Ansambel Nova Schola Labacensis na Seviqc 2020

Na edinem nastopu slovenskih ansamblov za zgodnjo glasbo na letošnjem Festivalu SEVIQC je 19. avgusta v sloviti baročni Viteški dvorani Gradu Brežice nastopil vokalno inštrumentalni ansambel Nova Schola Labacensis. Vodi ga Boris Šinigoj, ki igra tudi arhilutnjo in (baročno) kitaro, v njem pa pojejo tri sopranistke: Tadeja Pance, Urška Kastelic in Ana Novak. Kot po neke vrste nepisanem pravilu in v funkciji poliinštrmentalistov tu pa tam posežejo še po glasbilih, kot so tamburin, zvončki in činelce. Med šesterico (poli)inštrumentalistov so v ansamblu igrali še Blažka Gaberc (kljunaste flavte), Tomaž Šinigoj (viola d'amore), Miha Šinigoj  (basovska viola da gamba), Marko Angelski (teorba, tj. basovska lutnja) in Vasja Štukelj (bobni in tolkala: pavke, okvirni boben in tamburin). Pevske in inštrumentalne interpretacije so poudarile vse vrline tovrstne kulturne in glasbene dediščine še posebej. Pevke so svoje vloge odpele v različnih in večinoma več kot sprejemljivih (baročnih) slogovnih pogledih. Prav to lahko rečemo tudi za pisani inštrumentalni sestav: 4 strunska glasbila, tolkala in kljunasto flavto, še en tipičen consort, ki mu očitno ni para na domači glasbeni sceni.

Nastop je bil programsko obarvan in se je imenoval Aurus volanti, Poletne sapice. Te so z deli in ob dodatni ponudbi fresk brežiške dvorane pihljale avtorska in neznana dela skladateljev Tielmana Susata, Giacoma Gorzanisa (marsikaj iz njegovega opusa je nastalo pri nas ali bilo kako drugače v neposrednem stiku s Kranjsko in Štajersko), Giovannija Girolama Kapsbergerja, Francesca Caccinija, Claudia Monteverdija in Joachima van den Hoveja. Programski list je bil obogaten s freskami, ki so določeno skladbo povezale s tujimi avtorji, našim ansamblom in Festivalom SEVIQC oziroma zavodom ARS Ramovš, ki ga umetniško vodi Klemen Ramovš. Izvajalci so na uvodnem klepetu sicer povedali, da je omenjena refleksija nastala ravno obratno: najprej je torej prišel na vrsto izbor skladateljev in njihovih del, potem šele sporočilo umetnikov obiskovalcem: »Arkadijske poletne sapice vselej razvedrijo dušo.« Prednjačila je inštrumentalna glasba z vsemi šestimi inštrumentalisti ter vokalno-inštrumentalna z različnimi deleži vseh treh pevskih solistk. Od glasbe med severom in jugom iz časa od 16. do 18. stoletja sta prednjačila Caccini in Monteverdi. 

Pevske in inštrumentalne interpretacije so poudarile vse vrline tovrstne kulturne in glasbene dediščine še posebej. Pevke so svoje vloge odpele v različnih in večinoma več kot sprejemljivih (baročnih) slogovnih pogledih. Prav to lahko rečemo tudi za pisani inštrumentalni sestav: 4 strunska glasbila, tolkala in kljunasto flavto, še en tipičen consort, ki mu očitno ni para na domači glasbeni sceni. Pri tem sta bila najmanj dva vrhunca tako predstavljene glasbe kot izvedb, in sicer Monteverdijeva Žalostinka Nimfe in Kapsbergerjeva Lascivettee pastorelle, ki sta obe vokalno-inštrumentalna madrigala. Na koncertu so se zvrstile inštrumentalne skladbe (plesi, predigre, medigre in poigre) in nastopi ansambla z različnimi kombinacijami pevskih solistk. Letošnja edicija Festivala SEVIQC je tako zelo tehtno posegla v slovenske specializirane poustvarjalne zmožnosti. Več kot uspešno in čestitke vsem navedenim!