Baladni ulovi lovcev sreče

Ko sem pred dnevi spet poslušal stare albume Toma Waitsa in ob njih bral Aškerca, se mi je zazdelo, da bi na tak način kakšnemu pozitivistu ali sistematiku lahko, s ščepcem Ketteja, Rolling Stonesov in Johna Mellencampa, učinkovito ponazoril zvok skupine KvinTon. Ptujska zasedba se ne da zmesti in zapeljati trendom in okusom; ima svojega. Na vinilu in cedejih pelje svojo zgodbo od konca devetdesetih, ko so se člani iz ortodoksnih alternativcev spremenili v ... ortodoksne alternativce. Princip je isti, vse ostalo so nianse, bi rekel Balašević. Zasedba, ki v sebi združuje žmoht americane in obenem tipiko slovenskega ljudskega izročila, tako v besedilih kot v glasbi, je letos izdala album Balade na bledečih tleh z besedili pesnika Boruta Gombača in nas z njim poslala na zanimivo potovanje na obrobje, k zamolčanim, ter obenem dokazala, da lahko slovenska glasba predvsem zunaj žarometov vsakdanje medijske izrojenosti še marsikaj pokaže. In da je lahko kot taka še kako svetovljanska. O novi plošči in vsem ostalem, kar se dogaja in se je dogajalo KvinTonom, smo se pogovarjali s pevcem Marjanom Bonetom (vokal in harmonika), enim od lovcev sreče.
 

Balada kot pripovedna, epska zvrst v našem prostoru izumira. Z Borutom Gombačem ste se KvinToni lotili nekakšne hibridne zvrsti, »balade na bledečih tleh«, ki ohranja epskost, a ne suhoparno pripovedno, pač pa zdaj bolj, zdaj manj podprto z lirizmom. Začniva torej na koncu: nov album z Gombačevimi besedili je zorel kar nekaj časa, tudi skozi projekt Rokerji pojejo pesnike (RPP). Kakšen je glede na to kvintonovski odnos do omenjene literarne zvrsti posebej in tovrstnih pesniških sodelovanj, ki jih ni bilo malo?

Ideja o albumu je nastala pred dvema letoma na Borutovo pobudo, ko smo uglasbili pesmi Hromi Jošt in Nora Roza za projekt RPP. Ideja se nam je takoj zdela zelo privlačna, saj smo bili že pri teh prvih dveh pesmih navdušeni nad tem, kako Borut živo opiše like, besedni ritem teče izredno gladko in zgradba pesmi je kot nalašč za uglasbitev. Tudi sami se v svojih pesmih poslužujemo pripovednosti, tako da so nam takšne pesmi blizu.

Pa skočiva posledično precej nazaj, k prvi plošči, Lovcem sreče, in jo poveživa z zgornjim vprašanjem. Z njo ste se predstavili kot bend, ki spretno lovi odtenke različnih godb, od pivskega bluesa preko šansona do folka, in znotraj tega je precej nenavadnih likov, kar posledično prikliče novo ploščo, Balade na bledečih tleh. Nastanek te plošče nikakor ni mogel biti naključje, pač pa logična posledica, rdeča nit, morda nekakšna nadgradnja?

Seveda lahko jemljemo Balade na bledečih tleh kot nadaljevanje in nadgradnjo likov, ki smo jih spisali na prvih dveh albumih. Koncept novega albuma stoji na likih posebnežev, kot sta na prejšnjih dveh, recimo, Gusl in Razirklinga Štef.

Se tudi tebi zdi, da nova plošča priklicuje v spomin, tako glasbeno kot besedilno, »spačeni svet« Toma Waitsa, malce brechtovskega, malce postpolnočnega, sveta, ki ga ljudje ponavadi ne opazijo?

Opisani so ljudje z roba družbe. Večinoma jih ne vidimo oziroma jih nočemo videti. Ti ljudje so tabu v svetu, kjer šteje samo uspeh. Vendar so tudi oni produkt današnjega časa in zelo hitro se lahko komu od nas zgodi, da se jim pridruži. Vrednost teh zgodb vidim v vztrajanju in v iskri upanja, ki jo najdemo v skoraj vsaki pesmi, kljub tragični usodi lika. In postpolnočni spačeni svet je ta, v katerem se te zgodbe odvijajo daleč od oči in misli t. i. normalnih ljudi.

Kako je prišlo do koncepta benda? Od ortodoksnega žaganja h kontrabasu, harmoniki, bluesu?

Enostavno. Ko se znajdeš v slepi ulici, je treba iti spet k začetku. Vrneš se h koreninam in tam spet poiščeš tisto, kar si med potjo izgubil, ter začneš znova. Tisto, kar sem med potjo izgubil, je bila enostavnost, spevnost in ljudskost. Vse to smo znova odkrivali v skupini KvinTon. Neobremenjeno ustvarjanje in druženje je tisto, kar nam zdaj največ pomeni.

Vaše glasbeno raziskovanje izročila bluesa in drugih sorodnih zvrsti, ki jih ponavadi vežemo v paket z imenom »americana«, ima silno slovensko podstat. Zdi se, kot da je to čisto naravno; če se torej da slovensko glasbeno izročilo povezati z »glasbo sveta«, se zdi, da slovenska glasba sploh nima tovrstnih težav in bi se jo dalo z lahkoto tudi izvoziti. Se ti zdi, da se pri nas tega lotevajo z napačnimi nameni in z napačnega konca? Vaša diskografija namreč izpričuje prav to – slovenski bend, ki pa si ga čisto zlahka predstavljam, denimo, pri založbi Decca leta 1968 ali pri alternativnih založbah Anti ali Lost Highway leta 2011 ob boku Waitsa ali Willieja Nelsona ...

Blues je univerzalna glasbenoizpovedna forma, ki ni nujno vezana na specifičen jezik, in tudi slovenščina ni izjema. Kar se tiče izvoza slovenske glasbe v tujino, so stvari bolj zapletene. Res je vprašanje, zakaj in kako se tega sploh lotiti. Glasbe je v svetu ogromno. Kaj je tisto, kar lahko ponudimo mi? Morda nekaj, kar je prepoznavno in samo naše. Zelo presenečeni smo bili, ko so nas omenili v angleški reviji MOJO, zato ker smo pesem Love Will Tear Us Apart priredili, kot bi bila katera od naših ljudskih pesmi v tričetrtinskem taktu s harmoniko in kontrabasom.

Leta 2003 ste pri Subkulturnem azilu izdali vinilno ploščo Daleč je smrt. Gre za zbirateljsko izdajo, pa vendar – zdi se logično, da KvinToni izdajo vinilko. Kako je prišlo do te ideje in predvsem realizacije?

Pri vinilnih ploščah gre pač vedno tudi za nostalgijo. Seveda tudi za obstojnost zvočnega zapisa, tega ne gre zanemariti. (nasmeh) Ideja je prišla od založbe predvsem zaradi pesmi Daleč je smrt, ki smo jo naredili za istoimensko nadaljevanko in še ni bila na nobenem zvočnem nosilcu. Potem smo se odločili, da na LP-ju združimo še izbor pesmi z obeh prejšnjih albumov.

In kakšni so bili doslej odmevi? Obstaja pri nas dovolj navdušenih zbirateljev? Zdi se, da neke tovrstne oaze so.

Prodali smo kar nekaj izvodov, tako da ljubitelji oziroma zbiralci vinilk še obstajajo.

Ob plošči Razirklinga so vam nekateri očitali, da ste se omehčali. Vendar se zdi, da je intenzivnost Lovcev in siceršnje vaše glasbe klicala po nekakšnem vmesnem »oddihu«, če mu glede na naslov in koncept sploh lahko tako rečemo. In glede na to, da se na mainstream niste nikoli lovili.

Z albumom Razirklinga smo zelo zadovoljni. Ne zdi se mi kot oddih, ampak kot nadaljevanje in nadgradnja tega, kar smo začeli z Lovci sreče. Res je, da smo ga dolgo ustvarjali, vendar so s tem povezani drugi življenjski izzivi. Je pa še vedno daleč od mainstreama.

Današnji časi so časi singlov, ene pesmi, ki jo pograbijo radijske postaje in ljudje downloadajo na svoje pametne telefone. Plošče se izdajajo kot osebne izkaznice, da se lažje dobi špile. Kljub temu se zdi, da ste vi predvsem albumski bend s konceptom. Kaj porečeš na to?

Nobena pesem na naših albumih ni zgolj za balast, zaradi števila. Zdi se mi, da ljudje še vedno kupujejo albume. Seveda mora album delovati kot celota; če je na njem en hit, ki se ga je množično promoviralo v medijih, ostalo pa en sam balast, potem seveda ne boš kupil albuma, ampak boš lepo downloadal samo ta hit. Osel gre samo enkrat na led. (nasmeh)

Kako se lotevate snemanj?

Ko so pesmi 99 % zadovoljivo pripravljene, gremo v studio in od takrat naprej ni predaha, dokler ni vse posneto. Pri postprodukciji se potem ustavimo in nadaljujemo počasneje, z občasnimi premori, tako da stvari prespimo.

Nastopate precej, tako znotraj projektov RPP kot sicer. Kakšna se vam zdi, z opusom, kakršnega imate pod pazduho, ptujska, štajerska in vseslovenska rokerska scena dandanes v primerjavi s sceno po prvem albumu, konec devetdesetih ali malo pozneje, ko je začel izdihovati klasičen diskografski pristop? In kje so, po kvintonovsko, dandanes pri nas žarišča ne samo dobre, ampak tudi pomembne glasbe?

Scena je precej razdrobljena in spredalčkana po zvrsteh. Žarišča dobre glasbe lahko najdemo povsod, samo iskati je treba. A danes skorajda nihče več ne išče. Verjamem, da v Sloveniji obstaja kar nekaj dobrih in perspektivnih skupin, ki le potrebujejo priložnost. Cenim delo založb, kot je na primer Subkulturni azil, ki vseeno delujejo na star način in so odprte za neznane bende, pa akcije Vala 202 »Imamo dobro glasbo« in tako dalje.