Brez maske

Z novim letom je skupina Muškat Hamburg obrnila novo stran v svoji živi biografiji. Z objavo drugega albuma se je poslovila od frontmana Madamfuckerja, ki se je aktivna leta kvinteta skrival za afro frizuro, sončnimi očali in mastnimi brki. Radgonski biser je snel masko in jo zakuril na grmadi. Novo pomlad bodo Muškati pozdravili to soboto, 25. februarja, v mariborski Pekarni, po nastopu v Menzi pri koritu na ljubljanski Metelkovi v petek, 2. marca, pa sledijo ob izidu druge plošče, Zbogom Madamfucker (Založba FV), koncerti tudi drugod.

Adijo Muškati niso rekli samo Madamfuckerju, ampak tudi kitaristu Kukiju Cold-Eyu. Med nastajanjem nove plošče je zapustil trdno instrumentalno linijo, ki jo sestavljajo preverjeni kadri Bizga The Panzer za bobni, Sissy Pop(e) na basu in Otto Corporal Cutt-Butt na prvi kitari. Na Kukijevo mesto je stopil Gangsta Rocker, ki je nekaterim novim skladbam že prispeval svoje nabrite pasaže, funkcijo pa sta si s predhodnikom predala v pesmi Ne daj se motiti.

Adijo, adijo,
nisi nič ljubil,
marš, adijo,
nisi me ljubil
za nedoločen čas

Prvenec Uživaj pokončno! je zapečatil fazo navezav na norveško zasedbo Turbonegro. V štirih letih od tega izida se je kvintet veliko ukvarjal z iskanjem poti naprej. Stestiral je nekaj novosti v svoji govorici, na primer bolj razvlečene kitarske rife in počasnejši tempo, a z novo ploščo je ekipa prišla do sklepa, da ji še vedno najbolj gode direkten in napadalen punk rock. V novo fazo je ta štajerski punk rockovski bend vstopil še trši in ostrejši. Dobro je otresel rockovsko jakno, jo spet oblekel na debelo kožo in podpihnil novo energijo. Tako kot debi, nam tudi Zbogom Madamfucker ponuja štirinajst skladb, ob desetih, odpetih v slovenščini, še štiri v angleščini, namenjenih izvozu oziroma nadnaslovljenih »Export Pills«. Našpičenost plošče je prvinska, brez odvečnih olepšav in premišljenih kompromisov. Muškat Hamburg ves čas pritiska na plin in strelja pikre tako na svoj račun kot na domačijo, kritičnost pa se rada prevesi v samoironijo, ki doseže vrhunec v Jacuzzi Man:

I know it is only jacuzzi but i like it
You know it is only jacuzzi but i like it.

Muškati so punk-rock aktivisti. Ob rednem nastopanju po klubih in drugih luknjah so postavili na noge Garage Explosion, vsakoletni festival garažnega rokenrola v Mariboru. Lani je pri Subkulturnemu azilu izšla kompilacija Ex-Yu Rock'n'Roll Bastards, ki je rezultat vzpostavitve garažne mreže na ozemlju nekdanje Jugoslavije. Urednik plošče je Aleš Otorepec, prvi kitarist v Muškat Hamburg. Medtem ko je kompilacija Bombardiranje New Yorka dokumentirala underground generacijo na Balkanu konec osemdesetih let prejšnjega stoletja, je Ex-Yu kompilacija dokument naslednjih dvajsetih let. Tudi ta izkušnja je vplivala na čvrstost in neposrednost aktualne avre Muškatov, o kateri smo se pogovarjali s prvim kitaristom Ottom Corporalom Cutt-Buttom in basistom Sissyjem Pop(e)om.

Zbogom Madamfucker je zelo pomenljiv naslov. Z drugo ploščo se niste poslovili le od pevca Madamfuckerja, ampak tudi od kitarista Kukija.

Otto Corporal Cutt-Butt: Kuki se je poslovil od benda že prej. Svoj odhod je najavil aprila ali maja lani. Mislim, da ni imel več motivacije, ker za to, kar počnemo, moraš biti pošteno usekan. Izgubil je voljo in se odločil za slovo. Je pa vse potekalo v redu. Rekel je, da bo vztrajal, dokler ne bomo našli zamenjave zanj. Pri iskanju smo imeli veliko sreče. Javil se nam je naš stari znanec. Prišel je na vaje, se priklopil in zaigral – hitro smo vedeli, da je pravi. Če doslej nismo imeli sreče, smo jo imeli pri tem prehodu. S Kukijem smo ostali prijatelji. Na vse skupaj gledam kot na povsem naraven pojav, ki se dogaja v vsakem bendu. Nič tragičnega.

Verjetno je bil vseeno šok, ko je prišel na dan z odločitvijo? To se je zgodilo v času, ko ste snovali in že delali na novem albumu.

Otto Corporal Cutt-Butt: V našem primeru je šok pretrda beseda, primernejša je za kakšno mlajšo zasedbo, ko izgubi člana. To bo lažje razumeti, če se upošteva našo biografijo. Ko smo začeli, smo celo leto vadili brez bobnarja. Ko smo ga končno našli, smo ga menjali skoraj vsako leto. Ko smo bili brez bobnarja, smo vzeli v roke računalnike in delali z ritem mašino. Vse to je zgradilo močan imunski sistem, tako da je bil zame šok enodneven. Naslednji dan sem že verjel, da bo vse super. Mislili smo si: »Klinc, bomo pa sami zmogli,« četudi bi morali štartati od čistega začetka. Ni bilo tako apokaliptično, kot bi se dalo misliti, saj nam je Kuki pač veliko pomenil. Bili smo kot družina.

Sissy Pop(e): Za vsakogar je bila prva informacija šok, vendar smo v teh začetnih pogovorih o tem, kako naprej, razmišljali predvsem o realizaciji nove plošče. Iz vsega smo potegnili nekaj pozitivnega. V bendu se je zgodilo nekaj novega, v bend je prišla sveža kri, zadeve so se dodatno premešale in dobili smo novo motivacijo, kar se je na koncu izkazalo kot dobra zadeva.

Otto Corporal Cutt-Butt: Glede Madamfuckerja pa je zgodba drugačna. Odločitev za slovo je prišla ob zaključku snemanja nove plošče.

Sissy Pop(e): Pozdravil je šizofrenijo, ki ga je mučila vsa ta leta (smeh). Ne! Do tega je prišlo po daljšem razmisleku in to je bil pravi trenutek.

Otto Corporal Cutt-Butt: Ko smo slišali, kaj imamo v rokah in kaj smo posneli, smo rekli, da te zadeve ne moremo servirati ljudem skozi sončna očala, ampak naravnost v obraz. Zato smo odvrgli to masko. Hočemo se še bolj nagi oziroma takšni, kot smo, postaviti pred ljudi. Ne želimo več govoriti skozi legendo, ki smo jo ustvarili. Fino je imeti moč v rokah, medtem ko te ljudje prepričujejo, da se ne smemo posloviti od njega, ker je del benda. Ne, naredimo, kar sami hočemo, in ko narediš takšen rez, se počutiš močnejšega. Ne razmišljamo o negativnih posledicah.

Ste bolj brezkompromisni do samih sebe?

Otto Corporal Cutt-Butt: Točno to!

Sissy Pop(e): Z novo ploščo so padle rokavice. Dozoreli smo. Dojeli smo, da za direktnejši udarec ne potrebuješ maske.

Otto Corporal Cutt-Butt: Ni časa, da bi ga izgubljali. Četudi nam bo kdo zameril Madamfuckerja, gremo naprej. Doživeli smo že marsikaj. Bile so tudi bolj krute izkušnje, recimo prometna nesreča, in če to preživiš, vse preneseš.

Kar štiri leta so minila od prvenca, ves ta čas pa ste bili precej aktivni, tako koncertno kot organizacijsko.

Sissy Pop(e): Šele leto ali dve po izidu prve plošče smo doživeli katarzo in razbremenitev. Sprostili smo se skozi koncerte. Delali smo na promociji plošče, vmes pa na drugih projektih, recimo pri Rokerji pojejo pesnike, in še marsikaj drugega smo počeli. Ko je glava dovolj prazna, začnejo bruhati nove ideje in misli, te pa se morajo kuhati v nas, da smo zadovoljni z rezultatom. Cilj vsakega posnetka ali plošče je, da si v prvi vrsti sam zadovoljen z narejenim; zato je dlje trajalo. Vmes smo iskali nov zvok, probali različne prijeme, iskali in se odločali glede snemalca in producenta plošče. Tudi s tem smo pokurili nekaj časa. Nismo ga pa izgubili. Prej pridobili.

Otto Corporal Cutt-Butt: Če bi že leto ali dve po prvi plošči šli snemat novo, bi šlo za njeno reprodukcijo. Mora se nabrati dovoljšnja količina vtisov in ideja, kaj hočeš povedati, mora dozoreti. Ne navdušujemo se nad snemanjem ali nad novim produktom s fino, lepo muziko. Obstajati mora želja, da nekaj povemo. Če tega ni, je zadeva pripeljana na pol poti, je razvodenela in se ponavlja. V studio smo šli prepričani, da gre za drugačne komade od tistih s prve plošče.

V čem se razlikuje druga plošča od prve?

Otto Corporal Cutt-Butt: Zame je ključna razlika v tem, da je bila prva plošča bolj optimistična v pričakovanju, da se bo nekaj zgodilo, da se bodo stvari obrnile na bolje. Kjerkoli, v glasbi ali družbi. Z drugo ploščo smo se obrnili vase in z njo nagovarjamo posameznika. Kako pravi že tista stara?! Ne spreminjamo več sveta, ampak sebe. Ne vem, če se ta preskok na sami plošči razpozna.

Že uvodna skladba Revolucije od nikoder to sporoča.

Otto Corporal Cutt-Butt: Tako je, uvodni komad povzame vse, kar se dogaja v nadaljevanju same plošče. Je pa nastal na koncu snemanja, je eden zadnjih, morda so zato občutki in razmišljanja prišli bolj do izraza. Je najbolj reprezentativen komad na plošči. Razlika je v tem, da ne bomo zganjali revolucije, saj ljudi ob vseh teh klicih po spremembah vodijo negativne emocije. Vsi ponavljajo, komu je treba kaj vzeti, nihče pa ne pokaže, kaj bo sam prispeval, da se bomo vsi skupaj počutili boljše. Vsak si želi spremembe, samo da bi si napolnil žep, in v tem nočemo sodelovati. Zato se raje ukvarjamo sami s seboj in s tistimi, ki so dovolj razumni in dojamejo, kaj jim hočemo povedati. Prej smo nagovarjali ljudi, ki so tam zunaj, vendar oni ne poslušajo.

Na sceni ste že nekaj časa in nikakor niste več mlada skupina. Vendar se v naši deželi manevrski prostor ne širi skupinam, ko prerastejo mladost. S težavo si priborijo novo in širše občinstvo ter se prebijejo stopnico više. Sami ohranjate zvesto jedro publike od začetkov. Ste pridobili kaj novega?

Otto Corporal Cutt-Butt: Po letih 1995–1996 ni bilo benda pri nas, ki bi začel v undergroundu z rokenrolom in bi si pridobil širšo publiko. Kot da so ljudje spustili zaveso med tistim, kar je bilo do takrat, in tistim, kar je nastopilo potem. Ljudje se vračajo k Partibrejkersom, Majkam, Res Nullius, tudi k Demolition Group. Zdi se mi, da kdor ni ujel tistega časa in razmer, se lahko danes postavi na trepalnice, ampak ne bo mu uspelo pridobiti statusa omenjenih. Ko sem slišal, da so se Majke spet zbrale, sem mislil, da bodo aktivirali nekatere ljudi, ki so že pozabili, da jim je bil rokenrol všeč, in bodo pogosteje prihajali na koncerte. Klinc! Šli so pogledat Majke v Ljubljano, Sevnico, in to je to. Ne razumem, kako da so ljudje, ki so v določenem obdobju živeli za to muziko in gojili strast do nje, prišli do faze, ko jih nič ne zanima; to se je zgodilo, ko so končali faks in zdaj furajo nostalgijo.

K vplivu in slavi skupin izpred sredine 90. let je pripomoglo močno novinarsko zaledje. Z bendi so rasle tudi generacije rock kritikov, ki so bili aktivni tako v tisku kot na radiu in televiziji. Manjkajo današnji generaciji rock skupin takšni posamezniki, ki bi vzpostavljali vrednostni sistem in bolj naklonjeno javno mnenje?

Sissy Pop(e): V tistem obdobju je bilo nekaj posameznikov, ki so vlekli niti rokenrola v nekaj smeri. Danes se mu posvečajo v prav določeni liniji znotraj vsega. Na prehodu iz 80. v 90. leta se je glasba zelo spremenila, sploh s prihodom elektronske glasbe in drugih stilov, na podlagi katerih se je masa ljudi, ki je poslušala alternativno glasbo, razdelila na ogromno podscen. Tega prej ni bilo. Nekoč so bili rokenrol, hardcore, punk, ska in reggae del iste scene, potem pa je vsak šel svojo pot. Tako velja vsaj za Maribor. Da ne omenjam tehno revolucije in ostalih pojavov. Ključni, gonilni bendi so v določenem obdobju prenehali z delovanjem ali šli na pavzo, preostali pa scene niso vlekli naprej.

Otto Corporal Cutt-Butt: Tisti čas je imel ljudi, ki so znali umestiti bend ali sceno. Danes se vse meče v isti koš in novinarju je pomembnejše to, kako lep PR mail bo dobil ali koliko vstopnic za festival bo prodal svojim kolegom. Kvaliteto smo enostavno izbrisali. Vlada popolna zmeda. Z rokenrolom se operira kot svinja z bučami. Ko nastane popoln kaos, pridejo na plan druga orodja za preboj. To nista več iskrenost in vztrajno delo, ampak drugačni prijemi.

Vendar prav o iskrenosti in vztrajnosti se najpogosteje sliši v vsemogočih intervjujih.

Otto Corporal Cutt-Butt: Tako kot o rokenrolu. To besedo slišim vsak dan na radiu ali televiziji. A v vsem tem času nisem slišal novega rokenrol benda v oddajah, v katerih non-stop govorijo o rokenrolu.

Navkljub temu kar precej nastopate.

Sissy Pop(e): Za slovenske razmere in za slovensko skupino smo ogromno preigrali. Še preden smo izdali prvo ploščo, smo imeli veliko koncertov. Vsaka nova izdaja pa odpre nove možnosti. Mi smo šele pri drugi.

Otto Corporal Cutt-Butt: Pogostokrat nas povabijo nazaj v isti klub ali kraj, kar si štejemo v čast. To je ključ do zavidljivega števila koncertov, čeprav gre za manjše prostore. Dobro se počutimo, ko smo obkroženi z ljudmi, ki so pozitivne narave, ki ti vračajo in ne iščejo napak. Tega je danes preveč. Na koncert greš predvsem zato, da se boš družil z ljudmi.

Sodelujete s številnimi skupinami s področja nekdanje Jugoslavije, kar potrjuje kompilacija Ex-Yu Rock'n'Roll Bastards in festival Garage Explosion, ki goji prav izmenjavo.

Sissy Pop(e): Gre za poskus zgraditi sceno. Omogočiti bendom nastope pred publiko, ne pa pred prazno dvorano. Največji motiv je, da stvar zaživi. Z Garage Explosion se je razvila široka mreža na področju nekdanje Jugoslavije in tudi širše. Poslanstvo bendov bi moralo biti, da delajo v tej smeri, saj smo skupaj močnejši, ne pa to, da vsak dela zase.

Otto Corporal Cutt-Butt: Težko očitaš okolici, da nič ne naredi, če sam ničesar ne pridoneseš in ne pomagaš drugim. Ko pride v Rogaško igrat bend od drugod, povabim kakšnega glasbenika na koncert, ta pa odgovori, da ne more, da nima časa. »Kdo bo tebe hodil gledat, če kot glasbenik ne prideš podpret koncerta?!« Kriza izvira iz te miselnosti. Nismo samo glasbeniki. Če si v bendu, ti ne gine, da boš igral tudi druge vloge, sploh če srečuješ ljudi, ki jih imaš rad in bi vse naredil zanje.

Sissy Pop(e): Za organizacijo koncertov se skriva enostaven motiv, želiš si videti bend v živo.

Otto Corporal Cutt-Butt: Ali pa si rečeš: »Ta bend bi moral igrati pred polno dvorano,« in ga pripelješ. Recimo, DMT. Naj vsaj naši prijatelji vidijo, kako dober, a spregledan bend so.

Sissy Pop(e): Ko smo na Garage Explosion pripeljali bende, ki so bili precejšnja neznanka v Mariboru, se je na naslednjih koncertih že zbralo večje število ljudi, ki so jih poznali in uživali na njihovih koncertih.

Otto Corporal Cutt-Butt: Na začetku sem pobožno upal, da bo vsakoletni Garage Explosion z dogodki, kot sta foreplay in afterparty, zastrupil ljudi, sploh mlajše, in bodo ti še sami začeli organizirati takšne zadeve v svojem kraju. Upal sem, da se bo zadeva širila. Razširila pa se je v smeri prestolnic nekdanjih jugoslovanskih republik in prišlo je do povezovanja z nekaterimi tradicionalnimi rockerskimi mesti, ki je v norih 90. letih zamrlo. Danes so stvari povezane na drugačen način.

Ob prijateljskih stikih po bivši Jugi ste v navezi tudi s skupinami od drugod, recimo iz Anglije. Je razlika med ex-Yu in zahodnoevropsko sceno?

Sissy Pop(e): Na področju bivše Juge se stvari odvijajo v drugačnih okvirih. Ljudje dihajo za svojo sceno, jo živijo in čutijo. Zelo hitro se vzpostavijo prijateljski stiki. Ne gre za poslovne odnose.

Otto Corporal Cutt-Butt: Na Balkanu so ljudje improvizatorji. Morajo se znajti v nerožnati situaciji. Znajo improvizirati na vse mogoče načine, da njihov bend, klub, scena živijo. Imajo slabše možnosti in pogoje za delo kot mi. Še manj so opaženi. So super improvizatorji ali pa živijo v dovolj velikih mestih, da se nabere na kupu toliko ljudi, da se temu reče scena. V enem dnevu so sposobni organizirati koncert. Delujejo po principih, ki so delovali pri nas v 80. letih, ko je bil dovolj en klic. Ko pa se bodo še oni modernizirali, kot smo se mi, je vprašanje, kaj se bo zgodilo z njihovimi scenami. So pa zelo žilavi in delujejo po principu »Lako ćemo!«. Medtem ko so na Zahodu zadeve preračunane in organizirane. Gre za drugo skrajnost. Vsaka ima svoje prednosti in slabosti.

Kaj ste poslušali v zadnji fazi, ko ste delali novi album? So vas kateri bendi še posebej navdahnili?

Otto Corporal Cutt-Butt: Tako kot je bila prva plošča v znamenju Turbonegro, je bila zdaj ključna beseda … prav nerodno mi je izreči … Mötorhead. Tega se je domislil Matej Gobec, ki je snemal in produciral novo ploščo. Po snemanju par komadov je rekel: Mötorhead. Zdelo se nam je simpatično, da nas nekdo primerja z njimi.

Sissy Pop(e): V tem času Mötorhead nisem dosti poslušal. Veliko sem poslušal bende, s katerimi si izmenjujemo cedeje in s katerimi sodelujemo. Težko bi rekel, da mi je neko specifično ime dalo motivacijo. Pri nastajanju te plošče so zadeve prihajale spontano in na nič se nismo posebej naslanjali.

Kakšna je vaša izkušnja s projektom Rokerji pojejo pesnike, kjer se srečujete s pesmimi slovenskih pesnikov?

Sissy Pop(e): Zanimiva izkušnja, ker so pesmi stilsko različne in sama dinamika je drugačna. Zanimivo se je igrati z besedili, ki ne sodijo v koncept popularne glasbe in imajo drugačno strukturo.

Otto Corporal Cutt-Butt: Kdor je preposlušal te tri komade iz obdobja po prvencu, na eni kompilaciji smo sodelovali z dvema, na naslednji z eno, je lahko uganil, v katero smer nas nese.

Kako ste izbrali studio Soundgrounded in producenta Mateja Gobca za snemanje nove plošče?

Otto Corporal Cutt-Butt: Pri njem so snemali Multiball iz Celja, pri katerih igra Goran Koražija iz Rogaške Slatine. Mateju je dal poslušati našo prvo ploščo in pokazal je precejšen interes. Šli smo posnet dva komada in smo videli, da bi znali biti zadovoljni. In zgodilo se je sodelovanje. Klasična zgodba. Zanimivost s tega snemanja je, da je bilo za nas prav vsako snemanje nova lekcija. Marsičesa smo se naučili in veliko koristnega smo si zapomnili, kar bomo zagotovo upoštevali v prihodnje.

Kakšno je bilo vaše sodelovanje: je šlo za odnos bend – producent, ki posega v vaše aranžmaje, ali bend – snemalec, ki vam prepušča odločitve?

Otto Corporal Cutt-Butt: Imel je svobodo pri zlaganju komadov. Ko smo imeli pripravljenih nekaj komadov, smo ga poklicali na vajo, nakar smo ugotovili, da nima veliko dela. Sami smo želeli spustiti zraven nekoga, da bi videli, kaj bi imel povedati in kaj bi znal narediti. Nikakor pa nismo hoteli snemalnega procesa, kjer bi nekdo samo zapisal. S tem ni nič narobe, vendar če bi si to želeli, bi se šli sami posnet v živo. Nasnemavanj je bilo manj kot na prvi plošči. Smo pa bili zelo tečni med miksom. Nismo hoteli nobenih efektov, proces miksa je bil podoben miksu žive plošče. Hoteli smo ohraniti živost. Na koncu pa je prišlo presenečenje, ki se ga med procesom sploh nismo zavedali – vse skupaj je zelo divje. Ni bilo načrtno.

Sissy Pop(e): Pesmi smo snemali po vrsti, kot so bile pripravljene. Morali smo biti zadovoljni z njimi. Tudi komada o revoluciji nismo šli delat z namenom, da bo hit plošče.

Otto Corporal Cutt-Butt: Veš, kje so nastale osnove Revolucije? V Pulju, v morju, ob hrbtnem plavanju je nastal prvi verz. Hitro sem letel po kitaro in se je zložilo (smeh). Kje je nastala revolucija? Ob poletnem čofotanju (smeh). Nikoli ne veš, kdaj te bo spreletelo. Ko se umiriš, pride do povratne reakcije. To, da je ideja kapnila v Pulju, je še toliko lepše, saj imam ta kraj in njene festivale, KUD Idijote, Messerschmitt ... od nekdaj rad.

Sissy Pop(e): Celo sceno!

Otto Corporal Cutt-Butt: Med ustvarjanjem komadov smo se zavedali nekaterih svojih hib in ta plošča ni kritika onih, ki so nekje tam zunaj. Poigrali smo se s kritiko na račun samih sebe. Privoščili smo si samoironijo. To je pomemben element, ki nakazuje razliko med prvo in drugo ploščo. Nismo se prikovali na prestol in nismo se izvlekli iz dreka, kot da ne bi bili del problema. Ne, smo njegov sestavni del in si to upamo priznati. Vsi mi smo del problema.