Zračna zvočna pokrajina

Plošča, ki je pred nami, ni studijsko posneta v klasičnem smislu, ampak pravzaprav pomeni nekakšen prerez dela Aleša Kacjana na področju sodobne solistične literature za flavto. Najstarejši posnetek datira v leto 1984, štirje posnetki na plošči pa so posneti v živo, in sicer na koncertih festivala Slowind.

V polju sodobne glasbe je Aleš Kacjan zagotovo najbolj angažiran slovenski flavtist, ki pa se nikakor noče stilno omejiti na sodobnost in na solistično igranje. Deluje namreč tudi kot član komorne zasedbe, kvinteta Slowind, ki organizira enega izmed maloštevilnih festivalov sodobne glasbe pri nas, kot prvi flavtist Slovenske filharmonije ter kot solist z orkestri. Ni še dolgo, kar je izšla povsem drugačna zgoščenka, s koncerti Mozarta, ki se jih je Kacjan lotil inovativno in naročil nove kadence pri skladateljici Tadeji Vulc.

Nova plošča predstavlja predvsem dela za flavto solo, ki tkejo zračno zvočno pokrajino, sestavljeno iz najrazličnejših zvokov flavte in v nove kontekste prestavljenih zvočnih ostankov sicer nezaželenih flavtnih zvokov (šum, zavijanje intonacije). Kacjana ne moremo prištevati med flavtiste, ki bi se osredotočili zgolj na lepoto in jakost zvoka (četudi mu je to vselej dosegljivo), kot se sicer rado primeri med nekoliko bolj samoljubnimi flavtisti. Vsaka zvočna gesta mora učinkovito doseči svoj namen in izraz, kar je vsekakor pomembno za glasbo vsakega stilnega obdobja,  tovrstno samoljubje pa morajo flavtisti opustiti še posebej ob izvajanju sodobnih del, ki pogosto zahtevajo nekoliko drugačno zvočno podobo. Lepoto flavtnega zvena Kacjan razume bolj kompleksno, kar je ključ k učinkoviti interpretaciji sodobnih del, še posebej za instrument solo, saj mora v tem primeru flavta proizvesti vse plasti glasbenega dogajanja, ki izpolnijo tišino.

Zvočna iskanja skladateljev, ki danes pišejo za flavto, se seveda razlikujejo. Ekspanzija Primoža Ramovša zahteva predvsem naslovu primeren ekspanzivni ton, ki se razteza skozi vse registre. Najsubtilneje in skoraj z znanstveno natančnostjo k zvoku flavte pristopa Neville Hall – flavta nežno prehaja iz šuma v ton, ki z glissandi drsi po mikrotonalnem zvočnem prostoru, drhti in vibrira. Narava zvoka in raziskovanje njegovih odtenkov je v samem središču skladbe ter zahteva enako doslednega interpreta, ki ga Hall vsekakor najde v Alešu Kacjanu. Tehnično izjemno zahtevni deli evropske avantgarde, Sekvenca I Luciana Beria in Honeyreves Bruna Maderne, gradita na nenadnih gestah hitro spreminjajočih se dinamičnih in artikulacijskih označb in menjav registrov ter tvorita kompleksno zvočno teksturo, ki jo Kacjan suvereno poustvari ter ustvari iluzijo polifonije – še zlasti pri Sekvenci za flavto solo, pri Honeyreves večplastnost namreč soustvarjata flavta in klavir.

V Hyxosu odmeva Daljni vzhod v nekakšni oddaljenosti od tukaj in zdaj, podoben občutek daje tudi Sigurbjörnssonov Kalais. Bogati zven altovskega instrumenta v Hyxosu ter uporaba diha kot osnovne substance flavtnega zvoka v Kalaisu ustvarita podobo osamljenega instrumenta v neskončni prostranosti zvočnega prostora.

Ena izmed nalog izvajalca danes je širitev obstoječega repertoarja, in tako pomembno mesto na zgoščenki zasedajo dela slovenskih in v Sloveniji živečih avtorjev – Primoža Ramovša, Pavla Mihelčiča, Nevilla Halla in Bora Turela, nekatera izmed njih posvečena prav Alešu Kacjanu. Takšna je, denimo, tudi Turelova Nedokončana zanka, v kateri se flavta (ali zgolj glava flavte) druži z magnetofonskim trakom. Razširjene tehnike igranja flavte srečajo še elektroakustično predelavo in ponazorijo zvočno podobo srečanja človeka in stroja.

Predstavljanje sodobne klasične glasbe je delo v nastajanju. Veselimo se torej naslednjih Kacjanovih projektov, ki se bodo ujeli v zvočni zapis.