasilkah ter jih pripravimo, da čim optimalneje delujejo od jutra do večera. Na dolgi rok glasilke okrepimo in se privadimo na bolj optimalne mišične vzorce med govorom in petjem. Nega glasu nas uči, kako za svoj glas skrbeti tako preventivno kot kurativno, takrat, ko je naš glas utrujen in poškodovan.

Znanstveniki so se leta in leta trudili, da bi nam preko biomehanskih, fizikalnih, akustičnih in nevroloških procesov pomagali razumeti, kaj se dogaja, medtem ko govorimo in pojemo. Danes nam dostop do teh zapletenih informacij odpirajo enostavne razlage, ki bogatijo naše razumevanje glasu in skrbijo za to, da znamo učinkoviteje negovati svoj glas. 

Naše telo lahko ustvari do 4 oktave tonov, in to z le dvema malima gubama v grlu, ki jima rečemo glasilki. Pri ženskah sta glasilki veliki kot noht na mezincu, pri moških pa kot noht na palcu. Glasilki ustvarita zvok tako, da vibrirata, v počasnem posnetku se odpirata in zapirata in s tem spreminjata izdihani zrak v zvočno valovanje. Lahko bi rekli, da v našem grlu ploskata. Med govorom in petjem se odpirata in zapirata tako hitro, da s prostim očesom posameznih premikov ne moremo zaznati, zato moramo za dobro opazovanje glasilk uporabiti poseben inštrument, stroboskop. 

Pravi čudež je, da človeško tkivo lahko tako hitro vibrira, kot vibrirata glasilki. Če želimo zapeti ton C4 (sredinski C), ki ima 261 Hz, se morata naši glasilki odpreti in zapreti 261-krat v eni sami sekundi. Za najvišje tone pri petju se glasilki odpreta in zapreta tudi več kot 1000-krat v eni sekundi. Zvok, ki nastane na glasilkah, se nato prenaša preko grla, žrela, nosne in ustne votline do ustnic in se na tej poti obarva ter okrepi v zven našega glasu. Podobno kot pri trobentaču in trobenti. Trobentač ustvari zvok, ki ni prav nič podoben zvoku trobente; zvok se prenaša po cevi trobente in se med tem okrepi v zvok trobente. Glasilki sta kot mali trobentač, ki ustvari vir zvoka, nato pa se zvok v žrelu, nosni in ustni votlini okrepi in obarva v naš glas. Žrelu, nosni in ustni votlini bi zato lahko rekli kar cevi glasovnega inštrumenta. Z odpiranjem čeljusti, premikanjem grla, jezika in ustnic se njihova oblika neprestano spreminja, zato lahko ljudje ustvarjamo najrazličnejše barve svojega glasu. Tako nastanejo tudi samoglasniki in soglasniki. 

Glasilki sta najobčutljivejši del pevskega inštrumenta. Ob nepravilnem govoru ali petju lahko otečeta in naš glas postane hripav, govor in petje pa nam začneta povzročati težave. Glasilki otečeta, kadar pride v njunih notranjih mišicah ali v mišicah okoli njiju do prekomernih napetosti. Z vajami za nego glasu zmanjšujemo te prekomerne napetosti ter glasilki postavljamo v naravno lego. Tako jima damo odlično popotnico za optimalno delovanje preko celega dneva. Vse, kar vsak dan potrebujemo, so dva do trije litri vode, nekaj minut, steklenička z malo vode in slamica; ja, tista navadna, najbolj običajna slamica za pitje. 

Ker je vse v našem telesu direktno ali indirektno povezano med seboj, koleno s prepono, prepona z rebri, rebra z vratnimi mišicami, vratne mišice z glasilkami in tako naprej, lahko vsaka prekomerna napetost v telesu vpliva na naš glas. Glavne napetosti, ki vplivajo na glas, so napetost v čeljustnem sklepu, vratnih mišicah, jeziku, ramenih in kolenih. Če te napetosti sprostimo, sprostimo tudi glas. Zato bo naša prva vaja za nego glasu nekaj minutk kroženja jezika, masiranja mišic čeljustnega sklepa in vratnih mišic ter kroženje z rameni in koleni. Te vaje lahko zjutraj naredimo kar med kakšno aktivnostjo, na primer med umivanjem zob, oblačenjem ali pripravo zajtrka. 

Za tako hitre vibracije in za toliko vibracij, kot jih glasilki naredita vsak dan, moramo biti dobro hidrirani. Suhi glasilki sta veliko bolj podvrženi poškodbam, zato je vsakodnevno pitje zadostne količine vode ključnega pomena za zdravje našega glasu. Dovolj vode v glasilkah je kot mazilo za glasilki. Če želimo vzdrževati optimalno vlažnost glasilk, spijmo vsaj dva do tri litre tekočine na dan. Začnimo že zjutraj. 

Ste kdaj opazovali svoje dihanje med govorom in petjem? Optimalno dihanje je kot dober motor za glas. Optimalni vdih postavi naši glasilki v naravno lego, optimalni izdih pa ju v tej legi med govorom ali petjem obdrži. Primimo se za sprednjo steno vratu in prvič globoko vdihnimo, drugič vdihnimo zelo plitko, ob tretjem vdihu pa le dopustimo, da naše telo skozi usta sprejme zrak v pljuča. Ste opazili, da le ob zadnjem vdihu vratne mišice ostanejo popolnoma sproščene? Vdih je kot nekakšna priprava glasovnega inštrumenta, od njega je odvisna lega glasilk ob začetku govora ali petja. Optimalni vdih je preprost. Čisto naraven. Zraka ne vlečemo vase, le sprejmemo ga. Opazujmo svoj vdih in med tem v mislih sproščajmo vrat. 

Izdih pa je tisti, ki zaniha glasilki in ustvari zvok. Glasilki sta tako majhni, da lahko vsak prekomerni izdih preveč pritiska od spodaj nanju. Da lahko glasilki med govorom in petjem ostaneta v naravni legi, mora biti izdih majhen in enakomeren. Le tak jima dopusti, da brez prekomernih napetosti v njunih notranjih mišicah vibrirata tako hitro, kot je za naš govor in petje potrebno. Že samo zavedanje izdiha lahko vpliva na zdravje našega glasu. Opazujmo svoj izdih in se potrudimo, da je med govorom in petjem čim enakomernejši.

Zakaj zamenjati odmor za vaje s slamico? Vaje s slamico so sprva uporabljali zdravniki za zdravljenje poškodovanega glasu, saj so imele zelo dober učinek na zdravljenje. Kasneje so učitelji govora in petja ugotovili, da je slamica odlična tudi za preventivno ohranjanje glasovnega zdravja in krepitev glasovne kondicije.   

Z usti zaobjamemo slamico in skoznjo pihamo zrak ter hkrati ustvarjamo polglasnik [ə]. Na ta način podaljšamo cev svojega glasovnega inštrumenta; kot da bi imel naš inštrument dolg cevasti kljun. S pihanjem zvoka skozi slamico povečamo pritisk v grlu in ustih, ki pritiska od zgoraj na glasilki ter nasprotuje pritisku izdiha pod glasilkama. Na ta način glasilki postavimo v naravno lego ter ju razbremenimo notranjih in okoliških prekomernih napetosti. Celotni proces je zelo podoben plavanju in krepitvi mišic med treningom v vodi, kjer je pritisk vode na telo z vseh smeri enak. Prav to ustvarimo pri pihanju zvoka skozi slamico. Pritisk zraka nad glasilkami se izenači s pritiskom zraka pod glasilkami. S slamico tako lahko optimalno krepimo notranje mišice glasilk. 

Pihanje polglasnika [ə] skozi slamico lahko treniramo na enem tonu, lahko drsimo po nekaj tonih gor in dol ali pa drsimo od najnižjega tona našega razpona do najvišjega tona in nazaj, kot da bi preko slamice ustvarjali zvok sirene. Pri petju lahko tako pojemo lestvice ali pa kar melodijo pesmi. Ob tem moramo poskrbeti le, da z usti slamico popolnoma zatesnimo in da na drugi strani slamice čutimo izdih. 

Za optimalnejši trening lahko poleg slamice uporabimo še stekleničko ali kozarec vode, napolnjen s štirimi do petimi cm vode, ter zvok preko slamice pihajmo v vodo. S tem lahko zelo dobro nadzorujemo tudi svoj izdih. Enakomerneje ko mehurčki brbotajo, bolj enakomeren je naš izdih. 

Nekaj minut vaj s slamico vsako jutro zelo dobro pripravi in ogreje naš glas. Seveda se naši neoptimalni mišični vzorci med govorom ali petjem hitro prikradejo nazaj, zato je vaje s slamico dobro preko dneva večkrat ponoviti, še posebej po kakšnem daljšem govoru, petju ali šolski uri. 

Med odmorom lahko s slamico v samo eni minuti glasilki postavimo nazaj v optimalni položaj. Poleg tega lahko sprostimo tudi glavne prekomerne mišične napetosti, in sicer tako, da zaokrožimo z jezikom, rameni ter si zmasiramo čeljustni sklep in vratne mišice. Pomislimo še na svoj vdih in izdih, in že smo veliko bolje glasovno pripravljeni na naslednjo uro. 

Nega glasu je kot šport. Gre za usklajeno delovanje mišic in ravnotežje našega telesa. Gre za redno vsakodnevno, nekaj minut dolgo vadbo, ki na dolgi rok obrodi odlične sadove. 

Tako kot se je po športu priporočljivo raztegniti, je dobro glas zvečer ohladiti. Po tem aktivnem dnevu glasilk vzemimo slamico ter nekajkrat z zvokom drsimo gor in dol, prav do najnižjega tona našega razpona. Tako, sedaj sta gasilki pripravljeni za noč in regeneracijo. Jutri je nov dan.

Literatura: 

Ingo R. Titze (2010). Fascinations with the human voice.

Ingo R. Titze in Katherine Verdolini Abbott (2012). Vocology in practice.