Seviqc Brežice v izvedbi slovenskih glasbenikov obudil duha dobe

Klemen Ramovš, umetniški vodja festivala Seviqc Brežice, je za  letošnje poletje pripravil kar nekaj posebnih presenečenj, in eno izmed njih je prostor, odmerjen slovenskim izvajalcem, ki se letos pojavljajo na štirih koncertih. Festival poteka na privlačnih lokacijah gradu Brežice in gradu Snežnik, v Hudičevem turnu v Soteski in na gradu Bogenšperk, ki so pravšnje okolje za take butične koncerte. Nastopajoči so bili lepo formirani, iz njihove uigranosti sta sevali mladostna neobremenjenost in energija, s katero so osvežili večer. Bili smo priča pristnemu in živahnemu, hkrati pa komornemu muziciranju, ki je združevalo polnokrvnost španske folklore z resno glasbo.

Prvi koncert zasedbe Cuerdas al Pasado je prinesel pristno vzdušje folklorne španske glasbe na umetniški ravni, zahvaljujoč delom Luigija Boccherinija in Santiaga de Murcie. Skladatelja sta jo uporabila v lastnih skladbah in s tem predstavljata korenine flamenca, kar je v koncertu želel poudariti Izidor Erazem Grafenauer, ustanovitelj zasedbe. Koncert se je pričel z Boccherinijevim Quintetto n. 9 A modo di concerto in do maggiore, v katerem nas je prevzela lahkotna in minuciozna igra violin, ki sta po blago plahem začetku ubrano sodelovali z ostalimi. Violinistki Ana Julija Mlejnik Železnik in Mojca Jerman sta se ujeli v usklajeni izvedbi s tehtnim dinamičnim razponom. Priznanje velja tudi preostalim glasbenikom, tako Grafenauerju kot Hiwote Tadesse in Lei Sušanj Lujo, ki so svoj part odigrali zares suvereno. V Folias Italianas despacio, Fandangu, Canarios, Marionas in Imposibles Santiaga de Murcie so se izvajalci izkazali z enotnim in razgibanim muziciranjem ter dali skladbam značaj, ki je spominjal na španski melos. Še posebno je ta temperament izražal Izidor Erazem Grafenauer, ki ima z njim izkušnje, saj smo ga lahko slišali že na festivalu Rasqueado. Nastopajoči so bili lepo formirani, iz njihove uigranosti sta sevali mladostna neobremenjenost in energija, s katero so osvežili večer. Bili smo priča pristnemu in živahnemu, hkrati pa komornemu muziciranju, ki je združevalo polnokrvnost španske folklore z resno glasbo. Po odmoru smo nadaljevali s predajanjem melosu Españoletas, Tarantelas in Folias españolas Santiaga de Murcie, ki so nam približali andaluzijski ambient. Izstopajoča vloga kitare in igra violončela na začetku sta dokazovali, da sta umetnika v izvedbo vložila dušo in z dovršenim znanjem izrazila značaj skladbe. Pri tem so se jima pridružile še glasbenice in pravo veselje je bilo slišati tako energično in sinhrono slikanje te značajske glasbe, od bolj milih gradacij z ljubeznivo toplim zvokom do zelo izrazno odigranih pasaž, ki jih je prevevala čista vedrina, oziroma do presunljivo hitrih delov, ki so bili virtuozno zahtevni in markantno temperamentni. Koncert so glasbeniki zaključili s Quintet de corda de Luigi Boccherini (G. 448), ki je zazvenel v duhu dobe in manj ognjevito od Fandanga Santiaga de Murcie, a iskrivo in optimistično.

Koncert je bil zanimiv izbor za začetek festivala. V poletnem večeru nas je ponesel v temperamentno špansko vzdušje, da smo lahko uživali v muziciranju, ki je zdramilo duha in nas poživilo s svojim melosom, obenem pa podalo kleno podobo tako Boccherinijevih kot de Murcievih del ter nam ponudilo v razmislek povezavo s flamencom.

Drugi koncert festivala Seviqc Brežice, Gradus ad Parnassum po znamenitem delu Josepha Johanna Fuxa, so izvedle tri slovenske glasbenice: Katarina Nagode na traversu, Mojca Jerman na violini in Martina Okoliš na čembalu. Združile so se v Ensemble Tacet in za festival izbrale program, sestavljen iz del Giuseppeja Tartinija, Anne Bon di Venezia, Janeza Krstnika Dolarja, Johanna Josepha Fuxa in Antonia Caldare. Zasedba je začela s Sonato I in Sonato III Tartinija, ki so ju glasbenice izvedle bolj umirjeno. Njihov zvok je bil resnoben in ni posegal po večjih dinamičnih odklonih, njihova interpretacija Tartinijeve glasbe je bila bolj intimna. Igra Katarine Nagode je bila nekoliko zadržana in se je umirjeno zlivala s preostalima glasbenicama v melanholično obarvani melodiji. Bolj markanten je bil Divertimento III Anne Bon di Venezia, ki so ga odigrale enotno in s primerno senzibilnostjo. V hitrih tempih so pokazale več izrazitosti in se bolj razživele, traverso in violina pa sta oblikovala miren dialog ob stabilni in diskretni spremljavi čembala. V skupnih pasažah so izražale gracilnost. Pozitivno nas je presenetil tudi Balletto à 4 in F minor Janeza Krstnika Dolarja, ki je bil ob poudarjeno spevni spremljavi, v kateri smo posebej zaznali čembalo, z nežnim barvanjem melodije niansiran do rahlega izvajanja na traversu. Melodija je bila naznačena z nekaj pretehtanimi vzdihi, a celostno. Glasbenice so se razživele zlasti v hitrih stavkih in odločno muzicirale v tempu, v liričnem in počasnem sklepnem stavku pa je bila njihova igra spet bolj prefinjena. V drugem delu koncerta smo poslušali Fuxovo Partito VII, v kateri sta Katarina Nagode in Mojca Jerman našli pravi izraz in pokazali uigrano igro. Izstopali sta v hitrih stavkih, ki sta jih izvedli iskrivo, medtem ko sta v počasnejših stavkih pokazali več zadržanosti in na trenutke dosegli presunljivost. Sonata V Antonia Caldare nam je bila blizu po resnem Grave, odigranem s pravo težo, ki se je razblinila v ornamentiranem Vivace. 

Če bi povzeli izvedbo koncerta, bi rekli, da so umetnice pokazale nekoliko zadržan izraz, v katerem gre pozdraviti zlasti dobro odmerjeno razmerje med njimi in mirno vodeno melodijo, ki jo poživijo v hitrem tempu, osvojenem z veščo in lahkotno igro. Program je bil izbran posebej za festival in smo mu sledili v prelepem okolju gradu Bogenšperk, kar je botrovalo prijetnemu vzdušju poznega poletja.