31.05.2020

(Po)potovanje po spiralah našega uma

Obalni multiinštrumentalist in producent Manuel Brajnik oziroma Spiral Mind se predstavi z enim bolj samosvojih one-man band projektov na domači grudi.

Jaša Bužinel

A Play Of Shadows

Spiral Mind

A Play Of Shadows

TRITE Sound
2020

Slovenska obalna scena zadnja leta slovi predvsem bo svoji hiphop in dubstep sceni. Fin dokument tamkajšnjega glasbenega dogajanja je bila leta 2016 izdana kompilacija GIRO založbe Beton. V zadnjem času pa producentski ustvarjalnosti obalne regije sledimo predvsem skozi izdaje koprske založbe TRITE, ki obenem deluje kot kolektiv in multimedijska platforma. Pri založbi so poleg kompilacije različnih izvajalcev z naslovom Herbarium založili tudi nekaj EP-jev Čunfe in Rochwalda ter dve izdaji Manuela Brajnika, ki od leta 2018 ustvarja pod imenom Spiral Mind. Brajnika, ki ga pri založbi opisujejo kot lokalnega synth guruja, sicer poznamo kot basista nekdanjih klubskih maratoncev, progresivnih istrsko-kraških metalcev Meduzalem. Po debitantski kratkometražni izdaji Constantly Variable leta 2018, ki ji je sledil EP remiksov producentskih kolegov, je minulega decembra izšel njegov debitantski album A Play Of ShadowsKot namigujeta že naslov in spremna beseda, je A Play Of Shadows tako po procesu nastajanja kot po vsebini nadvse introspektiven in oseben album, ki vabi na plutje po spiralah našega uma. Toda njegova zvočna podoba in atmosfera v povprečju zelo izstopata z aktualnimi kitarskimi zvoki, ki se (še vedno) pretežno navdihujejo pri psihedeliji šestdesetih ali garažnemu oz. alternativnemu rocku devetdesetih let. /.../ Obenem je A Play Of Shadows odličen primer avtentične avtorske vizije, ki si že samo zaradi neumestljivosti v katerikoli predalček domače scene zasluži pozornost širšega slovenskega glasbenega občestva.

Za razliko od založniških kolegov, ki pretežno izhajajo iz hiphopa in elektronske glasbe, projekt Spiral Mind predstavlja unikum na obalni in nasploh domači glasbeni sceni. Gre za one-man band oziroma samostojni studijski projekt, pri katerem Brajnik skrbi za celoten produkcijski proces, z izjemo postprodukcije. Kot izkušen multiinštumentalist je pripravil aranžmaje analognih sintov, posnel žive bobne in sprogramiral tolkala, odigral bas linije ter naposled dodal še klavirske in kitarske vložke. Kot smo slišali že pri projektu Meduzalem, je Brajnik tehnično izredno podkovan glasbenik, ki v iskanju inovativnih gruvov rad posega po kompleksnejših taktovskih načinih, nekonvencionalnih ritmikah in večplastnih harmoničnih strukturah. Zanimiv vidik zvočne podobe projekta Spiral Mind je karakteristična patina, ki v spomin prikliče določeno rock estetiko osemdesetih let, naj gre za tipičen »gated reverb« efekt na bobnih v duhu Phila Collinsa ali ton kitarskih efektov, kot so stereo chorus, eko, kompresor in distorzija, ki so bili značilni za stadionske rock bande à la Boston.

Nasploh so strukture skladb z albuma A Play Of Shadows v smislu repeticije in postopnih sprememb, naslojevanja zvokov in ravnotežja med meditativno atmosferičnostjo (komada Ethereal Is She) ter virtuoznimi kitarskimi soli (komada Take Your Time) nekakšen poklon progresivnemu rocku, boogie funku, fusion jazzu in ambientu osemdesetih let. Skratka, Spiral Mind ustvarja svetove stran od založniških kolegov. Kljub asociacijam na glasbene trende neke minule dobe bi težko rekli, da album zveni zgolj retro, še manj pa, da bi lahko nastal na slovenski predosamosvojitveni sceni. Kak komad sem in tja bi resda lahko našli na kakšni kaseti iz pozabljenih škatel losangeleškega boogie funka, toda bolj se zdi, da je album nekakšna sinteza zvokov in vplivov, pri katerih se je Brajnik navdihoval zadnjih nekaj let. Tipičen primer je skladba Tiny Hours, ki se iz počasi kotalečega se boogie ritma in valujočih sintov razvije v meditacijo z nekakšnim bossa nova/flamenco intermezzom in tenkočutnim atmosferičnim zaključkom. V tem kontekstu moramo izpostaviti priljubljeni ambientalni fusion album Born (1989) španskega klasičnega kitarista Joan Bibilonija in njegovo pesem Sa Fosca, ki v mnogočem spominja na zven skladb projekta Spiral Mind. 

Kot namigujeta že naslov in spremna beseda, je A Play Of Shadows tako po procesu nastajanja kot po vsebini nadvse introspektiven in oseben album, ki vabi na plutje po spiralah našega uma. Toda njegova zvočna podoba in atmosfera v povprečju zelo izstopata z aktualnimi kitarskimi zvoki, ki se (še vedno) pretežno navdihujejo pri psihedeliji šestdesetih ali garažnemu oz. alternativnemu rocku devetdesetih let. Skoraj bi lahko špekulirali, da je to album, ki bi ga za svojega lahko hitro vzeli poslušalci nekoliko starejše generacije, ki so odraščali ob poznejših ploščah Pink Floydov, sintovskih epopejah Vangelisa, baladah Phila Collinsa in drugih protagonistih revolucionarnega estetskega preobrata v rocku osemdesetih let. Obenem je A Play Of Shadows odličen primer avtentične avtorske vizije, ki si že samo zaradi neumestljivosti v katerikoli predalček domače scene zasluži pozornost širšega slovenskega glasbenega občestva.