»Use je kul«, to je simulacija

Gregor Strasbergar je povedal veliko. Najbrž preveč. Ampak med tem, kar je mimobežno, nestrukturirano, intuitivno odpredaval, je vseeno že skoraj takoj našel lucidno bistvo: »To je simulacija koncerta. Danes žal nismo na vonjavarski distanci.« Drži. Mrfy je tip skupine, katere večplastno kitarski in izpovedno omamljeni zvok naj bi se zavohal. Kjer pok bas (!) strune poskrbi, da se gre preigravat Johna Lennona. Kjer se momlja, nagovarja, pogovarja, pije pivo, kriči, zafrkava. Nenazadnje, Mrfy je skupina, ki med artikli na špilih med drugim prodaja podpisani pomarančni olupek. Tam živi. In za dobro poldrugo uro je spet kakor oživela v Kinu Šiška na hibridnem koncertu. Kako? Po svoje, metamrfyjevsko. Mrfy je tip skupine, katere koncertna izkušnja je mejno psihedelična in vselej sporadična. Dovolj dolgo so fantje naokrog, da Klic in Always delujeta kot temelj. Kot legitimna hita. Zato je bil koncert v Kinu Šiška tako spomin na pretekle kot prihodnje koncerte, po možnosti ne prevelike, ampak ravno prave. Dalo se je videti, da je vse sicer kul, če bi to bile vaje, ampak saj nikdar v večeru to ni bila vaja. Ne zares. Mrfy ni prikazal nič takega, česar ni že prej, tako je tudi zvenel, glavna razlika je bila, pričakovano, sam medij.

Uradno nosijo koncerti v CUK-u Kino Šiška naziv hibridni koncerti. Ne le smiselno, ampak umestno predvsem zato, ker se še vedno koncertira v zgornji, večji Katedrali, kakor je nazadnje izkoristil že Torul. In drugič, počasi se moramo resno spoprijeti z mislijo, da bodo tovrstni »hibridni« koncerti tukaj ostali še kar nekaj časa. Ne nujno vedno, ampak morda še par let, kot je špekuliral Strasbergar. Zato se jih ne sme več jemati le kot spletno alternativo. Četudi je to prvič bodisi za skupino bodisi recenzenta. Ampak če kje, se bo kmalu poznala razlika med tistimi, ki so e-izkušnjo že dali skozi, in onimi, ki so se pridružili kasneje. Od rocka se tu pričakuje (naj)več. In Strasbergar je definitivno zadovoljil, morda še preveč.

Skupini Mrfy se vidi, da snema drugo ploščo. Uigrana je v nulo, kar se je dalo doživeti že poleti, denimo na Festivalu Lent, ko je epika povrhu brez zadržkov navila kitare do enajst. Ampak tako, sredi studijskega piljenja, je tudi v Kinu Šiška zvenelo kakor kombinacija studijskega snemanja z možnostjo javnega ogleda. Ni bila ne vaja, čeprav jo je Strasbergar tako označil, ne snemanje, ne koncert. Vse in – nič. Mešanica, ki si jo razlagaš in še bolj doživiš po svoje. Kar je uspelo, je bil poskus empatije. Strasbergar se je skušal in mestoma znal poistovetiti s tistimi na oni strani ekranov. Sprva dobrovoljno: »Vse je kul, kakor pravi kamera iz ptičje perspektive. Nova romantika. Koliko nas je? 5 tisoč? Lahko usi doma začnete ploskat? Hvala!« 

Fantje, ki so na tla napisali »use je kul«, so se koncerta lotili res po svoje. Sprva totalno brezbrižno, brez nagovora, praskanje, skoraj napol jamranje. Zvesti tistemu, kar očitno so. Niti malo niso prihranili ničesar, kar velja, ko gre za glasbene sposobnosti, najbolj za bobnarja Roka Klobučarja, jedro, nosilca, cement skupine. Zvočno je Mrfy takoj krenil v intenzivne, pisane delaye in svojo značilno kuliso. Zvok je bil kristalno čist, da je lahko četverec takoj zvenel, kakor mora zveneti, znotraj tega pa se je potem dalo razločiti, kar se na siceršnjih koncertih ne da. Dinamiko, linije, več nivojev, ki jih ima Mrfy. Fantje so sicer preigrali, kar že lep čas preigravajo, toda zdaj so bili bolj pod drobnogledom. Ne samo zaradi številnih kamer, ki jih je režija smiselno, dinamično in učinkovito menjavala. Drugače zvenijo takšni koncerti, če nismo tam. In to je ključna hibridna izkušnja. 

Začeli so s skladbo Tretje oko. Na polno. Ampak se pozna, ko se rock gleda na daljavo, tudi če je začetek, ki mu sledijo Always, Omama, BBY, tako mo(go)čen. Še pivo nima enakega občutka. Pomagalo je, da se je Strasbergar skušal vživeti v poslušalčevo izkušnjo, ki jo je, kakor da bi nas poosebljal, z zvedavim pogledom zvesto spremljal basist Leonart Merlin. Strasbergar si je predstavljal publiko kot »v semilegalnem prostoru s štirimi modeli. Nekateri so vzeli koncert kot film na kavču, nekateri so vzeli koncert kot šport, ampak mislim, da nič kaj dosti več ne moremo narediti, kot da se zabavamo, da smo prijateljčki«. 

Prav to je ključna točka skupine Mrfy. Ni nujno, da bi vsi kupili tovrsten nastop, takšno zafrkancijo. Ampak saj ni nujno, da gre za prijateljčkovanje. Skupina je precej zvesto sledila prvencu Story (2018), preigrala večji del svojega bistvenega repertoarja in ga okrepila z interpretacijo, ki je bila vizualno brezhibna in čustveno polna. Mrfy zna obdelati priredbe, kar ni ponovil le z Video Games, temveč z vložki, kakršen je bil Jealous Guy, kjer so fantje razkazali več kot dovolj (kot je Naj pada zdaj dež na njihovih koncertih). Katedralo Kina Šiške so do potankosti napolnili s svojim polnim kitarskim zvokom, kjer se vedno razloči dve kitari, sliši pa vsaj nekajkrat več. 

Za koncert na daljavo je Strasbergar ponudil tu in tam preveč. Postal je skoraj filmski lik, kar pa je lahko dolgoročno, če bo to prihodnost koncertov, morda prednost. Čakalo se je, kaj vse bo še navrgel. »Si ti iz Men's Health« ali to, da si mora publiko predstavljati kakor angelčke, »ker verjamem, da obstajate«, do mejne izjave »gotovo je kaka pizda med vami, zakaj ga ne pošljete domov, ne spada v to vašo družbo«. Poznalo se je, da so, kot nam je bilo tudi predočeno, imeli dovolilnico do dveh, kar je v času policijske ure in omejitve gibanja na občine luksuz. Poznalo tako, da so pač vzeli vse skupaj kot žur. Nismo pa do konca vedeli, ali gledamo žur, na katerega smo zares vabljeni, ali ga samo gledamo. 

Za skupine z rojstno letnico, kot jo ima Mrfy, so nastopi, ki naj bi bili ustvarjeni za to generacijo, pravzaprav največja priložnost, ker navodil, zgodovine, prakse ni. Ne moreš kopirati. Ne gre, še ne. Zato se je vmes zdelo, da so vsa vprašanja in preizpraševanje žive reinterpretacije že izdanih komadov porajali občasno nelagodje, o čemer pogosto pričajo tisti, ki so igrali le za spletno občinstvo. Da se počutijo kot v akvariju. No, Mrfy je bil bližje terariju. Tudi zato, ker so prišli legvani iz Kamnika. Glede nato, da je bilo gostovanje Matter ne le pričakovano, ampak praktično napovedano, bi se lahko združitev v poletnem hitu Zonzei zgodila malenkost prej ali se vsaj dodatno razvila, ponudila še kaj. Gostovanje je namreč pokazalo, kje je Mrfy tako izrazit: v kombiniranju prodorno spevnega vokala in celovitega rock paketa. 

Mrfy je tip skupine, katere koncertna izkušnja je mejno psihedelična in vselej sporadična. Dovolj dolgo so fantje naokrog, da Klic in Always delujeta kot temelj. Kot legitimna hita. Zato je bil koncert v Kinu Šiška tako spomin na pretekle kot prihodnje koncerte, po možnosti ne prevelike, ampak ravno prave. Dalo se je videti, da je vse sicer kul, če bi to bile vaje, ampak saj nikdar v večeru to ni bila vaja. Ne zares. Mrfy ni prikazal nič takega, česar ni že prej, tako je tudi zvenel, glavna razlika je bila, pričakovano, sam medij. A se zato zgodi, da lahko ključni verzi komadov izzvenijo povsem drugače: »Vzemi demone moje, poglej v zvezde / nadzvočne konje, posute s prahom / in ne pozabi / da nismo tu zato da bi ljubili samo sebe.« Se je pa zdelo, da Mrfy bogato ljubi samega sebe, ker je znova dočakal živi nastop. 

Kar pove veliko o času, v katerem smo, željni novih koncertov. Zasedba Mrfy je prišla blizu svojim koncertom, kolikor je šlo, ampak še vedno je razlika. Vedno bo. Sklepna misel Strasbergerja, da je to zdaj naša prihodnost za naslednja dva, tri leta, je imela povrhu dodatni nauk: »Podpirajte, ker brez nje, slovenske glasbe, me zanima, kako bi vam bilo.«